Naslednje leto bo DPD Svoboda Loška dolina praznovala 100 let delovanja. Od vseh sekcij (dramska, pevska, tamburaški zbor, knjižnica, nekaj časa celo telovadno društvo), ki so delovale ob ustanovitvi društva, je bilo prav dramsko društvo najbolj uspešno in najbolj vztrajno. Citiram besede igralke Lili Bačer Kermavner iz ŠGL, ki prav gotovo veljajo tudi za naše igralce.
ljudi, ki so zadrževali dih ali
hlipali v solzah, ne more razumeti,
zakaj ljubiteljski igralci vztrajamo.«
Število članov je bilo in je fleksibilno. Vedno pa prihajajo novi – mladi igralci, ki si želijo delati v društvu in so zelo dobrodošli. Ko so se leta 1982 igralci pripravljali za novo igro, jim je manjkal igralec za moško vlogo v igri Cvetje hvaležno odklanjamo. Igralko Andrejo Buh je na vajah prešinilo, da bi to vlogo dobro zaigral njen prijatelj Borut Zakovšek. Prav takrat se je nahajal v restavraciji (Pri Škribanu). Šla je k njemu in ga povabila k sodelovanju. Privolil je in še isti večer pristal na vajah. Zvezda je bila rojena. Naslednje leto ni igral, ker je bil v vojski, nato pa se je do leta 2012 pojavil skoraj v vsaki igri. Prvo glavno vlogo je odigral 1984 leta v Črni komediji pod režisersko taktirko Jožeta Staniča. Komedija nam ponuja zabaven pogled na skupino igralcev, ki se tipljejo po neosvetljeni sobi, čeprav je oder seveda popolnoma osvetljen.
Igrali so:
- Peter Kušlan (električar),
- Borut Zakovšek (umetnik Valentin),
- Bronislava Ferfila (bivše dekle),
- Fani Prevec (soseda),
- Tone Šepec (zbiratelj starin),
- Jože Kumer (polkovnik Mančin oče),
- Andreja Buh (Manca),
- Stanko Mlakar (milijonar).
Sodelovali so še: Matija Štupica in Rudi Markolčič (tehnika), Darinka Škrbec (šepetalka), Ivan Zabukovec (scenarist), Ivan Veber (luči) in Danila Mihelič (inšpicient).
Borut Zakovšek (1960 – 2014) si je po končani osnovni šoli želel iti na igralsko šolo, saj je bila njegova največja želja postati igralec in delati v gledališču. Njegovi najbližji so mu to odsvetovali, ker v tem poklicu zanj niso videli prihodnosti. Ker pa se je bilo treba za nekaj odločiti, se je vpisal na strojno, jo uspešno končal in se zaposlil kot mnogo drugih v Kovinoplastiki Lož. Sodelavce in sodelavke je znal vedno spraviti v dobro voljo in jih nasmejati. Vse kar je izrekel ali naredil je bilo smešno (besede, kretnje, mimika). Tak je bil tudi na odru – rojen komik. Vedno je imel naštudirane humoristične vložke, ki so dobro »vžgali« pri gledalcih. Igral je v številnih komedijah. Od vloge do vloge je bil boljši in razcvetel se je v dobrega igralca in režiserja. Ko je leta 2005 prvič resno zbolel, mu je pri rehabilitaciji največ pripomogla prav ljubezen do gledališča. Kot režiser in igralec je takrat temeljito predelal komedijo Pokvarjeno in jo spomladi 2006 predstavil svoji ekipi. Sprejeli so jo in še istega leta z njo nastopili in želi številne uspehe.
V svoji gledališki karieri je Borut v sodelovanju z amaterskimi društvi spoznal veliko igralcev in režiserjev in imel z njimi stike. Besedila za igre si amaterska gledališča izmenjavajo. Za vsako novo igro se je pripravljal dalj časa. Domov si je prinesel več tekstov komedij, ki so bile primerne za naš skromni podeželski oder, saj se ljudje želijo sprostiti in nasmejati, da se odklopijo od vsakdanjika in prepustijo igri. Tekst, ki se ga je najbolj dotaknil, je potem predstavil svoji igralski ekipi. Glede na karakter igralcev je tudi razdelil vloge. Če so se sporazumeli, so začeli z vajami v prostorih nad železnino (branje, oder), Živel je za gledališče. Doma je natanko preštudiral vse premike na odru. Do premiere so imeli vaje približno tri mesece. Vaje so bile pogosto, časovno so se usklajevali sproti.
S predstavami polnih preobratov in smeha so vsakič kar nekajkrat razprodali dvorano kulturnega doma v Starem trgu. Glede na odziv gledalcev so zapletene situacije še dodatno začinili. Seveda pa za uspeh ni »kriv« le režiser in igralci, ampak tudi inscipient in mojster za vse Ivan Zabukovec (scena, luči …), ki pravi, da se prostor prilagodi sceni. Naš prostor – oder v Starem trgu je majhen in s to sceno se lahko gostuje povsod. S svojimi predstavami pa niso navduševali gledalcev samo v Loški dolini, ampak so gostovali tudi v drugih krajih.
Leta 2009 so bili v Postojni obiskovalci gledališke predstave Spustite me pod kovter prijetno presenečeni nad tekočo in prepričljivo igro, saj so na odru ustvarili skoraj dve uri smeha. Borut Zakovšek režiser in glavni igralec je gledalce prilepil na sedeže. Predstava je tekla od začetka do konca popestrena z obilo humorja. Borut pri tej igri ni bil samo igralec in režiser, ampak je sodeloval še pri scenografiji z Ivanom in Nikom Zabukovcem. Na festival komedije v Pekrah pri Mariboru, ki ga je organiziralo Turistično društvo Pekre, so privabili večje število amaterskih skupin iz Slovenije in zamejstva. Tu so naši igralci navdušili občinstvo in dvakrat prejeli po dve nagradi, in sicer nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva za najboljšo predstavo.
Prvič je bila nagrajena predstava Spustite me pod kovter (2009) pod taktirko Boruta Zakovška, drugič pa predstava Zbeži od žene (2016) z režiserko Andrejo Buh. Slednja je bila posvečena njihovemu dolgoletnemu soigralcu in režiserju Borutu Zakovšku.
Komedijo Ostani na zajtrku (2012) je Borut izbral v upanju, da bo ta angleška uspešnica, uspešnica tudi v dolini. Priredba besedila in priprava scenarija sta mu vzela poletje in jesen. Po novem letu je zbral ekipo in začeli so z vajami. Na premieri so se gledalci pošteno nasmejali. Na trenutke je bila predstava resnična, z dobro mero humorja in na pravi strani okusa. Z njo so 2012 gostovali v SNG Nova Gorica (veliki oder). Občinstvo jo je navdušeno sprejelo.
Prav tako so s komedijo avtorja Marca Comolettija Pridi gola na večerjo (2007) doma in pri gostiteljih izvabili iz gledalcev salve smeha.
Ob 90-letnici (2012) DPD Svoboda so domačemu občinstvu predstavili krstno uprizoritev komedije Ne zdaj, srček. To je situacijska komedija preverjenih angleških avtorjev (John Chapman in Ray Cooney). Delo je prevedel, priredil za naše razmere in režiral Borut Zakovšek. Z njo so gostovali v veliki dvorani Španski borci in na Linhartovem srečanju 2013.
To je le nekaj njegovih najbolj odmevnih predstav. Leta 2011/2012 se je pridružil Šentjakobskemu gledališču. Igral je v predstavah: Za narodov blagor in Moj ata socialistični kulak. Poleg igranja v gledališču je pomagal pri ostalih društvenih dejavnostih.
Leta 2014 se je mnogo prezgodaj zaradi bolezni končala njegova plodna življenjska pot. Njegovo režisersko pot v domačem gledališču nadaljuje režiserka in igralka Andreja Buh, ki si za svojo ekipo najbolj želi svoj delovni prostor.
Njegova hčerka Anja pa je o očetu – Borutu napisala takole:
Ko sem bila kot majhna punčka popoldne doma sama z očijem, me je vedno vzel s sabo na vaje. V družbi njegovih soigralcev sem se vedno zelo dobro počutila, bili so kot ena velika srečna družina – vedno nasmejani in dobre volje. Ko sem obiskovala višje razrede OŠ, sem prodajala vstopnice za njihove predstave, ali pa sem z Marinko Oblak trgala karte gledalcem pred vhodom.
Pred vsako premiero so gledališčniki povabili učence višje stopnje na generalko. Njihov odziv na igro jim je bil dragocen, saj so dobili prvi odziv publike na novo predstavo, prva mnenja zunanjih opazovalcev. Na očeta sem bila ponosna kot na človeka, igralca in režiserja. Njegovo ukvarjanje z gledališčem je bilo prisotno tudi doma. Ko sem tekoče brala, je svojo vlogo vadil z menoj. Bila sem njegov sogovornik. Včasih mi je iz peresnice pobral vse barvice, ker je na papir risal premike posameznih igralcev – vsak je imel svojo barvo. Ob premieri je zame in za mami priskrbel karte in pazil, da sva dobili sedeže, od koder je bil najboljši pogled na oder. Čeprav sem imela očeta zelo rada, spoštovala njegovo delo in uživala v njegovih uspehih, se nisem nikoli videla v njegovi vlogi.
Pri njem pa mi je bilo najbolj všeč, da je bil doma samo OČI, ne igralec in ne režiser. Pomagal mi je pri šolskem delu, se z mano pogovarjal, mi brisal rane, če sem padla s kolesa, gledal z mano televizijo … Bil je oseba, ki me je imela brezpogojno rada in na katero sem se vedno lahko zanesla.
Gugalnik, 2001Režiser:Borut Zakovšek.
- Stojijo: David Kraševec, Tone Šepec,Elza Antončič, Milan Razdrih, Boris Žnidaršič, Ivan Zabukovec, Tadeja Antončič in Kristina Simič.
- Sedijo: Borut Zakovšek, Rosana Trubačev, Niko Ožbolt, Majda Truden, Sašo Ožbolt, Ludvik Krajc in Marjetka Nelc.
Gugalnik je komedija v dveh dejanjih in jo je prevedel Dušan Tomše. Gre za zgodbo mlade družine, ki si postavlja svoje temelje. Le-te pa včasih pretresajo le na videz nepomembni ljudje in dogodki.
Slovarček:
- inšpicient: pomočnik režiserja v gledališču
- rehabilizacija: okrevanje po bolezni, postavitev v prejšnje stanje
Viri:
- Ustni viri: Andreja Buh, Ivanka Zakovšek, Anja Zakovšek
- Pisni viri: Zbornik DPD Svoboda Loška Dolina 2007, revija Obrh 2009.
- Arhiv novic Občine Postojna: Skoraj dve uri smeha …, 2009.
- Wikipedija: Novak Novak.
Kraj: Stari trg
Datum: 1984, 2001
Avtor: neznan
Zbirka: Zbornik DPD Svoboda 2007
Skenirano: 20. 12. 2020
Oblika: zbornik