Na fotografiji, ki sta jo napravila Mohorjev atek Janez Zabukovec ali njegov sin Ivan, je njihova hiša v Starem trgu. Slikana je nekoč v poletnem popoldnevu, z odprtimi okni in rožami na njih, pred hišnim vrtičem, ki mu pri nas nismo rekli garteljc ampak ta mala greda, s travo, ki jo je treba pokositi in konjskimi figami na cesti poleg nje, s kratkimi zavesicami na zgornjih oknih in okroglima linama ob njih, s streho na čačko, pokrito z bobrovcem – morda tistim iz Jakopcove opekarne in gospodarskim poslopjem takoj poleg, da se ravno še da udobno pripeljati voz sena ali drv na dvorišče.
Precej značilna tradicionalna hiša naših krajev je. Letnica na portalu govori o letu 1895 in z začetnicama J. Z. priča o Janezu Zabukovcu, pradedu lastnika slike, rojenem leta 1849, ki je po požaru v Starem trgu 24. 8. 1872, ko je bilo uničenih petindvajset poslopij vključno z njegovo hišo, obnovil dom in dozidal zgornji del, ki je bil prvotno morda lesen. Mohorjeva hiša je bila že prej zidana in pokrita z opeko, zato ni bila v celoti uničena, mnoge okoli nje, ki so bile lesene in krite s slamo, pa so zgorele do tal.
Naslednji velik požar 2. 6. 1906, ko je ogenj uničil šestindvajset poslopij, je Mohorjeva hiša preživela, a za las: na ostrešju se še danes vidi nekaj osmojenih špir, ki so dovolj ohranjene, da so lahko ostale na svojem mestu, kljub temu da je leseni skedenj za njo povsem pogorel in jo močno ogrozil.
Ana Tomlje, rojena leta 1888, ena prvih*, če ne sploh prva šolana babica v dolini, je kot nevesta prišla v obnovljeno Mohorjevo hišo, ne veliko drugačno kot je na sliki.
V knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem II je Mohorjeva domačija opisana kot domec, kar je približno 1/3 kmetije. Prvi podatki o njej segajo v leto 1688, ko je gospodar, ki je domačiji dal ime, v cerkvenih knjigah zabeležen kot Jurij Mohor. Za njim se je zvrstilo še deset rodov, vse od Lenarta Zabukovca naprej, ki je najbrž prstuopu in prinesel nov priimek. Sledili so mu med drugimi Jurij, Blaž in Anton, nato pa trije Janezi in tudi Ivan, ki je po imenu le varianta Janeza, kot enajsti. Leta 1960 sta v hiši živela starša Janez in Lojzka s štirimi otroki. Imeli so dve kravi, dve teleti, dva prašiča, in kakšno ovco za volno ter kokoši … Po vojni so imeli kratek čas tudi konja, v glavnem pa so vse delo ves čas opravljali s kravami.
Mimogrede: takrat so kmetje iz tega dela Starega trga svojo živino napajali v Brežičku pri mostu, kjer je bilo od leta 1961 tudi perišče – slednje je bilo prvotno pri Vrhovčevi hiši, Pod špilco. Tam je bila tudi uradna steza do kamnov za pranje. Ves spodnji konec vasi je pral tam, otroci pa so na tistem mestu tudi hodili čez Brežiček po bližnjici v šolo, takratno Nižjo gimnazijo.
Otroci iz Markovca, Knežje Njive in Vrhnike so na poti v šolo ali iz nje pogosto hodili k Mohorjevim pit vodo. V veži so imeli škaf in zajemalko, pa so prihajali in pili, ne da bi kaj posebej spraševali ali prosili. Tudi na poti k maši so bili včasih že žejni od pešačenja po stezah in prašnem makadamu. Voda v tistem škafu je bila posebno dobra, saj ni imela okusa in vonja po dimu kot drugod … Mohorjevi pa je tudi niso omejevali nikomur – zato pa je bilo pri njih vedno živahno.
Mimo te hiše sem tudi sama leta in leta pešačila ali kolesarila v šolo in po opravkih. Vedno sem se ozrla, če se kaj dogaja okoli nje, kdo je tam in ali je na vrtu spet kaj zacvetelo. Opazila sem, če je gospodar ravno gnal napajat kravo ali z njo pripeljal voz sena; morda je gospodinja v predpasniku in nazaj zavezani ruti pravkar s polno golido mleka stekla iz hleva v vežo tam nasproti ali pa so z voza gor nad štalo med vzkliki in smehom mladi metali seno … Morda so se tistega dne odprli cvetovi na oknih – ali pa so bile na njih ledene rože, ko je v jutru hreščala pod čevlji zmrznjena snežena brozga. Vedno je bilo okoli Mohorjeve hiše kratkočasno, saj so tja kar naprej prihajali otroci in mladina iz soseščine ali pa so se ljudje le mimogrede ustavili za besedo ali dve.
Da pa je to ena najstarejših hiš v Starem trgu takrat nisem vedela – in tudi zanimalo me ni posebno …
* Nekako v tistem obdobju je kot babica delovala tudi Terezija Morelj – Mam∋ka, rojena Ovsec leta 1876, vendar ni znano, kdaj je začela z delom. Ana Tomlje pa po letu 1911 mogoče sploh ni več delala v Loški dolini.
Slovarček:
- čačka: zatrep na strehi
- ta mala greda: predhišni vrt, garteljc
- prstuopet: prizetiti, postati zet na domačiji; pristopiti
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, september 2024, ustno
- Janez Kebe, Loška dolina z Babnim Poljem II, zal. Družina, Lj., 2002
Kraj: Stari trg
Datum: 1960
Avtor: Janez ali Ivan Zabukovec
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 22. 8. 2024
Oblika: fotografija