Stari trg pri Ložu, kakršen je bil leta 1927 ali nekaj let prej. Čeden trgec je videti z vrha Ulake, kamor si se povzpel po obrasli poti čez Mandrge na desni strani slike ali pa kar počez od cerkve gor. Oblastne institucije so bile tedaj še v Ložu, trgovanje, šport in kultura pa so v glavnem vrveli tukaj. V ozadju levo so na vzhodu Markov hrib, za njim Kneški vrh, proti sredini slike Konjske Loke s potjo v Loški Potok in nato Racna gora, pod njimi pa polje in bele ceste proti Markovcu in Vrhniki, Belemu malnu in Viševku. Na desni se vijuga Brežiček, ki se tam nekje na jugu zliva v Obrh.
Poleg nekaj gostiln, trgovin, trafike, kina in telovadnice, je bila tam od pamtiveka pa vse do nedavnega tudi mesnica. Ni dolgo, kar je tam še sekal duhovit, mlad ali vsaj mladosten in tudi zato priljubljen mesar. Zvedavim strankam, ki so k njemu hodile kakor domov, je mimogrede postregel tudi s šalo ali žlahtnim spominom na dobre stare čase. Na primer:
Nekoč je star očak nekje na Menišiji požugal svojemu – morda ne preveč učljivemu – vnuku: “Ti ne boš nikoli toliko vedel, kot sem jaz že pozabil!”
In ko je ta isti dedek modroval o ljudeh na splošno, je pokazal s tremi prsti in razložil: ” Je tri sorte ljudi: so dobri, so slabi – pa taki kot mi!”…
So pa v neki hiši naenkrat zaklali dva prašiča in še goveje živinče – veš, koliko je bilo tiste robe povsod po hiši! Pa pride praprababica, stara 98 let in zagleda košček mesa, velik komaj za noht, ki je izgubljen obležal nekje na mizi. In ga ženička pobere in spoštljivo dene na kup k drugemu mesu, rekoč: “Za tale košček je bilo treba živali dati enkrat jesti!” … Tako so nekdaj spoštovali hrano in delo, ki ga je bilo treba opraviti, da bi prišli do nje …
Tako je poleti 2023 povedal mesar v Starem trgu, ki je bil znan tudi po tem, da sta se s kolegom dolgo vsako leto za pusta nadvse posrečeno našemila. Seveda jima pomočnic, občudovalk in tudi ustreznih moških prisednikov nikoli ni manjkalo …
Razglednico, ki sem jo iskala zgolj zato, da bi v duhu Starih slik ob njej lahko predstavila “ocvirke” priljubljenega mesarja v pokoju, smo že objavili, toda to je drug izvod, z drugače popisano hrbtno stranjo, ki pa pritegne pozornost.
Dne 20. 6. 1927 je bila ta kartica poslana gospodični Pavlini v Ljubljano, končala pa je v zbirki Župnišča Stari trg desetletja zatem. Kaj se je vmes dogajalo z njo, ni znano, vznemirja pa podpis pošiljateljice: T. Perko. Seveda sem takoj pomislila na družino Lojzeta Perka, ki je takrat živela v Starem trgu. Nikoli namreč nisem slišala, da bi v Loški dolini živel še kdo drug s tem priimkom, čeprav to ni nemogoče.
In tako ugibam, ali je to razglednico, ki jo je založil sosed, gostilničar Benčina, napisala in poslala Terezija Perko, rojena Telešman, mati slikarja Lojzeta Perka in babica Tomaža, Valentina, Veronike in Andreja …
Radovednost vzbuja tudi srbohrvaški pridih v besedilu. Je bil materni jezik pošiljateljice srbohrvaški ali je le dolgo živela v drugem jezikovnem okolju? Je bil to jezik prejemnice kartice, pa se ji je Perkova skušala približati na ta način?… Če je razglednica res povezana s slikarskim poetom Notranjske in jo je napisala njegova mati Terezija, je bilo to v času, ko pravzaprav ne vemo, kje je bil njen leta 1909 rojeni sin Lojze. Je bil še doma in se pri očetu učil obrti?
V osnovno šolo je hodil v Starem trgu od leta 1915 do 1923, kjer je bil vsaj na enem spričevalu zapisan kot pl.(plemeniti) Perko Alojzij, kakor se je podpisoval tudi oče, pl. Perko Dragotin. Med leti 1936 in 1938 se je mladenič šolal v Ljubljani na Državni moški obrtni šoli – kiparski in rezbarski oddelek in hkrati obiskoval večerni tečaj Probude, kjer so poučevali ugledni profesorji Sever, Kos, Šantel, Kralj itd.
Leta 1939 mu je umrla mati, morebitna podpisnica te kartice, kar je sina močno potrlo. Mater je narisal po spominu in pozneje ovekovečil v podobi Materina sreča … Študijska pot ga je nato vodila v Zagreb in Sofijo, od koder se je zaradi vojne vrnil domov. Prvič je razstavljal leta 1941. Med leti 1945 in 1949 je študiral v Beogradu, naslednjič razstavljal pa leta 1960 v Novem mestu. Sledilo je zelo plodovito slikarsko obdobje z več razstavami. Leta 1978 je bila odprta stalna galerija Perkovih slik na gradu v Velenju, leta 1979 pa je ob več razstavah za svoje delo dobil Red zaslug za narod s srebrnimi žarki od predsednika SFRJ maršala Tita. Dne 19. 6. 1980 je umrl v Ljubljani zaradi posledic prometne nesreče …
Lojze Perko je bil z Notranjsko, čeprav svetovljan, tesno povezan in je motive za svoje slikanje vedno znova poiskal v njeni naravi, arhitekturi, obrazih, postavah, družbah in opravilih … Zlahka si predstavljam, da bi upodobil tudi nekdanjega starotrškega mesarja in osebe iz njegovih pripovedi – morda tudi njegove stranke, ki so zdaj obsojene na puste tovarniško pakirane mesnine, ker ne mesarja ne mesnice ni več …
Slovarček:
- sekati: opravljati mesarsko obrt
Viri:
- Dr. Stane Mikuž: Lojze Perko, monografija, DZS, Lj. 1981
- mesar v Starem trgu, julij 2023, ustno
Kraj: Stari trg
Datum: 1927 ali prej
Avtor: Atelje Ilirija, Ljubljana, založil I. Benčina, gostilničar in posestnik, Stari trg
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 20. 7. 2012
Oblika: razglednica