Janez Zabukovec je bil doma pri Mohorjevih v spodnjem koncu Starega trga, na domačiji iz 17. stoletja. Kot deseti bodoči gospodar starodavne male kmetije je bil rojen leta 1911 v Zagradcu pri Grosuplju, kjer je bila doma njegova mama. Tam se je tudi pozneje večkrat zadrževal in kot mladenič iz Starega trga pogosto prihajal na obisk s kolesom ali pa tudi peš oziroma kar v teku.
Mladi Janez se je izučil za strojnega ključavničarja. Nekaj časa je živel pri starih starših, ki so imeli trgovino in za vedno si je zapomnil koščke trdega cukra, ki ga je dobil, kadar je bil priden … Po malem je delal v bližnji graščini na Dolenjskem, ki je bila pozneje požgana. Zanje je včasih s konji vozil vino ali drva v Ljubljano, ves čas pa prijateljeval s pet let starejšim lastnikovim sinom, ki ga je veliko naučil o tehniki, saj je ta Janeza zelo zanimala. Bilo je okoli leta 1925 – imel je štirinajst let – ko se je prvič seznanil s traktorjem z železnimi kolesi in se ga tudi naučil voziti.
K vojakom je šel iz Starega trga, in ker je bil edini sin in dedič kmetije po očetovih starših, je po takratnih predpisih služil vojsko v Karlovcu le devet mesecev. Poročil se je leta 1933, ko mu je bilo dvaindvajset let.
Pred drugo svetovno vojno okoli leta 1939 je bil zaposlen v domačih krajih kot mašinist pri gradnji Rupnikove linije, kjer so dobili dobro plačano delo tudi mnogi drugi domačini. Nekaj časa je delal tudi na Marofu, po vojni v zadružni kovačiji v Starem trgu, potem pa kot strojnik pri cestnem podjetju SCT vse do upokojitve leta 1965.
Med vojno je bil – podobno kot sovaščan Plos in drugi – tudi Janez terenec OF, zato se je moral večkrat skrivati v gozdu. Takrat se je hudo ponesrečila Mohorjeva najstarejša hčerka in oče jo je med hudimi boji novembra 1943, med nemško ofenzivo* – kolikor je zmogel hitro z vprego peljal na Rakek, potem pa z vlakom v Ljubljano, kjer so tudi zdravniki v zmedi samo tekali sem in tja, njo pa je v oskrbo prevzela dr. Pavla Jerina Lah, ki tedaj še ni bila odšla v partizane, kjer je potem vodila znamenito partizansko bolnico. Ko je Janez s hčerko hitel v bolnico, ni vedel, ali se bo še kdaj živ vrnil domov, vendar je potem, po njemu bolj znani dolenjski strani, prišel peš nazaj k družini z enomesečnim dojenčkom. Viharne vojne razmere in pomanjkanje zdravil pa so bili krivi, da je Mohorjeva deklica zaradi infekcije izgubila roko.
Po vojni je Janez Zabukovec poleg vsakokratne službe kot prostovoljec delal vse mogoče za živahno in povezano skupnost v Starem trgu oziroma Loški dolini. Med drugim je bil asistent in voznik pri kino predstavah in aktiven lovec. Za svoje potrebe je Mohorjev atek že pred vojno imel tudi fotoaparat, se naučil fotografiranja in razvijanja filmov, ko je prišel čas pa je k temu pritegnil tudi sina. Vozil pa je tudi za DPD Svoboda – vse kar je bilo potrebno amaterskemu gledališču, pevskemu zboru in drugim. S svojim kombijem je še v sedemdesetih letih na nastope vozil muzikante iz doline, prevažal delavce ali pa koga drugega, ki je potreboval usluge. Zdravstveni dom Stari trg je (od leta 1961?) imel rešilca, ki ga je vozil Lojze Avsec, med njegovim dopustom ali drugimi odsotnostmi pa Janez Zabukovec ali pozneje njegov sin Ivan. Po potrebi je eden ali drugi vozil po terenu tudi zdravnika. Tako je naneslo, da ga je Ivan peljal z njegovim avtom na pomoč porezanemu poškodovancu v Babno polje, potem pa oba nazaj, odložil zdravnika in odpeljal pacienta v bolnico, počakal, da so ga oskrbeli in pripeljal domov …
Leta 1956 so v okviru AMZ Slovenije v Loški dolini ustanovili svoje Avto-moto društvo in Janez Zabukovec je bil skupaj z Rafaelom Barago pobudnik in organizator, člani pa so bili že od začetka vsaj še naslednji: Jože Šepec, Franc Mlakar, Franc Perušek in Vinko Martinčič.
Naloga AMD je bila tudi usposabljanje novih šoferjev, prevzel pa jo je po zahtevah in pravilih AMZS Janez Zabukovec. Čeprav prej ni poučeval, se je tega lotil in postopoma izučil veliko šoferjev z vsemi poznejšimi inštruktorji vred.
Pouk bodočih šoferjev je vključeval med drugim tudi motoroznanstvo. V Starem trgu so v ta namen imeli gibljivi maketi motorjev na dizelsko in bencinsko gorivo. Da so poučili kandidate o delovanju dvotaktnega in štiritaktnega motorja pa so dali na ogled tudi razdrte motorje, kjer so se videli vsi sestavni deli. Bodoči šoferji so imeli najprej v manjši učilnici predavanja o pravilih v cestnem prometu, nato pa v drugi demonstracijo delovanja avtomobila in njegovega motorja. Šele potem so sedli v avto, kjer so na prazno pretikali prestave in upravljali avto. Nazadnje so smeli na cesto … in pri tem včasih tudi podrli kakšen plot … Ko je nekdo sredi stranske ulice malo sunkovito speljal, je pri tem zlomil kolec v sosednjem plotu in iz tega je nastal kar lep cirkus … Izpit za šoferja je bil že takrat zahteven in sploh ga niso vsi naredili prvič in tudi drugič ne nujno.
Zanimanja za avto šolo je bilo veliko, avto šola pa resna reč. Zanimivo je, da sta bili že leta 1957 v Starem trgu vsaj dve šoferki: pesnica Marička Žnidaršič in lekarnarica Anica Hace, nekaj let za tem pa tudi zdravnikova žena. Vsi ki so nameravali prej ali slej kupiti avto ali se zaposliti kot poklicni vozniki, so hoteli čimprej opraviti vozniški izpit in bilo jih je vsak dan več. Poučevanje je bilo zastonj, nobeden v AMD ni bil plačan zanj, kandidati za šoferje pa so ustrezno prispevali za stroške in gorivo. Janez Zabukovec je poučeval vožnjo od ustanovitve AMD Loška dolina leta 1956 pa vsaj do leta 1963, ko se je občina in z njo AMD združil s Cerknico.
Kljub temu da je slika močno zdelana in nato skrbno prelepljena s selotejpom, da bi se vendarle ohranila, je urednik te spletne strani iz nje izmojstril kar razločno podobo nasmejanega moža in častitljivega avtomobila. Na njej je okoli leta 1960 fotografirani Janez Zabukovec s svojim avtom BMW. Slika je nastala na Bloški Polici pri Riglerjevi gostilni, ki takrat še ni bila obnovljena.
“Stari trg, 7. 9. 1980” piše zadaj na tej sliki. Mohorjev atek je tega dne dobil visoko priznanje AMZ Jugoslavije, ki mu ga je izročil Rafael Baraga, Belčev. Takrat je bil direktor LIV Postojna in funkcionar AMZS. Tudi Janez Zabukovec je bil zaslužen za marsikaj, saj je deloval v AMD vsaj četrt stoletja, zato ga je nekdo upravičeno predlagal za prejemnika visokega priznanja jugoslovanske AMZ.
Na sliki zadaj stoji Ivan Lenarčič, ostali so nepoznani. Prizorišče dogodka je nekje zunaj, vsaj po stopnicah na tleh in provizorično obešeni zavesi za ozadje sodeč. Vse to skupaj dovoljuje ugibanje, da se je dogodek odvijal na dvorišču oziroma dvignjenem vhodnem podestu telovadnice TVD Partizan …
… Ko pa je bilo vse tole že napisano, je naključje povezalo ta prispevek z drugim, ki ga je leta 2015 napisal Dušan Gogala in ima naslov 1981 Stari trg – Petindvajsetletnica AMD. Letnica ni prava, na zelo podobni sliki istega dogodka pa lahko potrdimo omenjeno lokacijo in prepoznamo še druge udeležence iz Loške doline, ki so tam zapisani kot neprepoznani. Prisotni so bili vsaj še Jože Šepec, Ivan Lenarčič, Tone Hace Jurjevec in France Bavec iz Kozarišč, upravnik pošte, ki je bil blagajnik AMD Loška dolina.
*** 14. divizija je imela med nemško ofenzivo oktobra in novembra 1943 hude boje od Sušaka do Rakeka in od Čabra do Rakitnice pri Ribnici. Njena Tomšičeva brigada se je najprej bojevala na črti Goljaki-Gomanci, nato na Mašunu in v Leskovi dolini, od koder se je premaknila na Snežnik, kjer je bila 28. 10. 1943 popolnoma obkoljena. Od tod se je po hudih bojih prebila na Milanov vrh in Županov laz, od koder se je začela premikati 2. 11. Nato se je — razdeljena in včasih tudi samo v majhnih skupinah — vse do 14. 11. prebijala v različne smeri, dokler ni štab brigade izdal ukaz za ponovno koncentracijo brigade. Štab brigade je 22. 11. 1943 ugotovil, da je prišlo v brigado le nekaj nad 300 borcev.
Šercerjeva brigada je imela že 21. 10. 1943 hude boje okrog Črnega luga, nato pa se je v nenehnem ognju premikala proti črti Mali lug-Tršče, od tod pa 27. 10. proti Loškemu Potoku in je prek Glažute 2. 11. prišla na Travno goro. Od tod se je znova premaknila proti Loškemu potoku in na Veliki vrh. Po hudih celodnevnih bojih v Novem Kotu se je brigada v noči od 3. na 4. 11. premaknila na Bukovico, imela pa je pri preboju čez cesto zelo hude izgube. Z Otrobovca se je brigada 11. 11. premaknila v Brkine (Janeževo brdo-Tatre-Jesenje), kjer je 15. 11. njen 3. bataljon doletela huda nesreča v Tatrah. Nemci so pobili 27 partizanov, 12 pa so jih ujeli. Po 16. 11. se je brigada po dolgi poti vrnila na Knežje njive, nato pa odšla proti Grahovemu pri Cerknici.
(Loško, Bračičevo) brigado so Nemci napadli 23. 11. na Trebelniku nad Borovnico, dva dni kasneje pa sta bila po hudih bojih pri Cerknici precej razbita njen 3. in 4. bataljon. Trije bataljoni so odšli na Primorsko, od koder so se poskušali prebiti v Dolomite, kar pa jim ni uspelo. Po dolgi poti so se vrnili prek Mašuna v Kozarišče nad Starim trgom v Loški dolini.
Slovarček:
- mašinist: strojnik
- cukr: sladkor; tukaj je mišljen kangl cukr v kosu, za razliko od poznejše sladkorne sipe.
Viri:
- Ivan Zabukovec, Stari trg, avgust 20245, ustno
- Branko Bavec, Kozarišče, avgust 2024, ustno
- https://www.savel-hobi.net/leksikon/zgodovina_sl/oozemlje2.htm
Kraj: Cerknica, Bloška Polica, Stari trg pri Ložu
Datum: prva slika okoli 1970, druga okoli 1960, zadnja slika 7. 9. 1980
Avtor: portret – Jože Žnidaršič, ostala dva neznana
Zbirka: Ivan Zabukovec
Skenirano: 2. 8. 2024
Oblika: 3 fotografije