Skupino je osnoval in vodil učitelj Tone Avsec, doma z Vrhnike, ki je kot dijak učiteljišča plesal pri folklorni skupini KUD Kajuh v Ljubljani in tam pridobljeno znanje prenesel v Loško dolino. “To je bilo vse Tonetovo delo!” je delovanje skupine komentirala nekdanja plesalka Marija Perušek. Z njegovim odhodom na novo delovno mesto pa je tudi folklorni ples v Loški dolini zamrl.

Za pomoč pri prepoznavanju članov folklorne skupine sem prosila Marijo Kandare Perušek, ki tudi hrani prav takšno sliko. Začeli sva v zadnji vrsti skrajno desno, kjer s harmoniko v rokah stoji Marjan Mlakar iz Iga vasi, poleg njega je Ivanka Lekan Strle, takrat Matjonova iz Pudoba, ob njej je Uhančkov Tone iz Podloža, sledita Ana Kraševec, Kukčeva, takrat Carova iz Podgore ter Mehalov Janez iz Dan. Zadnja v vrsti je Milena Šumrada, Jefkena iz Kozarišč.

Spredaj čepijo: prvi od leve Ivan Žagar, Jurčkov iz Starega trga, poleg Marija Razdrih Kraševec, takrat iz Šmarate, sledita pa Feliks Lekan, Matjonov iz Pudoba in Marija Kandare Perušek iz Šmarate.

• Tone Uhančkov iz Podloža, mogoče se je pisal Kočevar,
•  Ivanka Lekan iz Pudoba, o kateri sem bila prepričana, da je Urbanova Meri, pa se je izkazalo, da nikakor ni ter
• Marjan Mlakar iz Iga vasi, ki je vsaj leta 1956, če ne tudi prej, po vajah skupaj z Bločenovim Ivanom in Fricovim Viktorjem, ki sta bila oba iz Podcerkve (od nekdaj je to vas muzikantov) nadaljeval z godbo, v veliko veselje mladine iz vse doline.

• Ivan Žagar iz Starega trga,
• Marija Razdrih iz Šmarate,
• Feliks Lekan iz Pudoba,
• Marija Kandare iz Šmarate.

Najmanj trije plesalci s slike še živijo.

“Strašno lepo in s poudarkom je recitiral: ‘Veš, mama, lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!’” se spominja udeleženka mitinga v Starem trgu Vilma Mlakar Prosenc, takrat stara 11 let. “Še danes ga slišim!” pravi.

Marija Plos iz Podgore pa se ob sliki spominja: “Bilo je po nemški ofenzivi. Bili smo pri dopoldanski nedeljski maši, po maši pa so nas prestregli partizani in nas usmerili na miting, ki je potekal pri cerkvi. Spominjam se Kajuhovega obraza, ne pa tudi kaj je recitiral. Pač pa se spomnim Matevža Haceta, ki je imel zelo dolg govor. Zapomnila sem si nekaj njegovih besed: ‘Bežimo, pa bomo še en čas bežali, a nazadnje bomo zmagali!’ Govoril je zelo glasno in po domače. Vsi pa so bili zelo izčrpani, lačni, žejni in prezebli.”

Obstajajo tudi druge fotografije kulturniške skupine s Kajuhom v Loški dolini. Ena od njih skupino prikazuje na poti v Kozarišče, v ozadju se vidijo Kucelj, Vrh in Podgora …

Marta Paulin-Brina se v prvem obdobju bivanja kulturniške skupine na Notranjskem, septembra 1943, spominja mitingov v naslednjih vaseh: Šmarata, Podgora, Dane, Podlož, Nadlesk, Pudob, Kozarišče, Iga vas, Babno Polje, Prezid, Nova vas, Vrhnika, Viševek, Žerovnica, Lož, Podcerkev, Loški Potok in Studenec na Blokah. Nato so imeli miting 3. novembra 1943 na Petelinjeku nad Poljanami, na dan oktobrske revolucije 7. novembra v Mrzli Jagi (ali Jami) nad Jurščami, po ofenzivi pa v novembru 1943 spet v Loški dolini, na Blokah in drugod: Šmarata, Vrhnika, Stari trg, Metulje, Topol, Ravne, Benete, Gora, Globel, Nova vas … Zatem so se kulturniki z divizijo premaknili na Dolenjsko, naprej na Hrvaško in končno na Štajersko.

Kajuhova zbirka sedemindvajsetih pesmi s preprostim naslovom Pesmi je bila natisnjena novembra 1943 v javorniških gozdovih v osemintridesetih izvodih na skromni zalogi papirja iz gradu Snežnik, ki ga je v partizansko tehniko prinesel kurir Tone iz Viševka … Marta Paulin-Brina piše, da je bil papir moker in so se črke na več mestih razmazale. Obstaja tudi fotografija razmnoževanja Kajuhove zbirke Pesmi, 18. novembra 1943 pri Starih Ogenjcah (Notranjski listi II.).

Kot je znano, je Kajuh, star komaj enaindvajset let, svojo življenjsko pot končal 22. februarja pri Belih Vodah nad Šoštanjem, prav blizu rodnega kraja. Ob njem v Žlebnikovi hiši je bil takrat poleg drugih tudi Franc Bavec Gregorinov iz Podcerkve, ki ga je po usodni bitki skupaj s Tonetom Žnidaršičem Mezinovim, prav tako iz Podcerkve, tudi pokopal.

Na tem izseku je poleg Karla Destovnika Kajuha najbolj viden Vilko Žnidaršič, ob njem sta njegovi mladi sorodnici Vilma Mlakar in Malči Vesel iz Iga vasi, zadaj pa Jernej Zabukovec iz Loža. Moški v ozadju je mogoče Vilmin starejši brat.

Kajuha se je dobro spominjala tudi Meri Antončič, Grabnarjeva mama, saj je bil pesnik večkrat v njihovi hiši v Podcerkvi. Stanoval je nekaj časa v Vrhniki pri Zakrajškovih, kjer mu je požgana vas navdihnila še zadnjo pesem z naslovom V slovenskih vaseh. Marta Paulin-Brina piše, da je pesem nastala v začetku oktobra 1943. Zapisala si jo je v beležnico, saj jo je Kajuh le povedal, sam pa je nikoli ni zapisal.

Na sliki prepoznamo moža, ki smo ga imenovali Janezkov Jože, a ne vemo priimka. Doma je bil iz Dan, gotovo pa bi bralci strani Stareslike prepoznali še koga.

Pripovedovali so mi, da se je ta miting odvijal po nedeljski maši, ko so odhajajoče iz cerkve ustavili partizani, rekoč, naj še malo počakajo, ker bo zdaj miting. Z okna kaplanije ga je opazoval tudi duhovnik Lovšin. Kdo je še nastopal, se je pozabilo, bil pa je vsekakor prisoten harmonikar.

Zadaj se na sliki vidi tudi Mercinova hiša, za starotrške razmere pravzaprav vila, na obzorju pa hrib Mali vrhek, na katerem – kot so pripovedovali – je nekoč davno stal samostan. Nanj sem šla menda samo tistikrat, ko smo v šestem razredu imeli na športnem dnevu orientacijski pohod, ki je bil markiran s papirčki od bonbonov … zamerilo se mi je: tisti, ki je markiral, je jedel bonbone, mi pa smo morali lačni in žejni riniti v hrib skozi tisto trnje … Zdaj je pod Malim vrhkom obsežno naselje, ki je začelo rasti kmalu potem, ko je bila posneta ta slika.

Cesta mimo Kolajeve hiše je bila takrat, ko sem hodila v prvi razred, še makadamska kot vse ceste daleč naokoli in tudi plotovi so bili vsevprek iz mužlarjev, le najimenitnejše hiše so imele kovinsko mrežo. Na tej sliki se zdi, da je cesta že asfaltirana, rob ceste pa podpira nizek zid s kovinsko ograjo, ki pa je bila tako raztrgana, da že dolgo ni zadrževala ničesar več.

Daleč zadaj se vidi razvalina Loškega gradu in čisto na levem robu slike delček krošnje prve od treh lip pred Ljudsko šolo. Stoji le še ena, a ne vem ali je to tista, pod katero so zakopali steklenico z imeni prvih učencev in učiteljev ob odprtju Ljudske šole nekoč davno pod rajnko Avstrijo.

Žena in hčerke od Matije z Raba niso dobile nobene pošte in tudi on ni dobil paketov, ki so mu jih poslale. Je bil kot domnevni pripadnik odpora podvržen še posebno strogemu ravnanju?

Ko je Italija razpadla in so interniranci prišli domov, se je pri Petričevih oglasil Matijev precej mlajši sojetnik Franc Sedmak in povedal, da je na Rabu nosil čevlje njihovega očeta, v katerih se je tudi vrnil domov … Po Matiji je poleg žalostnih spominov ostala hiša, ki jo je sam zgradil v letih 1922-25 in dokumentacija zanjo, ura, nekaj slik in beležnica, kamor je pred vojno zapisoval stroške, vanjo pa je prepisal tudi šaljivo pesem, ki jo je nekdo napisal, ko je na volitvah v Loški dolini zmagal župan Mlakar, nasprotnik klerikalnega kandidata.

Fotografijo je najbrž posnel profesionalec, ki jo je označil s številko. Je bil fotograf v Starem trgu “na terenu” zaradi kakšnega posebnega dogodka? Birme, žegnanja ali česa podobnega? Ali kar tako, ker je pač želel prestreči ljudi, ki so prihajali iz cerkve, in kaj zaslužiti?

Slovarček:

• cirkularist: delavec na krožni žagi

Viri:

• Darja Dujmenovič, Markovec, april 2016, ustno

Kraj:Stari trg pri Ložu
Datum: po oceni 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: Darja Dujmenovič
Skenirano: 8. 4. 2016
Oblika: fotografija

Njegovi mami, ki je bila šivilja, je aktivistka Pirča Julka rekla nekega dne: »Tu sta dve ženski, ki bi radi, da jima narediš bluze iz padalske svile!« Blago sta imeli s sabo in mama se je kar takoj lotila dela. Že čez kak dan sta partizanki prišli bluzi iskat, vendar je bilo še za približno pol ure dela. Z njima je bil tudi moški, ki je sédel na zaboj za drva in skupaj so čakali, da bo delo dokončano. Mimogrede je šivilja opazila, da ima moški ob strani razparane hlače, pa je rekla naj jih sleče, da mu jih bo zašila. Menil je, da to ni nič hudega in da bo že enkrat sam zašil. »Sleci se, no, saj bom jaz takoj!« je spodbujala šivilja in tako ji je nazadnje res dal hlače, ki jih je obrnila in prav hitro zašila na stroj.

Ko so trije partizani odšli, je Julka, ki je med vojno s svojimi stanovala pri Tišlarjevih in je bila priča dogodku, rekla mami: »Pa veš, kdo je bil ta človek?« »Ja – kdo pa?« »Kajuh!!«

To pa ni bilo kar tako, saj so za Kajuha in njegove pesmi, ki so jih navduševale, vedeli že vsi in so komaj čakali, da bi ga slišali recitirati.

Zgodba s šivanjem bluz in krpanjem Kahujovih hlač je glede na spomine, zapise in dokumente najbrž nastala med 23. septembrom in začetkom oktobra 1943, ko se je kulturniška skupina 14. divizije prvič zadrževala v Loški dolini in okolici, druga možnost pa je po nemški ofenzivi med 3. novembrom in odhodom 14. divizije v Belo Krajino, ko so kulturniki spet prirejali mitinge na tem področju.

Prizorišče krasijo tri velike zastave, mogoče tudi nekaj manjših in kak transparent. Pod njimi najbrž na klopeh sedijo učitelji, mogoče tudi kak funkcionar, vsaj sodeč po tem, da na tem izseku med občinstvom vidimo tudi učitelja Vinka Tonija in njegovo ženo Mimi, medicinsko sestro. Bodočega urednika Starih slik ni videti, čeprav je bil prisoten – rodil se je na jesen tistega leta …

Ta posnetek je skupaj z drugimi visel na stenčasu, se spominja Vinko Strle. Stenčas se je reklo stenskem časopisu na tabli ali celo v vitrini, ki je takrat nadomeščal družabna omrežja. Imele so jih šole, pa tudi društva, največkrat v svojih prostorih ali na skupnem za to določenem prostoru.

Prva je pesnica Marička Žnidaršič iz Starega trga in zaradi nje je ta posnetek še posebno dragocen, ker se je “Marička” kot smo ji rekli, prav redko fotografirala.

Druga pa je Ana Hace, Jurjevceva “ta mlada”, ki se je primožila z Unca v Stari trg, in smo ji po domače rekli kar “lekarnarca”ali “Jurjovcava Ančka”, saj je od leta 1953 držala pri življenju prvo lekarno v Loški dolini in to v Pečetovem nekdanjem salonu poleg trgovine, ki se ji je takrat reklo “Pr Minate”, zdaj pa je tam trgovina in mesnica KGZ.

Dveh oseb čisto zadaj nismo prepoznali. (Ugibam, da je mogoče prvi levo Matevž Kočevar in je na prejšnjem insertu skrajno desno Tone Avsec iz Vrhnike in ne Matevž).

Na skrajni desni zadaj pa je France Žnidaršič, Mežnarjev od Svete Ane, muzikant, ki je pri loški godbi na pihala vztrajal 50 let, jo nekaj časa tudi vodil in poleg tega napisal še lepo vrsto besedil za narodno zabavne ansamble (Mihelič, Kmetec) in drugih pesmi, večinoma humorno obarvanih, pa še kakšno ilustracijo je mimogrede narisal ter dolga leta sodeloval v uredniškem odboru Glasila Kovinoplastike Lož. Toliko poleg službe.

Na motorju je Franc Levec, tudi znana oseba – športnik, uspešen smučarski tekač, pohodnik in še kaj. Glede motorja ugibamo, da je bil njegova last, če ne pa sposojen kot avtomobil Balila, na katerem so se bodoči šoferji učili voziti – ali pa mogoče last AMD Loška dolina. Nekaj od tega bo najbrž že držalo.

Živali so lepo rejene, mlade, gladke, čiste, oštrglane in videti je, kot da so enake pasme. Občinstva oziroma morebitnih kupcev ni (še) videti, kar daje misliti, da je mogoče šlo za razstavo ali tudi za ocenjevanje plemenskih živali, saj je – kolikor se jaz razumem na govedo – na sliki tudi vsaj en bik. Tiste čase je bila odlikovana krava prava zvezda, o njej se je veliko govorilo in za živinorejca je bila velika čast in priznanje, če je vzgojil žival, ki je dobila medaljo. Možaka v ospredju sem zagotovo poznala, a se za vse na svetu ne morem spomniti, kdo je bil. Starotržan? Sosed Maričke Žnidaršič? Eden od Šepcev iz tistega konca? Pogosto sem ga videvala. Moj spomin je tokrat zatajil. Morda ga bo prepoznal kdo drugi.

Živali na sliki so skoraj zagotovo zrejene v domačih in ne zadružnih hlevih, čeprav je v času s slike na višku gradnja zadružnih hlevov. Tradicionalno kmetijstvo začenja stagnirati, pojavlja se prva industrija v Loški dolini: ustanovljeno je Kovinsko predelovalno podjetje Lož, ki izdeluje ladijske svetilke, pripravlja še druge artikle in se potem bliskovito razvije v Kovinoplastiko, širita se Marof in Mizarsko podjetje Stari trg, poznejši Gaber … V Podcerkvi imajo zidano zaprto zadružno štalo, kjer krmijo in molzejo krave in jaz hodim tja s kanglico vsak dan po mleko, a samo toliko časa, da ga spet imajo pri sosedu. Molzejo, seveda ročno, vaščanke iz Podcerkve – spomnim se Baragove mame Štefke. Sicer pa krave prav kmalu nekam izginejo in štala nekaj časa sameva, pozneje se postopoma spremeni v provizorična stanovanja priseljencev, ki so si našli delo v Kovinoplastiki …

“Šumijo gozdovi državni

in žito zadrúžno zori,

na Polici postavljajo štale,

nam kmetom pa pijejo kri.”

Pozneje so se zadruge pošteno spremenile, čeprav je bilo še nekaj ponesrečenih poskusov presaditve tujih bolj ali manj uspešnih dosežkov na naša tla. Zgodba, ki sem jo kar naprej poslušala, precej dobro ponazarja red, ki je vladal v takratnih zadrugah:

V neki zadrugi zaposleni možje so delali, kar jim je naročil predsednik: postavljali štale, kosili in sušili seno, krmili živali, popravljali ceste … in pili. Imeli so sod vina in dokler je bilo vino, so delali, ko ga je zmanjkalo, so se pa skregali. Vsi so delali vse. Eden je bil poslan kosit tudi predsednikove njive in v ta namen je imel v gostilni plačano malico in pijačo. Pokosil je, kar mu je bilo naročeno in šel domov. A potem tistega, kar je pokosil, ni nihče pobral – kar tam je zgnilo.

Slovarček:

• štala: hlev
• provizoričen: začasen
• španovija: solastništvo
• konec vzeti: propasti

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: april 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 21. 8. 2011
Oblika: negativ

Kaj v resnici vem o njem, ki me v spominu gleda iz nekega drugega sveta, tistega, ki se zdaj zdi še čist, preprost, urejen in dober? … Kjer so živele daleč vidne, pokončne, omikane osebe kot kažipoti v življenje in so pustile močan pečat v Dolini. Tako kot Ivan Mercina.

MERCINOV ROD*

Mercinov rod izhaja z Vipavskega, iz Goč, kamor se je okoli leta 1800 priselil krojač Janez Mercina s Planine. Njegova sinova Jurij in Franc sta bila duhovnika – slednji je postal kanonik v Gorici in je skladal nabožne pesmi – sin Janez (Ivan) pa je bil učitelj in organist. Imel je dva sinova, ki sta oba postala učitelja. Mlajši Ivan se je zapisal v slovensko glasbeno zgodovino kot naš prvi in največji zvonoslovec z deli Zvonoznanstvo – zbrani zvonoslovni spisi in Slovenski pritrkovalec, napisal pa je tudi pesmarico Igre in pesmice za otroška zabavišča in ljudske šole, v kateri je od 126 napevov kar 89 Mercinovih. Njegov starejši brat Franc, učitelj in posestnik na Gočah je imel tri sinove: Franca, ki je postal učitelj v Grahovem pri Cerknici, Ivana, učitelja v Starem trgu pri Ložu in Jožeta, strokovnega učitelja na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. Ivanova otroka Emil in Boža ter snaha Nada so prav tako učitelji – rodbina torej, ki ima učiteljstvo v krvi, bi se reklo.

»Stric Franc je imel dve hčeri učiteljici, ki sta se obe poročili z učiteljema …,« pripoveduje Emil Mercina, učitelj matematike in fizike ter dolgoletni ravnatelj šole v Starem trgu. A od kod v resnici izvirajo Mercinovi?

»Moj bratranec geodet, ki je v prejšnji Jugoslaviji delal po južnih predelih, je nekje nad Dubrovnikom naletel na vasico Mercine, zato je menil, da je priimek prišel iz teh krajev. Ljudje naj bi se priseljevali v Trst in okolico in tudi v Vipavo. Domačin z Vipavskega pa v literaturi navaja, da je prvi Mercina, Jurij, prišel nekje iz okolice Ljubljane in se naselil v Planini, njegov potomec, krojač Janez pa se je preselil v Vipavo …« nadaljuje Emil Mercina.

IZ LEKSIKONA

Toda vrnimo se k Ivanu Mercini, tistemu, ki je bil rojen 20. aprila 1885 na Gočah pri Vipavi in umrl 18. aprila 1971 v Ljubljani. Leta 1924 je prišel v Stari trg, potem ko so ga italijanske fašistične oblasti odpustile iz službe v Ložah v Vipavski dolini in izgnale. V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu med drugim izvemo o njem, da je služboval kot upravitelj osnovne šole v Starem trgu pri Ložu vse od leta 1925 do okupacije, ko so ga že junija 1941 zaprli v Ljubljani, nato v Trstu, od koder so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Isernia, provinca Campobasso. Po kapitulaciji Italije je odšel z zavezniki v Afriko in živel pod šotori v taboriščih El šat, Tolum bat, Kairo in drugod v Egiptu. Po vojni se je vrnil domov in spet poučeval do konca leta 1946, ko se je upokojil, a še vedno honorarno učil na nižji gimnaziji, vodil pevski zbor in godbo na pihala v Ložu. Dajal je pobude za napredno sadjarstvo in vrtnarstvo, bil je vnet lovec. Bil pa je tudi TIGRovec ** in je pred vojno vzdrževal ilegalne povezave TIGRovcev onkraj Javornikov. Pri njem so se ustavljale oborožene trojke pred prehodom meje in po vrnitvi. Hranil je njihovo opremo in jih skrival pred jugoslovanskimi oblastmi. Pomagal je ubežnikom iz Primorske, da so dobili zaposlitev.

Bil je eden tistih slovenskih učiteljev, ki so vse moči in sposobnosti posvetili gospodarskemu in kulturnemu napredku svojega ljudstva. Zapustil je trajne sledove svojega delovanja, pospeševal je napredno vinogradništvo, vinarstvo, živinorejo, poljedelstvo …

Toliko iz leksikona.

ODLIKOVANJA

Ivan Mercina je po vojni prejel dolgo vrsto odlikovanj – lovskih, kulturniških, pedagoških. Naštejmo le nekaj najvišjih:

•  Pohvala za uspehe v šolskem in izvenšolskem delu, ki mu jo je leta 1953 podelil Okrajni ljudski odbor Postojna.
• Leta 1955 je ob 20-letnici osvoboditve države iz beograjskega Urada za odlikovanja prejel državno Priznanje z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo za dosežene uspehe na področju gospodarskega, kulturnega in društvenega razvoja države.
•  Zveza DPD Svoboda mu je leta 1959 dala Odlikovanje Svobod II. stopnje za plodno prosvetno dejavnost.
•  Skupščina občine Cerknica je leta 1965 Ivanu Mercini dala Priznanje za dolgoletno požrtvovalno delo na kulturnem in prosvetnem področju.
•  Leta 9169 je prejel Značko Frana Milčinskega za kulturno-prosvetno delo.
•  Lovska zveza Slovenije ga je leta 1969 odlikovala z Redom II. stopnje za lovske zasluge.

TIGR

»Očeta so avgusta leta 1924 leta odpustili iz službe in je moral v kratkem roku zapustiti Italijo« pripoveduje Emil Mercina. »Takrat je na Primorskem že delovala prva odporniška protifašistična organizacija v Evropi TIGR in oče ji je bil zelo predan. Spominjam se, ko je pravil, da so se srečevali na Nanosu, pa tudi pri njem doma, zato so ga Italijani potem odpustili in izgnali. Prišel je na Notranjsko in potem januarja 1925 nastopil službo upravitelja šole v Starem trgu.

Njegovo TIGRovstvo se je v Jugoslaviji nadaljevalo, imel je neke vrste javko, počivališče in skladišče. TIGRovci so bili organizirani po trojkah. To je bilo zelo skrito delovanje, tako da ena trojka ni vedela za drugo … Iz otroštva se spomnim Zelena*** kot vodje, pa Bobka … Bobka sem si zapomnil, ker je imel tako majhno številko čevljev, pa sem nekoč rekel:

‘Kako imate vi majhne čevlje!’

‘Ja, mi TIGRovci nimamo prstov na nogah!’ mi je hudomušno odgovoril … Več jih je bilo, tu so prenočevali, kaj pojedli, se odpočili … In seveda pobrali orožje. Oče je imel zvezo z jugoslovanskim polkovnikom Plhakom. On je bil posrednik, ki je najbrž od vojske iz skladišč dobival orožje in strelivo. Zelen, Bobek in drugi so prihajali sem, to orožje jemali in ga odnašali čez mejo.

Velikokrat so se oglašali tudi drugi Primorci. Ko so pribežali čez mejo, jim je oče pomagal do zaposlitve pri Kovaču na žagi. Spominjam se nekega Kruha, zapomnil sem si ga, ker je imel tako zanimiv priimek. Na žagi je dobil službo, stanoval pa je v Starem trgu v hiši pri transformatorju na podstrešju …

Očetova povezanost s TIGRom je večkrat omenjena v literaturi, recimo v knjigi TIGR Mire Cenčič iz leta 1997.«

PO PRIHODU V LOŠKO DOLINO

Kako se je Ivan Mercina vživel v novem kraju?
»Ko je prišel v Loško dolino, se je takoj vključil v tukajšnje življenje. Ukvarjal se je z gospodarstvom: organizirali so tekmovanja v košnji, imel je tečaje za sadjarstvo … Bil je lovec in vodil je tudi tečaje za lovske pripravnike. Do začetka vojne je imel v zakupu lovski revir k. o. Lož. Ne vem, koliko tisoč je plačal na leto za ta revir, potem pa je organiziral lovce in prijatelje, imeli so pogon, padlo je toliko in toliko srn in jelenčkov … Potem je telefoniral, prišel je Slamičev kamion iz Ljubljane – Slamič je imel trgovino, mesnico in restavracijo na Celovški – in je ulov še isti dan odpeljal. Takrat je bilo tudi divjega lova zelo veliko. Gozdovi so bili polni zank, a oče kot lastnik lova ni nikoli imel nobenega konflikta. Živali je bilo mnogo, ljudje so si pomagali; so si morali …

Oče je živel s krajem. Ne vem, koliko se je ukvarjal s politiko, štel pa se je za liberalca. Hodil je v družbo in tudi pri Sokolu je bil starosta, čeprav sam ni telovadil.«

VOJNA

»Z vojno se je stanje tudi za organizacijo TIGR spremenilo. Danilo Zelen je padel v Mali gori nad Ribnico. To je bil prvi boj z Italijani pri nas. Štirje TIGRovci so bili skriti v neki koči, bili so izdani in Italijani so prišli tja …

Ko je nastopil začetek druge svetovne vojne, je imel oče še osemintrideset pištol, pa neke bombe, strelivo in ne vem kaj še vse. To je dajal jugoslovanskim vojakom, ki so ostali brez poveljstva … Ne vem, koliko tistega orožja se je lahko znebil, nekaj pa smo ga sami, oče, sestra in jaz znosili po jazbinah gor pod Markov hrib, pa na Ulako do Kovačevih smrekic. Moj oče je bil čisto iz sebe tiste dneve. Doma je rekel: ‘Mene bodo ubili, takoj ko bodo prišli!’

Takrat sta se v Starem trgu nekega dne pojavili dve nuni in hodili naokoli v tistih dolgih oblekah. Videl sem ju s praga šole, ko sta šli proti Ložu. In drugi dan spet. Naslednjo noč ju je opazil oče, ki je imel pse zadaj v drvarnici, kako sta v veliki Teličevi kopi slame tam za zidom nekaj počeli. Zdelo se mu je čudno, šel je povedat žandarmeriji, prišli so orožniki in zgrabili tisti dve nuni, ki sta bili v resnici dva preoblečena vohuna.

No, oče je bil prepričan, da fašisti vedo, kaj počenja v Jugoslaviji in je tudi takrat, ko so ga zaprli vedel, da ga bodo. Zaprli so ga prvega v dolini – 24. junija 1941 leta so prišli ponj.

Kakšna dva meseca je bil zaprt v Ljubljani na sodišču, potem so ga premestili v Trst, kjer je bil obravnavan. Tam je bilo zaprtih veliko TIGRovcev, a ga ni nobeden poznal. Obsodili so ga na konfinacijo. Iz Trsta ni bilo nobene zveze z njim, ni se mogel oglasiti, nič ni pisal. Nato je bil zaprt v Isernii južno od Rima. Od tam smo imeli zvezo z njim, oglašal se je, tudi mi smo mu pisali, mama pa mu je pošiljala pakete. Tam so si sami kuhali in on je bil glavni kuhar. Ohranil se je njegov dnevnik, kamor je skrbno zapisoval vsa živila, ki ji je porabil ali dobil. V Isernii je bil do razpada Italije, ko so Angleži zasedli Južno Italijo in so te internirance preselili v Bari. Nekateri mladi so odšli od tam v partizane, oče pa je bil takrat že starejši. Takšne so preselili v Afriko, tako da je živel tam do konca vojne. Nekaj časa je bil v Kairu, Tolum batu, El šatu in ne vem kje še vse. Bivali so pod šotori, proti koncu pa so živeli tudi po domovih Slovenk, ki so se tam poročile in imele domačije.

Tudi Magušarjeva mama iz Iga vasi je bila zaprta v južni Italiji in preseljena v Afriko, ne vem pa, ali sta bila v istem taboru. Zdi se mi, da je ona prej odšla k izseljenskim družinam. Bral sem nek tekst, ki omenja TIGRovce iz Iga vasi in mogoče je tudi ona imela kakšno zvezo z njimi.

Tam bi bilo življenje razmeroma normalno, če ne bi bilo skrbi, kaj je doma. Mi smo vedeli, da je oče v Afriki, potem pa ni bilo nobene vesti več. Ko je bilo vojne konec, so bivše internirance pripeljali v Split. Oče je prišel domov julija leta 1945 in spomnim se, ko je sporočil, da prihaja. S sabo je imel kovčke in škatle, v njih pa odeje, perilo in druge reči … Tako sem se potem naučil šivati na šivalni stroj, ko sem predeloval tisto blago, da smo imeli za rabo.«

PEVCI, GODBA NA PIHALA

»V Starem trgu je oče pred vojno vodil moški oktet, ki je včasih nastopal na prireditvah. V njem so peli Stane Štritof iz Starega trga, brat moje mame kapelnik in organist Edvard Turk, potem Strle, čigar imena se več ne spomnim, pa Dore Žagar z Mandrg, Nino Strle, poznejši funkcionar in še trije drugi. Hkrati je obstajal tudi pevski zbor. V tistem času so v Ložu naštudirali opereto Pri belem konjičku in oče jih je tudi za to prireditev učil peti.

Po vojni je šel v pokoj, seveda pa se je še naprej ukvarjal z glasbo. Loško godbo je vodil že od leta 1932 ali 1934 do leta 1941. Po vojni je bil nekaj let sokapelnik Vilku Zabukovcu in tudi ko jo je prevzel France Žnidaršič, je do leta 1965 še nekoliko sodeloval in pomagal. Vodil je tudi Moški pevski zbor Svoboda Loška dolina vse do svojega dvainosemdesetega leta, ko so ga izdale noge in ni mogel več hoditi.«

DOMOTOŽJE PO VIPAVI

»Kadar smo šli proti Javornikom, je oče kar požugal na ono stran …« se spominja Emil Mercina. »Pred vojno se je družil z graničarji na Bičkih lazih. Nekoč smo bili z družbo tam in spomnim se, kako sem opazoval očeta – jedlo, pilo se je, še malo ‘rožic’ v glavi … pa je oče stisnil pest in požugal proti Italiji. In jokal.

Pozneje, ko sem imel fička, sem ga večkrat peljal na Goče. Ljudje so ga poznali, vedno je bil lepo sprejet, tam so bili tudi otroci njegovih bivših učencev. Zvonoslovec Ivan Mercina ima tam spominsko ploščo in ob tem je Mercinov priimek oživljal v spominu ljudi. Župnija je po vojni Mercinovim postavila kapelo in spomenike s pokopališča so vzidali v steno – tam so vsi Mercinovi: dedek, babica, kanonik, zvonoslovec …

Oče se je s sošolci z učiteljišča srečeval vsako leto. Nazadnje so ostali le še trije in zadnjič so se sestali tu pri nas poleti julija 1970. Kmalu nato je umrl profesor Brezovar, jeseni okoli novembra še profesor Fink. Očeta sem takrat peljal na Žale, kjer je bil pogreb. Tudi on je bil že okoren, tresel se je, pa sem mu ob živi meji postavil stolček, da je sedel in sva spremljala žalno slovesnost od tam. Zelo ga je potrla prijateljeva smrt, čisto na tleh je bil. Potem sem rekel:

‘Veš kaj, jaz te bom kar na Vipavsko odpeljal!’

‘Joj!’ Oči so se mu zasvetile.

Takoj po pogrebu sem ga res peljal na Vipavsko in ko sva prišla malo naprej od Razdrtega, so mu po licih začele polzeti solze. Na Vipavskem je imel še vinograd, ki ga je pustil, ko so ga izgnali in takrat mi je v solzah naročal:

‘Mile, ne prodaj!’ Seveda sem mu to zlahka obljubil.

Nikoli ni prebolel, da je moral z Vipavskega in to ločitev je zelo težko prenašal.«

MARIČKA

»Pesnica Marička Žnidaršič je bila takrat še zelo mlada in preživljala je težke čase. Pri našem očetu je v svoji stiski našla oporo in tolažbo. Bila je izredno čuteča oseba. Zelo rada je pela in hodila je tudi v šolo k harmoniju. Glasba ji je res veliko pomenila. V tistem času je večkrat prišla domov k nam, da sta z očetom kaj zapela. Pela je v cerkvi, znala pa je tudi mnogo narodnih pesmi. Še po vojni je včasih prišla k nam in mama jo je spremljala na klavirju, ko je pela …«

Ko so Ivana Mercino na njegov 86. rojstni dan, 20. aprila 1971 v Ložu pokopali, se je od njega poslovila njegova učenka in varovanka pesnica Marička Žnidaršič z besedami:

Spoštovani, dragi tovariš Mercina!

Danes nastopam pred Vami neorganizirano, tako da me ni nihče napovedal – zakaj ta poslednja predstava v človeškem življenju ne potrebuje nobenega napovedovalca več. – Prišla sem, da se od Vas poslovim kot Vaša nekdanja učenka, poslovim v imenu vseh tistih brezštevilnih učencev in učenk, ki so šli skozi Vašo šolo plemenitosti, pravičnosti in dobrote in ponesli Vašo svetlo podobo na vse strani naše domovine. Tiste domovine, ki ste jo Vi tako zelo ljubili, jo pomagali graditi in zanjo trpeli. Če bi danes dali na tehtnico vse Vaše vesele in žalostne dneve, bi videli, da sta bila žalost in trpljenje vedno v premoči.

Začelo se je že zelo zgodaj po prvi svetovni vojni, ko ste morali kot zgleden oznanjevalec slovenske besede zapustiti domačo zemljo, sončno Vipavsko dolino, ki ste ji bili vse do zadnjega tako otroško vdani … In tako je takrat zapuščena starotrška šola dobila novega upravitelja. Vse se je prerodilo pod vašimi čudežnimi rokami. Na vrtu so zacveteli tulipani, plamenice in gladijole in drevje, ki ste ga obrezali in posadili Vi je lepše, bogatejše obrodilo. Še stari harmonij je dobil mehkejšo in toplejšo barvo glasu pod Vašimi prsti. Dan na dan smo se zbirali, vedno ob novih pesmih in vselej ob novih naukih, ki ste nam jih delili. Znali ste zgraditi trdne temelje nežni otroški duši, in besede, ki ste jih polagali v naša srca, so bile položene zmerom ob pravem času. Gradili ste vselej na pravičnost, dobroto in ljubezen in v tem svojem delu ste bili neutrudljivi …

Ko so se leta 1941 znova zgrnili nad nami črni oblaki, se je Kalvarija naprednega slovenskega učitelja spet ponovila. Žalitev za žalitvijo, zapori in konfinacija in Vi, ki ste tako sovražili laž, ste bili deležni neštetih krivičnih obtožb. Zamrla je pesem – Vaša pesem – in dolina pod Snežnikom se je odela v žalost. Vi pa ste s svojim ponosom, s svojo trdno voljo vse prenesli, vse pretrpeli, vse premagali! Znova ste se vrnili med nas in kakor Cankarjev hlapec Jernej ste morali z grenkobo v srcu spoznati, da pravice na svetu ni in je nikoli ne bo.

Pomlad je. Češnje pod Križno goro bodo zacvetele, Vaše oči pa jih ne bodo videle več. Krog Vašega plemenitega življenja se je strnil in nobene vrzeli ni v njem. Premagala vas je le ena, poslednja zmagovalka – SMRT –. Zrušilo se je telo, Vaša beseda pa se bo prenašala iz roda v rod in Vaš svetli lik bo žarel še dolgo, dolgo. Ko stojim zdaj ob Vašem grobu tako samotna, majhna in praznih rok, se Vam še enkrat, poslednjikrat zahvaljujem za vse, kar ste nam dali. Želim, da Vam naša notranjska zemlja, ki ste jo tako ljubili, ne bo pretežka … Počivajte v miru …”

Verjamem, da Ivan Mercina še živi v spominu mnogih ljudi v Loški dolini: njegovih učencev, pevcev in godbenikov ter njihovih poslušalcev, lovskih kolegov in vseh drugih, ki so bili kakorkoli deležni sadov njegovega dela in vzora njegove rahločutne, a hkrati močne in pokončne osebnosti. V času, ko je naše slovenstvo vedno znova na preizkušnjah, čeprav drugačnih kot v prvi polovici preteklega stoletja, ostajajo osebnosti, kot je bil Ivan Mercina spoštovanja in posnemanja vreden vzor.

Pred vojno je bil v naših krajih izredno razširjen krivolov, ki so ga oblasti strogo kaznovale, a nikoli izkoreninile. Zakupljeni lovski revir Ivana Mercine je zajemal tudi okolico Svete Ane in nekoč je eden od vaščanov k njemu poslal fantiča z nekako takimle sporočilom:” V vašem revirju se je ujel zajček. Pridite ponj. Do poldne je vaš, od poldne naprej pa moj!” Ni znano, kako je končal zajček, a človek si misli, da starotrški učitelj ni vrgel vsega iz rok in tekel na Sveto Ano po zajčka …

In kaj je gospodična kupovala v Mlekuževi trgovini? Kar nekaj klopk hekelgarna je potrebovala, pa tudi kvačko, nekaj trdega organdina, baržuna in bombone. Kar vidim jo, gospodično, kako je na vrtu, v senci španskega bezga ali v salonu (kjer je bila po vojni prva lekarna v Loški dolini) ob čaju kvačkala ovratničke, manšete, prte in prtičke, blazinice, špicpovštre in kapricpovštre in vseh vrst šlinge, vmes lizala bonbone in klepetala s prijateljicami ali pa sanjarila o čem lepem. O ženinu nemara.

Pomen nekaterih besed razumem oziroma ugibam, nekaterih pa ne, prav tako datume in količine. Perlnasti knofi so najbrž gumbi iz biserne matice, pavola je nit za krpanje (iz več niti skupaj) ali pa nit za vezenje, kar se zdi tukaj bolj smiselno, organtin je mogoče vrsta tankega blaga organdi, tibet pa je nekaj, kar se meri na metre, mogoče tudi blago, a ne vem kakšno. Kaj bi tukaj delal pušpan, mi ni jasno, lahko pa piše tudi kaj drugega. Baržun je vrsta blaga, ki je podoben žametu, … skratka pri gospodični Petcshe so nastajale same lepe reči, karkoli je že to bilo – mogoče hišni tekstil, mogoče oblačila. Na slednje namiguje – a res samo namiguje – vatel kupljenega zaključnega traku, ki je mogoče tisti za spodnjo notranjo obrobo dolgih kril. In organdi, je bil za bluzo? Baržunasto krilo in bluza iz organdija?? Ni slabo.

Veliko pove takle orumenel listič, zastavi pa še več vprašanj.

Ne morem si kaj, da ne bi uživala v teh umetelno oblikovanih obrazcih za tako prozaično rabo, kot je plačevanje računov. Ugibam, kaj je bilo razlog, da so jih delali takšne: potreba po lepem, moda, prestiž, reklama, tržna niša za dovolj agresivne oblikovalce – vse to in še kaj. Zdaj smo zasuti na vsakem koraku z vsem mogočim bliščem in truščem, ampak nič ne prekosi zadovoljstva, ko v tišini iz svojega in brez dolga poravnaš takle eleganten papir in odneseš domov neka solidnega, kar ti bo dolgo služilo in te razveseljevalo … No, recimo. Menda sem malo starokopitna …

Račun je bil izstavljen v času vzpona Konsumnega društva, potem ko so leta 1910 postavili lastno stavbo in odprli dve podružnici. Društvo in zadruga sta delovala do leta 1945, ko je bila za vse področje sedanjih občin Cerknica in Loška dolina ustanovljena samo ena nabavno prodajna zadruga na Rakeku. Članstvo se je gibalo od začetnih 311 v letu 1896 preko 680 članov v letu 1923 do 254 članov v letu 1941. Namen te ustanove je bil posojanje denarja po nižjih obrestih in prodaja blaga članom po nižjih cenah, kot jih je imela liberalna konkurenca. Ves čas obstoja Konsumnega društva in posojilnice je zaznamoval srdit strankarski boj med liberalci in klerikalci, ki ni izbiral sredstev za prevlado nad nasprotnikom. Podrobnosti so opisane v omenjeni knjigi.

Danes sta v obnovljenih in razširjenih prostorih nekdanjega Konsumnega društva trgovina s tehničnim blagom in kulturni dom Stari trg.

• Zofija Okoliš, Okoliševa z Dolenjih Poljan, moja mama;
• Malka iz Loškega Potoka, natakarica pri Knausovih,
• Novakova Micka, Marija Grbec, z Dolenjih Poljan, poročena Palčič;
• Micka, ki je bila služkinja pri Urhovih;
• Marija Okoliš, Okoliševa, naša teta Micka;
• Mežnarjeva Malka iz Gorenjih Poljan, poročena v Babnem Polju;
• Micka Strle, Knausova.

Malo statistike: dve dekleti sta doma od Okoliševih, dve sta na Poljanah služili, dve sta povezani s Knausovimi, dvema je ime Malka – štirim pa Micka …

Dolenje Poljane so bile takrat sicer majhna, a zelo vitalna vas z gostilno, šolo in dovolj dela, da so ga lahko dobila celo dekleta iz drugih krajev! Leta 1942 so bile oboje Poljane požgane, ljudje pa internirani ali izgnani, kolikor jih ni že prej šlo v partizane. Po vojni sta bili vasi sicer obnovljeni, a nikoli več nista zaživeli tako kot prej, Gorenje Poljane menda sploh nimajo več nobenega stalnega prebivalca.

Prva z leve je moja mama. Če ima lase trajno nakodrane – kar pa ni zanesljivo, saj je imela nekoliko valovite že po naravi – potem bi bila slika posneta leta 1941 ali na začetku 1942, saj mi je pripovedovala, da še ni imela osemnajst let, ko si je dala prvič trajno nakodrati lase pri frizerki Polakovi v Starem trgu, in to prav 19. oktobra 1941, ko se je zgodil napad na Lož! Večkrat je povedala, da se je iz Starega trga z novo trajno na glavi vračala peš po cesti proti Markovcu domov na Poljane, ko je začelo pokati nekje pri Ložu. Pospešila je proti domu, vendar je na pobočju takrat še ne zaraščenega Markovega hriba vseeno opazila neke ljudi, ki so prav tako nekam hiteli. Ko je bil še čas, da bi jo vprašala več, me je bolj zanimala trajna kot tisti ljudje. Zdaj lahko le ugibam, da je mogoče videla partizane, ki so se po napadu umikali na Knežjo Njivo ali pa le delavce, ki so kaj počeli v gozdu in so ob streljanju hiteli na varno. Ker o trajni nisem prepričana, sem sliko glede na mamino omembo o predvojnem času datirala z letom 1940. V tem primeru ima mama na sliki kakih sedemnajst let ali celo manj in je najbrž najmlajša od vseh.

Drugo dekle na sliki je bilo doma iz Loškega Potoka, bila je kelnarca v gostilni pri Knausu, ime pa ji je bilo Malka. Tretja je postavna in prijazna Novakova Micka, ki je imela v mladosti toliko občudovalcev, da so ji mnoga dekleta zavidala.

Tudi tu je prvo dekle visoko in postavno in tudi njej je ime Micka, kot tistima dvema ob njej – druga z leve na tem izseku je namreč naša teta Micka, sestra moje mame.

Tretje dekle je prišlo v Stari trg z Gorenjih Poljan. Rekli so ji Mežnarjeva Malka, poleg nje pa stoji Knausova Micka.

Ko sem kot otrok ogledovala to sliko, so me najbolj zanimale obleke in še vedno se mi oko ustavi na njih. Kdo jim jih je šival in po čigavi zamisli? Vse te ovratničke, gumbke, naborke, plastrone, obrobe? In obute imajo židane štumfe, kajne? V rokah pa vsaka drži svoj tuašlc oziroma taško, kamor je shranila paternašt, knišco, robec in morda v prgominu kak dinar za v muto.

1. Lenčka, ki je bila doma nekje od Prezida in je delala v kuhinji. Z mamo sta stanovali na starotrških Mandrgah v neverjetno majceni hiški na skali ob poti, kjer sta pozneje živela Klausova. Hiška s prelepim razgledom še vedno sameva tam.

2. Malči Grl, vzgojiteljica – v isti stavbi kot internat je bil okoli leta 1963 osnovan tudi vrtec in prav Malči Grl je sodelovala pri oranju ledine na tem področju, čeprav je po sliki sodeč najbrž delala v tej hiši že prej. Spominjam se je, ko sta nekoč z Ivanko Mlakar, Mauhlovo, peljali četico malih varovancev na sprehod v okolico – zame je bilo to nekaj čisto novega.

3. Terezija Šraj iz Vrhnike, kuharica, po domače so jo klicali Rezka.

4. Moškega na sliki nismo prepoznali, domnevno gre za vzgojitelja, ki je bil doma nekje od Cerknega.

5. Naslednja je Justina Mulec, Kovačeva iz Viševka, ki je pozneje odšla v Nemčijo.

6. Nekoliko posebej stoji Malka Mlakar iz Starega trga, ki je s sinom stanovala v stavbi TVD Partizana in v njem skrbela tudi za čiščenje, kurjavo itd., vendar ne vem, ali je bilo to že v času tega posnetka. Najprej sta nekaj časa živela pri Žurgovih.

7. Spredaj čepi Rudi Mlakar, Malkin sin, poznejši učitelj. Po starosti dečka ocenjujem, da je slika nastala leta 1955 ali kako leto prej.

Prvi člani zbora so bili med drugimi, kot se jih spominja Ludvik Ponuda, tudi sam dolgoletni član: Anton Pelan – Kolajev, Janez Rudolf – Strlek, Polak, po poreklu iz hrvaškega Zagorja, pa Tone Žnidaršič, Pavletov, vsi iz Starega trga, dalje Rudolf Žagar – Malarjev iz Viševka, Franc Mlakar starejši – Mlakarček in Jakob Intihar – Ravšljev iz Loža, Alojz Strle – Jernejevec iz Kozarišč in še kdo, čigar ime je zdrsnilo v pozabo. Čisto na začetku je bilo pri petju tudi nekaj žensk – v tistem času je bil to torej mešani zbor, a le zelo kratek čas.

Pevci so se najprej naučili predvsem veliko partizanskih pesmi, s katerimi so nastopali na proslavah in jih peli na pogrebih. Članstvo zbora je v vsem času obstoja štelo nekako od petnajst do osemnajst pevcev, nekateri od njih pa so bili istočasno tudi člani cerkvenega pevskega zbora, ki ga je še v šestdesetih letih vodil organist Edvard Turk iz Loža, pozneje pa več drugih zborovodij in zborovodkinj. Starotrški cerkveni zbor se je okoli leta 1980 na nekem tekmovanju cerkvenih zborov v Cerkljah uvrstil med prve tri, o čemer je na velik ponos pevcev poročal celo radio Vatikan v svoji slovenski oddaji. Zmagovalec je bil takrat ptujski zbor mladih, študiranih fantov, ki so peli program s samimi latinskimi naslovi, drugi domači cerkljanski zbor, tretji pa je bil starotrški cerkveni, v katerem je bilo, kot rečeno, tudi veliko članov MPZ DPD Svoboda. Ludvik Ponuda se je MPZ DPD Svoboda pridružil leta 1956 za novo leto, 8. februarja tistega leta pa je imel z njimi že prvi nastop, že prej pa je bil tudi v cerkvenem zboru in tam ostal do konca svojega pevskega udejstvovanja.

Zbor DPD Svoboda se ni udeleževal pevskih tekmovanj, prvič ker jih prva leta ni bilo, oziroma so bila redka in drugič, ker so že tako porabili ogromno časa za svoje petje. Vsi so imeli družine, službe in vsaj košček zemlje, če že ne večje domačije. Tako so njihove družine morale prevzeti nase breme njihove odsotnosti, predvsem pa so si morali življenje zelo skrbno načrtovati, učinkovito organizirati in dobro izkoristiti vsako minuto. Ludvik Ponuda se spominja zelo značilnega dogodka:

»Treba je bilo iti pet na neki pogreb, doma pa se je telila krava. Vse je bilo napeto, tele naj bi prišlo vsak čas, a vseeno je bilo treba počakati. Ker pa brez tenorja zbor ni mogel nastopiti, sem oblekel pražnjo obleko in se pevcem naglo pridružil pri petju pred hišo pokojnega, potem pa stekel domov v hlev, kjer je bilo ravno treba pomagati teletu na svet. Ko je obležalo v slami, sem pustil domačim, da so ga obrisali in oskrbeli, sam pa zdrvel na pokopališče, kjer sem spet zapel z zborom pokojnemu v slovo …«

Slika je nastala po letu 1956, a je na njej še nekaj članov prve zasedbe zbora. Zagotovo so to Miloš Benčina, Alojz Strle, Lado Furlani, Jože Avsec in Jakob Mlakar.

Moški pevski zbor DPD Svoboda Loška dolina nekje v sedemdesetih letih poje v starotrški dvorani na neki prireditvi, najbrž proslavi. Pevci so postavljeni pri stranskem vhodu v dvorani poleg odra.

Od leve :

• Ludvik Ponuda,
• Franc Kovač,
• Slavko Strle,
• za njim sta dva neprepoznavna pevca,
• nato Stane Mlakar, ki je po odhodu Viktorja Žnidaršiča nekaj časa vodil zbor,
• pred njim Vinko Zgonc, zelo skrben zapisovalec zborovih aktivnosti od leta 1982 dalje,
• zadaj Jože Žnidaršič,
• ob njem Jakob Intihar,
• s hrbtom proti dvorani je zborovodja Viktor Žnidaršič, Bajčkov iz Cerknice, ki pa je takrat živel v Grosupljem.

Na tem odseku:

• prvi z leve je Janez Ravšelj,
• poleg verjetno Marjan Modic,
• nato neprepoznaven pevec, mogoče Tone Vesel,
• sledi Tone Zgonc,
• s hrbtom proti dvorani mogoče Lado Furlani.

Od leta 1982 je delo zbora skrbno beležil njegov član Vinko Zgonc in od tedaj naprej se je dalo natančno videti kdaj in kje je zbor pel, kdo je bil prisoten, na čigavo željo in kako se je nastop zaključil. Razvidno je, da so peli na pogrebih mnogih znanih in manj znanih prebivalcev Loške doline, tudi pesnice Maričke Žnidaršič, šolske ravnateljice Justine Krajc in brata Matevža Haceta, Toneta … pa pri odkritjih spomenikov, obletnicah itd. Ni veliko podatkov o njihovem takratnem repertoarju, ki pa je po drobcih ostal v spominu poslušalcev. Še vedno so peli partizanske in domoljubne pesmi, pa tudi veliko, veliko slovenskih narodnih in nekaj umetnih, tu in tam tudi kakšno pesem jugoslovanskih narodov. Na listu, ki nosi datum 27. 4. 1977 se je kot ilustracija ohranil program zbora za koncert ob Dnevu OF, ki mu sledi na roko s svinčnikom pripisan še dodatni seznam naslovov:

1. Anton Hajdrih: Pesem nam je v srce padla
2. Marjan Kozina: Naša vojska
3. Alojz Srebotnjak: Nagelj
4. Ivan Rijavec: Ob Kolpi
5. Marjan Kozina: Pomlad v svobodi
6. M. Apih – Pahor – Gobec: V borbi krvavi
7. Emil Adamič: Vasovalec
8. Radovan Gobec: Zvezde
9. Danilo Bučar: Tam, kjer pisana so polja
10. Alojz Srebotnjak:Bori
11. Lovro Hafner: Kaj kleplje
12. Kamilo Mašek: Mlatiči
13. Emil Adamič:Završki fantje
14. Prir. France Marolt: Kaj b’ jaz tebi dav
15. Prir. Oskar Dev: Pastirc pa pase ovce tri
16. Prir. Rado Simoniti: Planike
17. Prir. Radovan Gobec: Bom pa zlezel na češnjo
18. Prir. Ubald Vrabec: Bratci veseli vsi ( od tu daje rokopis):
19. Zdravo
20. Pesem o svobodi
21. Naša zemlja
22. Domovini
23. Stoji v gori partizan
24. Pod noč (zvezdice)
25. Zdravljica
26. Dekle pšeničko žanje
27. Rožice v gartlcu žalovale
28. Ta paver pa grahovco seje
29. Bolečina
30. Hej tovariši
31. Jaz pa pojdem na vas
32. Pomlad v svobodi

V arhivu so ostale tudi note in besedilo pesmi Mirka Rebolja Slovo ter besedilo še ene žalostinke Zastal korak je sredi dela.

Zdaj pa nekoliko zelo zgovorne statistike na osnovi podatkov, ki jih je zabeležil Vinko Zgonc:

V drugi polovici leta 1982 je zbor zapel na 10 pogrebih in 3 prireditvah, naslednja leta pa je bilo takole:

Leto 1983    23 pogrebov   10 prireditev
     1984    22            19
     1985    24            15
     1986    19             8 (do oktobra)
     1987    27             6
     1988    18             5
     1989    21             9
     1990     3             3 (samo prvi kvartal)

Številke povedo, da je zbor nekatera leta nastopal okroglo vsakih 14 dni, vmes pa so bile še tedenske vaje …

Potem, ko je leta 1987 izzvenelo praznovanje 40-letnice MPZ DPD Svoboda Loška dolina, se je zborovodja Viktor Žnidaršič poslovil od njih. Pevci so mu v znak hvaležnosti podarili sliko Milana Rota. Pokrovitelj obletnice je bil TOZD Okovje Kovinoplastika, zbor pa je za svoje dolgoletno delo dobil tudi priznanje Krajevne skupnosti Loška dolina. V mapi se je ohranilo tudi nekaj zahval zboru od delovnih organizacij in organizatorjev raznih prireditev.

Zbor je v svojih 40 letih kdaj pa kdaj odšel tudi na kak izlet. Te jim jih je vsaj v začetku pomagal izvesti Stane Lavrič (Pula, Snežnik, Mangrt in drugi gorski cilji). Od vsega začetka so se udeleževali tudi pevskih taborov v Stični. Zadnji zapis o prisotnosti na vajah je z 23. 3. 1990, zadnji pogreb, na katerem so skupaj zapeli, je bil 1. 4. 1990.

Moški pevski zbor Delavsko prosvetnega društva Svoboda Loška dolina je tako s svojim petjem obeležil skoraj nepregledno vrsto slavnosti v Loški dolini in drugod – od odkrivanja spomenikov, javnih in zasebnih obletnic, državnih praznikov, delovnih dosežkov do slovesa od sokrajanov, sodelavcev in nazadnje tudi od pevskega kolega. Pevci so s svojim delom zelo pomembno zaznamovali dolgo obdobje, ko so peli in nastopali v zboru. Ostali so v spominu svojih poslušalcev kot nosilci žlahtnega dogajanja, ki je bogatilo vse, ki so ga bili deležni.

Možje so svečano oblečeni, pod vratom imajo ( nove ?) metuljčke, na prsih pa rdeče nageljne.

1. Miloš Benčina
2. Anton Pelan
3. Janez Rudolf
4. Polak
5. Tone Žnidaršič
6. Rudolf Žagar
7. Franc Mlakar st.
8. Jože Avsec
9. Jakob Intihar
10. Alojzij Sterle
11. Ludvik Ponuda
12. Lado Furlani
13. Stane Mlakar
14. Slavko Sterle
15. Franc Kovač
16. Tone Zgonc
17. Jože Drobnič
18. Janez Ravšelj
19. Jakob Mlakar
20. Franc Žnidaršič
21. Stane Okoliš
22. Maks Lekan
23. Jože Žnidaršič
24. Janez Porok
25. Franc Ješelnik
26. Stanislav Mlakar
27. Branko Plos
28. Damjan Mlakar
29. Vinko Zgonc
30. Alojz Mazij
31. Marjan Modic
32. Anton Vesel
33. Janez Ovsec