Sliko je okoli leta 1960 posnel nekdo od Mohorjevih domačih, na njej pa je Ivan Zabukovec na vespi, kakršne so vse od leta 1946 še vedno italijanski simbol … Do pike enako je v nekem filmu po Rimu vozil slavni igralec Gregory Peck.
Toda film, na katerega je bila posneta ta slika, je razvil Ivan kar sam v domači temnici, ki si jo je bil napravil v majhnem prostoru brez oken, kjer si je za tisto potrebno šibko svetlobo napravil luč iz ameriške petlitrske kantice od motornega olja, v katero je napravil odprtino, vstavil stekelce in ga modro pobarval … To je bilo poleg nekaj kemikalij in znanja vse, kar je potreboval za razvijanje filma. Ko je bil ta suh, pa je slike izdelal v prostorih takrat zelo dejavnega Fotokluba Stari trg, ki ga je – morda – vodil Jože Berglez.
Tu je Ivan, fotografiran še pred odhodom v vojsko, star osemnajst let. Za vespo je potreboval registracijo in vozniško dovoljenje. Izpit je opravil pri sedemnajstih in je moral še štiri mesece čakati, da je lahko dobil dokument.
Do vozilca pa je prišel na zanj značilen način. Zelo zdelano vespo je nekdo pripeljal v popravilo k mehaniku Žagarju. Lastniku ni bilo do nje in bi jo bil rad prodal. V nevoznem stanju jo je kupil Ivan in jo prizadevno sam popravil … Podobno je bilo deset let pozneje s fičotom: leta 1970 je vozilo poceni kupil, ker je bilo preveč razbito za normalno popravilo. Ukvarjal se je z njim tako dolgo, da je avto poleti že odpeljal družino na morje v Selce, potem pa jim je služil še dolgo.
Da se vrnem k vespi: nek nujno potrebni zobnik zanjo je šel Ivan iskat v Postojno, v trgovino nasproti sedanje Minutke, kjer so iz Italije rihtali drugače nedosegljive rezervne dele. Tam je delala izredno sposobna in prizadevna prodajalka, ki se je res dobro razumela na svoje delo in priskrbela še tako zahtevne reči. Z izposojenim motorčkom se je Ivan odpeljal naročit tisti zobnik in ga šel čez nekaj časa tudi iskat … Motor prav te vespe je pozneje nekaj časa poganjal tudi doma narejeni mešalec za beton, še prej pa je lastnik z njo prevozil veliko veselih kilometrov. “Taki časi so bili, da je bilo treba marsikaj nadrediti iz niča”, komentira Ivan danes. “Imel pa sem od malega zelo dobrega učitelja v očetu, doma je bilo tudi orodje in tudi tehnika me je zelo zanimala …”
Fant, ki je tedaj premogel vespo ali kaj drugega brenčečega, je neustavljivo privlačil dekliške poglede in fantazijo. Če je ob tem zmogel še kakšen nasmeh in prijazno besedo, so mu bile oboževalke zagotovljene in izbira primerne neveste olajšana. Kar je pri prednikih pomenilo, da je fant prijahal na konju ali na vozu s konjsko vprego pripokal z bičem skozi vas, to so pozneje pomenili bicikli, vespe, motorji, mopedi, fički … bili so dokaz, da je fant pameten, delaven, varčen in sposoben …
Mladenič na sliki ne le da ustreza tedanjim kriterijem deklet, ampak res marsikaj zna in se ničesar ne boji lotiti. Tako se je med drugim že mlad naučil ravnati s kinoprojektorjem in nekaj časa tudi redno vrtil filme, zato je lahko prispeval nekaj podatkov o delovanju kina v Starem trgu:
Pred vojno je v Dolino le občasno prihajal potujoči kino. Ohranjen je spomin na kino predstavo o Tarzanu v Vrhniki, najbrž tisto z Johnnyjem Weismuellerjem.
Po vojni so v Starem trgu predvajali filme vsako sredo, soboto in nedeljo ob večerih, pa še v nedeljo popoldne; do leta 1948 najbrž pretežno ruske. Filmi so se vrteli določene dneve ne glede na karkoli. Gotovo bi lahko prešteli na prste, kolikokrat je kino predstava v Starem trgu odpadla. Vzporedno je vsaj od leta 1957 naprej deloval tudi potujoči kino, ki je prebivalcem odročnejših krajev nudil sicer težje dosegljivo razvedrilo in druženje, širil obzorja, spreminjal mišljenje, izobraževal in vabil k posnemanju filmskih junakov …
Širokotračni projektor z nekaj posodobitvami je bil v Starem trgu v uporabi vse do leta 1995, za potujoči kino pa so imeli ozkotračni projektor … Stari trg je bil takrat majhen in ljudje zelo povezani – če je lahko kdo kaj pripomogel za skupno dobro, je to brez pomišljanja naredil. Tako je tudi Mohorjeva soseda, ravnateljica Nižje gimnazije in predsednica DPD Svoboda Justina Krajc okoli leta 1957 s svojim vplivom priskrbela društvu ozkotračni kinoprojektor, ki ga je Mohorjev atek potem vozil po raznih krajih: v Babno Polje, Prezid, Grahovo, Loški Potok, na Gornje Jezero, v šolsko telovadnico Iga vas, pa tudi v vojašnice na Blokah. Tam ga je postavil in pripravil za predvajanje filma. Vojašnica na Blokah je resda imela svoj aparat, a se je potem pokvaril in je bilo treba pripeljati starotrškega … V Starem trgu pa so ozkotračne filme projicirali na platno kar z balkona. Operater pri teh predstavah je bil Lado Mulec. Ozkotračni projektor so konec 60-tih let odpeljali v Cerknico in s tem je bilo potujočega kina v Dolini konec.
Ob obnovi Kulturnega doma so napravili novo kinooperatersko kabino, ki so jo premaknili ven v prizidek oziroma pod nadstrešek. Imeli so že dva širokotračna aparata in tako filme predvajali brez nadležnih pavz. Kmalu so z dodatnimi lečami lahko predvajali tudi cinemascopske filme na široko platno … Med prvimi barvnimi filmi, ki so prišli v Stari trg, je bil Grof Monte Christo, ki je povzročil pravo evforijo – dvorana je bila ob vsakem predvajanju nabasana in narediti so morali še dodatno predstavo ali dve …
Ivan Zabukovec je že leta 1952, ko je bil star devet let, hodil zvedavo opazovat Ivana Lenarčiča, ki je v provizorični kabini s širokotračnim projektorjem vrtil filme in ta ga je sčasoma mimogrede naučil previjati filme, jih zlepiti, če so se strgali in tudi upravljati aparaturo. Seveda je bil premlad za samostojno predvajanje, a se je v tistem letu ali dveh naučil vse in pod nadzorom tudi vrtel filme.
Za Lenarčičem, ki je po zaposlitvi v Kovinoplastiki to delo opustil, je filme v Starem trgu kratek čas menda vrtel Janez Kraševec Žvanov, potem pa so pri DPD Svoboda kino zaupali mlademu Ladu Mulcu. Ko je ta moral okoli leta 1959 na služenje vojaškega roka, je pri potujočem kinu za dve leti vskočil Ivan Zabukovec, po vrnitvi pa je vse delo dolga leta spet opravljal Lado Mulec. Ivan Zabukovec pa je filme predvajal tudi tiste mesece, ko je bil v brigadi.
Proti koncu obdobja kina v Starem trgu sta filme vrtela nekaj časa še Toni Kočevar in čisto nazadnje sin Lada Mulca. V Starem trgu je bil kino tja do leta 1995, ko ga je izpodrinila televizija in v kinodvorani ni bilo več obiska – prišli so le še trije, štirje do največ sedem obiskovalcev. Kino za DPD Svoboda ni bil več rentabilen, imeli so le še stroške z njim …
Tako se je najbrž za vedno končalo neko posebno obdobje v življenju Loške doline, ki je imelo nanjo pomemben vpliv, po svoje zaznamovalo njene prebivalce in ostalo v nepozabnem spominu.
Slovarček:
- rihtati: urejati; tukaj: dobavljati, preskrbeti
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, ustno, avgust 2024
- Avsec Anton, Medvode, ustno , 2020
Kraj: Stari trg
Datum: 1960
Avtor: nekdo od Zabukovčevih
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 22. 8. 2024
Oblika: fotografija