V gostilni Pri Benčinovih so se pogosto zbirali liberalno usmerjeni poslovneži. Pa tudi kvartopirske družbe, saj je znano, da je v tej gostilni marsikateri gost zaradi kart izgubil svoje premoženje.

Pri Tomšičevih se je dalo dobiti pijačo tudi v prepovedanem času, na primer med nedeljsko mašo, zato je bila leta 1860 gostilničarka Uršula Tomšič celo kaznovana.

Tone se je leta 1969 z družino preselil v Cerknico, kjer je pri pouku telesne vzgoje učitelj Franc Popek kaj hitro prepoznal njegov veliki športni talent in ga pričel vzpodbujati k metu kopja. Tone je imel tako silovit sunek, da je v srednji šoli dvema sošolcema polomil zapestje, ko sta pri rokometu poskušala ubraniti njegov strel. Izšolal se je za lesarskega tehnika in se zaposlil na Brestu. Punčare smo prav rade hodile na šolsko igrišče opazovat njegovo elegantno vadbo. Za druženje pa ni bilo prav veliko časa, saj je Tone živel med službo, treningi in tekmovanji.

Od tu dalje gre Tonetova športna kariera samo še navzgor.

Pod okriljem atletskega kluba Olimpija je udejanjil talente, ki jih je nosil v sebi. Tovariški, skromen, prizadeven in s posluhom za trenerjeve strokovne nasvete se je razvil v metalca kopja z izvrstno, če ne kar idealno tehniko. Z gibalno skladnostjo in vrhunsko izkoriščenostjo vseh svojih telesnih zmožnosti, z zbranostjo in voljo je nadomeščal vse tisto, kar so drugi morda dosegali z večjo telesno močjo.

• Šabac: 11. julija: Zalarjev uspeh – Na državnem prvenstvu za mlajše mladince je Tone Zalar (Partizan Cerknica) vrgel kopje 68,42 m in tako izboljšal državni in republiški rekord.
• Šabac: 12 – Zadnji dan posamičnega prvenstva Jugoslavije za mlajše mladince v atletiki na novem mestnem stadionu v Šabcu je bilo doseženih nekaj rekordov. Zlasti se je odlikoval mladinec Partizana iz Cerknice Tone Zalar, ki je vrgel kopje 68,42 m daleč.
• Okrepitve iz Cerknice: Ljubljana, 31. – Atleti Olimpije so v svoje vrste vključili nekaj novih obetajočih imen, …, iz TVD Partizan Cerknica pa metalec kopja Tone Zalar. Z njegovim trenerjem Francem Popkom je bil sklenjen dogovor o trajnejšem in plodnejšem obojestranskem sodelovanju.
• Omladinska atletska reprezentacija Slovenije vratila se iz Italije sa međunarodnog troboja: U konkurenciji omladinaca iznenadio je 19-godišnji Zalar iz Cerknice (sada član Olimpije), koji je u zadnjem hicu kopljem »prebacio« favoriziranog Talijana i sa rezultatom 68,92 osvojio 1. mjesto.
• Zalar pobjedio na 26. međunarodnom mitingu u Innsbrucku – Zalar je bacio kopje 70,10 metara.
• Trst Zalarju – na tržaškem občinskem stadionu na 11. memorialnem atletskem mitingu po dveh letih spet zmagal Tone Zalar, ki je vrgel kopje 71,36 m.
• Zalarjeva zmaga v Innsbrucku na velikem mednarodnem atletskem mitingu v metu kopja z natanko 72 m.
• Otvoritveni mednarodni atletski miting v Novi Gorici, 19. aprila: Zalar 72,30.
• Rekord z novim kopjem: Član AK Olimpije Tone Zalar, ki je na finalu pokala v Beogradu zasedel drugo mesto, je prvič metal novo kopje in že v prvem metu z 71,28 izboljšal štirinajst let star državni mladinski rekord 70,09, v zadnjem poizkusu pa je bil še boljši – rekord je pomaknil na 72,62.
• Zalar zmagal v Avstriji, Ebensee, ob otvoritvi atletskega štadiona z 76,62 m.
• 20. 7. 1981 Subotica – 37. člansko atletsko prvenstvo Jugoslavije … po razburljivem boju z letos najzanesljivejšim jugoslovanskim metalcem kopja Tonetom Zalarjem (Olimpija). Zalar je prišel v vodstvo že s prvim metom 75,86 m … v četrti seriji popravil na 76,60, v petem metu 77,66.
• Luzziana Vinazza 25.4. – 10. mednarodni miting, odličen Zalar 78,54 m …
• Mednarodni atletski miting za Handžekovićev pokal, Karlovac, 4. junija: … V metu kopja je zmagal Zalar (Olimpija) z 78,92 m, kar je najboljši dosežek njegove dotedanje kariere …

Tonetova mama je bila tista, ki je vestno izrezovala športne novice iz dnevnega časopisja, vendar so skrbno shranjeni časopisni izrezki brez letnic. Če pa jih poskušamo razvrstiti po Tonetovih doseženih rezultatih, dobimo približen opis njegove kariere. V maminem albumu je tudi nekaj posnetkov Toneta v elementu, vendar so žal preslabe kakovosti za objavo.

Klubu in sebi v veselje, sebi pa tudi v uteho je metal kopje daleč, daleč; prestajal ob vadbi in na tekmovanjih velike napore vrhunskega športnika ob resnih znamenjih sladkorne bolezni, ki mu je omejevala šport in življenje. Mama mu je prekuhavala in pripravljala sterilne sete, ki jih je moral Tone vedno in povsod nositi s sabo za lajšanje zdravstvenih težav. Zdravniki so mu resno odsvetovali ukvarjanje s športom, ampak Tone je v športnem boju s samim seboj pogosto presegal samega sebe in živel dalje uporno, ob opori in skrbi svojih bližnjih. Atletsko pot mu je leta 1983 prekinila slepota, nekaj let kasneje pa mu je usodna bolezen dokončno prekinila življenjsko pot. Tone Zalar je bil uporni atlet, ki mu v njegovi usodi ni primere. Prav je, da se ga spomnimo.

Leta 1866 je živelo v Starem trgu 386 ljudi (Kebe). Leta 1981 je Stari trg štel 600 prebivalcev, leta 2013  pa že 861 (Statistični urad RS).
 

Zvonik farne cerkve sv. Jurija

Podoben pogled na Stari trg, le z malce bolj levo usmerjenim objektivom smo že srečali na razglednici. Na povezavi najdete tudi več o zgodovini starotrškega zvonika.

Povečava sicer ne nudi povsem ostrega pogleda. Kljub temu na oddaljenih hribih lahko razberemo pot, kar potrjuje slutnjo, da je bila Racna gora takrat še neporaščena.

To je čas, ko je bil Stari trg že elektrificiran. Ljudje na cesti so zagotovo vedeli za fotografa, saj ga večina opazuje med pripravami na slikanje. Lahko da jih je zmotil na poti domov po nedeljski maši.

Avtor razglednice je Vinko Bavec. Doma iz bližnjega Markovca, ki pa je svojo fotografsko dejavnost razvijal v Brestanici in Brežicah.

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Vir:

• Tone Avsec, Medvode

Dopolnjeno 13.6.2017

Razširjen prispevek je bil objavljen v glasilu Obrh, številka maj 2014, na straneh 7-11.

Kraj: Stari trg
Datum: neznan (1953)
Avtor: neznan
Zbirka: Bronislava Bavec
Skenirano: 24. 4. 2013
Oblika: razglednica

Tudi v Loški dolini so igro Naša kri večkrat uprizorili. Današnja fotografija je nastala po uprizoritvi 19. marca 1932. Igro je pripravilo Katoliško prosvetno društvo.

… Konjenica odhaja, vas se veseli in slavi, krona slovesnosti pa je zaroka Jerica in Štefana: ljubita naj to grudo, kakor so jo njuni predniki, mogočneži pa naj pomnijo, da naša kri ni igrača!

Najprej sem pomislila, da se je v ta stavek zagotovo prikradla napaka. Le kako bi otrokom postregli vino? Po pogovoru s starejšimi o tej trditvi pa sem skoraj prepričana, da so najbrž res tudi otrokom postregli z vinom in to učitelji. Kako se nazori in spoznanja s časom spreminjajo!!!

Podobne gredence, a že z drsnimi šipami namesto tabernaklja, so nekje konec 50-ih let začeli delati v Korletovi fabrki«, kot so jo ljudje še kar naprej imenovali. Uradnega tedanjega imena tovarne se tudi jaz več ne spominjam; pozneje je bil to (Brestov) Gaber, nazadnje pa Svea. Naša gredenca pa je bila še nenavadno trpežen ročno narejen unikat, ki je brez težav prestala kar nekaj selitev s konjsko vprego.

Dvodelne predhodnice gredenc kakršna je bila naša, so bile včasih prav meščansko okrašene in izrezljane ali pa so tak videz skušale vsaj posnemati s posameznimi skromnejšimi okrasnimi detajli. Tu in tam se je v petdesetih in šestdesetih letih še dalo kakšno videti v starejših premožnejših kmečkih ali obrtniških hišah.

No, gredence našega otroštva so postale večje in preprostejše, pomembnejša je bila funkcija. A tudi videz ni bil zanemarljiv: kako nova, velika, sveže prebarvana, lepo izdelana, čista – ali popackana in oguljena – in predvsem, s čim je bila napolnjena, je bilo merilo premožnosti, iznajdljivosti, pridnosti, redoljubnosti, smisla za lepoto vse družine, predvsem pa gospodinje. Zgornje, zastekljene police, kjer so hranili porcelan in steklovino, so imele praviloma ob robovih z rajsnedli pripete bolj ali manj bogato izvezene in očipkane trakove – poličnike, same police pa so bile prevlečene s trpežnim pak papirjem, da jih je bilo lažje čistiti in se na lesu niso zarisali grdi krogi od vlažnih kozarcev. Na zgornji polici je bila »ta boljša« posoda, »za ob nedeljah«, ki pa je večinoma le nabirala prah, če zanemarimo učinke prestiža, spodnja pa je hranila talerje za vsak dan, velikokrat kar plehnate, ki so bili cenejši in bolj odporni proti padcem; pa kvečjemu še kakšno skledo …

Srednji del gredence je imel na levi dva ali tri predale za pribor, kuhinjske krpe in razne drobnjarije, desni del se je pri novejših industrijskih gredencah imenitno odpiral s potegom od zgoraj navzdol, pri naši pa še vedno čisto vsakdanje od sredine navzven, v desno. V tem delu je skrbno v prtiček zavit kraljeval kruh. Če ga je bilo za vse dovolj in če ni bilo pri hiši majhnih mulcev, ki bi se porezali, je poleg čakal tudi nož. Ob vsak dan večjem obilju pa je ob kruhu sčasoma stal tudi kozarec marmelade ali celo v masten papir zavit kos špeha …

Nekatere novejše gredence so imele na tem delu še majhen odprt prostor za odlaganje stvari, škatlo s šivalnim priborom ali še raje za lepo taco – taso ali pladenj, mogoče celo prtiček z vazo in šopkom – vsaj »za ob nedeljah …«, (takrat smo še veliko dali na praznične atribute Gospodovega dne). Vse to se je lepo ujemalo z (menda) jedkanimi ali peskanimi podobami cvetja, jelenčkov ali česa drugega na drsnih šipah nad njimi. No, pri nas tega prostorčka ni bilo. Pa saj tudi nismo imeli nobene lepe tace, ki bi jo razstavili, še manj radia, ki bi tudi lahko bil tam ali na vrhu gredence.

Spodnji del gredence je bil širši, globlji pravzaprav. Tudi ta je imel police prevlečene s papirjem, kajti nosil je kuhalno posodo in kuhinjske pripomočke. Ob stani je pri nas imel tri globoke predale za razne vrste moke, suho sadje ter vrečke s fižolom in ješprenjem – vse lepo varno pred molji, hroščki, srebrnimi ribicami in drugo golaznijo. Ob moki sta čakali škatlca in vajuənca, ki ju je gospodinja rabila, ko je mesila testo. Ploh ali nudlpret (beseda, ki so jo v Loški dolini bolj redko uporabljali) je bil vdelan v gredenci in ga je gospodinja izvlekla le, ko je pregnetala testo, valjala in sušila nudəlce, to je ləzajne, ali delala piškote (ah, kako redko kdaj!!).

Ampak s tem zgodbe o gredencah še ni konec. Ob strani se je glavnega dela po vsej višini držala še špajzarca – ozka zaprta omara s policami za hrano. Seveda so bile s papirjem zaščitene tudi te, saj se je na njih zadrževala kanglica z mastjo, steklenici z oljem in kisom, potem pouníca – ponev, v kateri je gospodinja topila zabelo in se je praktično ni pomivalo, ker bi s tem zavrgli nekaj dragocene maščobe, kakšna kaplja pa se je vseeno pocedila po zunanji strani in opackala okolico. Tu sta bila česen in čebula, škatla z začimbami, Proja ali Divka in Franck cikorija za kavo, amerikanska škatlica s pravo kavo »za kašno hudo silo« (beri: za zdravilo, ki pa ga hvala bogu ni bilo treba nikoli uporabiti in je zato kava s časom zgubila ves vonj in zdravilno moč, a je bilo tolažilno vedeti, da je pri hiši), tu so bile vrečke s čaji in kdo ve kaj še.

Gredenca je vsaj dvakrat letno doživela temeljito čiščenje in ribanje poleg tistega »na hitro« ob sobotah in ko je začela kazati les, so šli kupit škatlo oljnate barve in jo na novo premazali. Kakšna bo njena nova podoba, je bilo odvisno od barve, ki je bila na voljo v trgovini. Pri nas je bila prva barva zelenkasta, a le za čisto kratek čas, menda je bil tisto le temelj, potem je bila dolgo krem barve ali zgolj bela. Druge gredence v soseščini so bile podobne, včasih tudi nežno zelene, bledo rjavkaste ali svetlo modre. Kadar so kakšno gredenco prebarvali, je bila to vaška novica dneva, podobno kot takrat, kadar so kje belili zidove.

No, ko smo odsluženo in zamenjano gredenco prejeli v last »ta mladi« je dobila bolj živahne barve: roza in oranžno, nazadnje pa spet belo, a z naslikanim rumenim soncem. Špajzarca je postala omara za čevlje, a ne verjamem, da ji je bilo to všeč. Osrednji del gredence se je preselil v delavnico in postal žalostno skladišče ropotije za veliko let …

In potem je naša gredenca kar nekam izginila. Včasih še žalujem za njo, ker je bila dobra tovarišica v časih, ki so bili slabi, a vseeno vsak dan boljši. A ni bilo to lepo – mislim, da so bili časi vsak dan boljši?

Klikni za fotografije gredenc

Slovarček:

• gredenca – domač izraz za kos pohištva, podoben omari, navadno za posodo in pribor
• tabernakelj – osrednji vzvišen del oltarja z Najsvetejšim, tukaj prispodoba za osrednji del kredence
• Korletova fabrka – tovarna oz. žaga Karla Kovača izpred vojne, v pogovornem jeziku ohranjeno ime do danes; tudi Kóvačeva
• rajsnedl – risalni žebljiček
• pak papir – močnejši ovojni papir
• taler – krožnik
• plehnat – pločevinast
• taca – pladenj
• škatlca – okrogla lesena škatla za moko, suhorobarski izdelek
• vajuənca – velnica, lesen pripomoček za zajemanje
• (kuhinjski) ploh, nudlpret – kuhinjska deska za gnetenje in valjanje testa
• nudəlcə, ləzajnə – rezanci
• pouníca – ponvica
• temelj – tukaj je mišljena temeljna barva ali prvi premaz
• špajzarca – del kredence, namenjen hrambi hrane

Prispevek je napisala: Milena Ožbolt.

Kraj: Stari trg
Datum: neznan
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 21. 7. 2014
Oblika: film 6×9

Otrokom ni bilo dovoljeno šariti okoli psihe, ne glede na to, da je včasih na eni od polic ali na omarici sedela lepo našminkana in v svojo edino bombažno oblekico napravljena punca iz papirne mase in pocukrano gledala v svet. Njeno delo je bilo biti v okras, ne pa biti igrača, čeprav je imela za sabo zanimivo zgodbo, a o tem drugič.

V predalu in omarici psihe je bilo vedno kaj skrivnostnega, kar ni bilo za otroške oči – pokvarjena broška, trak z madeži od povalvajna, kak gumb, ki se je izpod postelje pojavil pri velikem čiščenju in ga ni bilo časa odnesti v škatlo s šivalnim priborom, nogavice, ki so čakale predelave ali popravila, nekakšni papirji in škatle. Zgornja ploskev omarice in poličke so bile pregrnjene z vezenimi ali kvačkanimi prtički, ki se niso prilegali nikamor drugam, so se pa ujemali s tistimi na nočnih omaricah.

Površina psihe je bila pri nas najprej prebarvana z rjavo barvo in lakom na osnovi šelaka, ki se je na toplem začel grbančiti v grudice in je bila zato površina vse naše sobne mobilje podobna dnu Cerkniškega jezera ob suši. Nekoč sta se starša odločila, da jo prebarvata. Poklicala sta žensko, ki je na Korletovi flodrala mobiljo, da bi tudi pri nas polepšala pohištvo. Debelo staro barvo smo ku təšmrkavi drgnili vsi družinski člani s šmirgelpopierjem, dokler ni bilo vsaj za silo gladko, potem je prišlo barvanje, flodranje in lakiranje. Ko je bilo končano, je bila mobilja lepa, da je jemalo dih. A ne za dolgo. Ob prvem vročem dnevu je barva spet skočila skupaj. Tudi na psihi. In tako je ostalo do konca njenih dni.

Seveda, še ogledalo: imelo je grdo navado, da je popačilo vsako podobo pred sabo. Vsi smo imeli vsaj malo zverižene obraze in postave skoraj kot v hiši strahov, le da za take hiše tedaj še nismo vedeli. Ampak vsaj slepo ni bilo, ogledalo mislim. In trudilo se je po najboljših močeh.

Še smo našli eno psiho

Deklice so vse po vrsti ləpu opədenane. Po večini imajo na glavi krancəlčke, nekatere pa tudi šlajerčke. Kiklce od deklic so brez izjeme bajle. Kdo bi vedel kaj so oblečene pod oblajkco. Ali so tudi majne punčke nosile untarco ne bom vedela povedati, bolj verjetno se mi zdi, da so oblekle kombinežco.

Nekatere so v rokavičkah, druge brez njih, vse pa nekaj držijo v rokah. Ene molək, druge knižco (molitvenik), najbrž katera med njimi tudi kakšen pildək. Kiklce so po večini izposojene od žlahte, ali od starejših sester. Tisti bolj premožni starši so oblajkco za svojo deklico naročili pri mojškrə. Ta bulše imajo obaljkce okrašene sz šlingamə ali če drugače rečemo sz špicamə. Vse suortə volančkə in cviklnə so prispevali k bolj slovesnem izgledu. Mame pa so nekaterim deklicam okul vrata obesile še koraudlo, prav vse pa imajo pripete tudi pušəlčke. Štumfke imajo po večini bele, nekatere pa tudi temne. Eni čeveljci so sz paščkam, drugi se zavežejo na šnirnce, eni celo sz trakcə.

Na sliki je 36 prvoobhajancev in 40 prvoobhajank.

• ləpu opədenane: lepo odpravljene
• krancəlčke: venček
• šlajerčke: tančice
• kiklca: krilce, tudi oblekica
• bajle: bele
• oblajkco: oblekica
• untarca: spodnje krilo
• kombinežca: žensko ali dekliško spodnje perilo v obliki obleke brez rokavov
• molək: rožni venec; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca
• knižco: molitvenik
• pildək: nabožna podobica
• žlahta: sorodstvo

• mojškrə: šivilja
• ta bulše: premožnejše
• sz šlingamə: s čipkami
• sz špicamə: s čipkami
• suortə: vrste
• volančkə: naborki
• cviklnə: všitek; zašita guba
• okul vrat: okoli vratu
• koraudlo: koralda, ovratni nakit iz na vrvici nanizanih kroglic
• pušəlčke: šopke
• štumfke: nogavičke
• sz paščkam: s paščkom
• na šnirnce: na vezalke
• sz trakcə: s trakci

• Ožbolt Milena: Oblačilna tradicija loške doline in Babnega Polja, Loška dolina 2013
• http://sl.wikipedia.org

Kraj: Stari trg
Datum: 1911 ali 1912 (po Kebetu)
Avtor: neznan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 13. 11. 2012
Oblika: fotografija

Ne vemo, zakaj je Franc Truden slikal kuhinjsko pohištvo. Takrat je v Starem trgu že bila proizvodnja teh elementov. Sprva smo mislili, da je zagotovo slikano v mizarski delavnici, iz katerega je kasneje nastal Gaber. Potem pa smo se spomnili, da se je Franc Truden v tistem času poročil in lahko, da je fotografiral pohištvo, ki ga je ob dogodku nabavil.

Vsekakor je bil negativ v istem kupu, kot so fotografije gredence, poleg pa je tudi nekaj fotografij iz proizvodnje.

Kuhinjska mobilja

Poleg gredence kuhinjsko mobiljo prve polovice 20. stol. tja do 60-tih let, ko so prišle v modo viseče omarice, v naših krajih sestavljajo še miza, ki ni več mientrga (ali miertnga), (če je bila majhna, je bila mientršca), ampak le miza s predalom in plohom iz javorja, hrasta ali kar smreke, s katerega je treba vsak teden dobro oribati sledi čofancev, kak kuhinjski stou z naslonom, kišta ze drvá (premoga v Loški dolini ni kupoval nihče, čemu tudi ob taki obilici lesa in lesnih odpadkov – odpilkov in mužlarjev, ki so jih tudi delavci brez lastnega gozda kupili v lesnih podjetjih za drobiž) in obvezno eden ali dva štokrla.

Tu je bil vsaj občasno še tə mal stoučək, ki mu je le malokdo rekel pručka in mogoče tja po šestdesetem letu še stolažca ze radio, nameščena ravno dovolj visoko, da so radio odrasli še dosegli, otroci pa nikakor ne. Če ni bil radio na ali v gredenci. Bil je pregrnjen s prtičkom, da se dragocena naprava ni preveč prašila, včasih je na njem stražil tudi kipec iz mavca, po možnosti pes ali konj. Če se je le dalo, je bila vsa kuhinjska mobilja enake barve – bela, krem, svetlo zelena ali svetlo modra, a smo veselo tolerirali tudi vsa odstopanja, da je zadeva le dobro služila namenu.

Miza

Miza ob delavnikih ni bila pregrnjena – kdo bo pa pral še prte! Lažje je bilo z vlažno cunjo obrisati ploh in ob sobotah s terpentinovim milom Zlatorog in sirkovo krtačo zdrgniti ves les v prostoru do čistega, da je zadišalo po svežem. Zato so bile prve mize s ploščo iz ultrapasa in plastificirani prti prava revolucija v kuhinjski kulturi, vredna – vsaj ob nakupu – objave na perišču ali pri vodnjaku. Predal mize je bil odlagališče ne najpomembnejših papirjev, požvečenih koščkov svinčnika, zablodelih matic in šraufkov in še česa.

Na mizi in za mizo se je dogajalo vse: priprava hrane, žajfajne in mencanje žiehte, pisanje domačih nalog in seveda družinski obedi, tedaj še kar pomemben mejnik dneva in povezujoč ritual.

Mientrga je v tem času že nekakšno znamenje zaostalosti gospodinjstva in morda potisnjena v špajz ali kieuder, a starejše gospodinje še vedno s pridom mesijo kruh v njej ali vsaj spravljajo ropotijo v njen trebuh.

Kišta

O kišti ze drvá ni kaj posebnega reči – kišta kot kišta. Bila je ravno prav visoka in praviloma nameščena polega štedilnika – šporheta na drva, da je bilo na njej udobno in toplo. Tam so posedali starci, vasovalke in majhni otroci, katerim je služila tudi za igralno mizico. Smeti od drv, ki so se nabirale v njej, se je ob tednu sežgalo, spodnajta pa je bila tako ali tako drugje – včasih v istju hladne krušne peči, ki se je kurila iz kuhinje, drugič v luorə od šporheta. Ta je, ne glede na to ali je bil še zidan in oblečen s kahlacamə ali pa že prosto stoječ Tobi iz emajlirane pločevine, imel pečico – luor, ruor ali ruol, kotličək ze krop in rob, ki ga je bilo treba vsaj ob sobotah do sijaja zdrgniti z brusnim papirjem, kuhalno ploščo pa premazati z grafitno pasto. Rjav in počofan šporhet je bil slabo spričevalo za gospodinjo, pa če je na njegovi štangi visel še tako umetelno zvit šierežen, žierežen, širhakl ali širajzen – kljuka za čiščenje gorišča in razgrebanje žerjavice.

Štokrle

Besede štokrle slovar slovenskega knjižnega jezika ne pozna, pa saj že končnica –rle nakazuje, da gre za popačeno tujo besedo, ki označuje nekaj čednega in majhnega – kot pusrle, (poljubček) ali štramprle (kozarček), izhajajo pa vse najbrž iz nemščine. Mislila sem, da Babnopoljci štokrle imenujejo bolj po francosko katrija, po številu štiri, ker so se desetletja množično izobraževali med garanjem v francoskih gozdovih. Pa ne drži: tudi Babnopoljci rečejo štokrlu štokrle, katrija pa je navaden žiesəln. Naj končno razkrijem: štokrle je štirinožni stolec brez naslona, ki se je veliko uporabljal zlasti v kuhinjah. Če je bila družina ali kuhinja majhna, so tam uporabljali pogosto le štokrle, ker so bili bolj praktični od stolov z nasloni. Drugače pa so jedli v hiši in sedeli na klopeh in žiesəlnih.

Pri nas smo imeli dva, naredil ju je oče in bila sta ogromna, »za velike riti«, je rekel oče, čeprav smo takrat še vsi imeli bolj suhe in majhne. Bila sta bele barve, noge so bile med seboj povezane s prečkami, na katerih se je dalo krasno afati in/ali čistiti blato s čevljev in je bilo zato treba štokrle vsak teden dobro oribati ne samo po gornjem plohu, ki je bil iz smrekovine, enak kot pri mizi, ampak tudi po nogah. Vem, da sem včasih sede na pručki (stoučkə) na štokrlu pisala nalogo, tako velik je bil – in naloga tako majhna. Za silo je bil tudi hiška ali – narobe obrnjen – voz, tudi ladja ali čoln. Šoferskih ambicij kot fantje pa takrat še nisem imela. Oba štokrla v kombinaciji s pručko ali žiesəlnam so bili celo za silo vlak, če so bili kakšni mulci od žlahte na obisku, drugače pa taka igra ni bila dovoljena.

Kuhinje brez štokrla skoraj ni moglo biti … Na njem je med jutranjim in večernim umivanjem stal emajliran lavuor, praviloma obtolčen ali tudi že zanajtan ali celo zaflikan. Kam je lavor izginil čez dan, se ne spomnim, štokrle je bil zanesljivo lepo praktično in ponižno potisnjen pod mizo, če ga ni ravno kdo potreboval za menjavo žarnice ali kakšno drugo opravilo na omarah, oknih ali pod stropom. Če je bilo štokrlov pri hiši več ali ko ni bil več dovolj lep za k mizi, ker je bil le preveč zdrgnjen, obtolčen in celo majav, se je na njem znašla tudi kakšna kangla ali škaf z vodo. Tudi sicer je bil štokrle neomejeno in vsestransko uporaben v hiši vse dokler ni razpadel in celo še potem. Res mi ni jasno, zakaj smo jih potem kar opustili, te štokrle …

• gredenca: kuhinjska omara
• mientrga ali miertnga: miza z globokim lesenim prostorom pod mizno ploščo
• čofanc: packa
• kuhinjski stou: stol z naslonom v enaki barvi kot ostalo kuhinjsko pohištvo
• kišta ze drvá: zaboj za kurjavo
• odpilek: odžagan  odpadni kos lesa v lesni industriji (hrv.: pila = žaga); (obstaja tudi otroška igrica »pila-žaga«, pri kateri odrasli z otrokom »žaga«, ga ziblje in govori: »Pila-žaga, pila-žaga …«)
• mužlar: krajnik, zunanji vzdolžni kos lesa, ki ostane pri žaganju hloda v deske
• štokrle: stol brez naslona
• tə mal stoučək: pručka
• stolažca ze radio: polička za radio
• mobilja: pohištvo
• šraufək: vijaček
• žajfajne: miljenje
• žiehta: perilo
• špajz: shramba
• kieudər: klet
• šporhet: štedilnik

• spodnajta: podneta, netivo
• kahəlca: keramična ploščica
• luor, ruor, ruol: pečica pri štedilniku
• kočija: ročni dvokolesni voziček
• kotličək ze krop: v štedilnik vgrajena posoda, kjer se je grela voda za sportno rabo v kuhinji
• počofan: popackan, pokapljan
• štanga: drog
• šierežen, žierežen, širhakl ali širajzen: kljuka za čiščenje gorišča in razgrebanje žerjavice
• pusrle: poljubček
• štramprle: kozarček
• katrija: stol z naslonom
• afati se: zvirati se, spakovati se
• žiesəln: stol z naslonom
• žlahta: sorodstvo
• lavuor: umivalnik
• zanajtan: zanetan, popravljen z neti
• zaflikan: popravljen s krpo (tukaj pločevinasto)
• hiša: osrednja in največja soba v nekdanji kmečki hiši, predhodnica današnjih dnevnih sob

2. za njo Silva Bravec, Lož;

3. pred njima je Vilma Mlakar Prosenc, Pirča iz Iga vasi;

4. Marija Cimprič od Varha;

5. ob njej Fanika Strle, Valkóva iz Podcerkve;

6. zadaj neznana deklica, ki je najbrž stanovala v Markovcu v poznejši Petričevi hiši;

7. Danica Tomšič, Magušarjeva iz Iga vasi;

8. zadaj Ladica Petrič Štritof, Markovec;

9. Vera Mulec, Pudob;

10. Meri Strle, Valkóva, Markovec;

11. Darinka Troha, Babno Polje, iz gostilne, Petrova;

12. za njo Zinka Mavko Škrbec;

13. Miljana Strle, Lož;

14. zadaj Danica Petrič Hlebec, Markovec;

15. pred njo s kitami Karla Mestnik, Babno Polje;

16. zadaj Vera Mlakar, Viševek;

17. neprepoznana;

18. Slavka Truden, Blaževa, Podcerkev;

19. neprepoznana;

20. Ivanka Potecin Janković, Pocinova, Stari trg;

21. spredaj za učiteljem s titovko Danica Ožbolt, Pudob;

22. za njo Jernej Juvančič, Lož;

23. v svetli jopici Fani Nelc, Pudob;

24. za njo Ema Šepec, Lož;

25. čisto na desni Ivanka Kočevar, Opkova, Lož.

Četrta vrsta z leve:

1. Ivan Ule, Lož;

2. Anton Premk, Pudob;

3. Kraševec, živel v isti hiši kot Justina Krajc, pri Florjanovih, Stari trg;

4. Tomšič, Magušarjev, Iga vas;

5. Maks Nelc, Pudob;

6. Janez Voljč, Stari trg;

7. Milan Žnidaršič, Žúrgov, Stari trg,

8. neprepoznan; možno, da je Dušan Žnidaršič iz Dan

9. Miro Hrabar, Florjanov, Stari trg;

10. Boris Rus, Tavzljev, Stari trg;

11. Ivan Mavrič, Stari trg;

12. s titovko, neprepoznan.

Nižja realna gimnazija Stari trg je bila ustanovljena z namenom, da podeželskim otrokom omogoči primerno izobrazbo za nadaljevanje šolanja in je začela s poukom 13. novembra 1944. Najbližja podobna šola je bila tedaj v Kočevju in Ljubljani.

K pouku je hodilo 21 dijakov v prvi razred in 35 dijakov v dva druga razreda. Dijaki so bili rojeni v različnih letih vse od leta 1925 pa do 1931. Ravnateljica šole je bila prof. Zora Janežič, učili pa so še: profesor Zmago Bufon, predmetni učitelj Viktor Mivšek, učiteljica Justina Krajc in župni upravitelj Franc Presetnik za verouk.

Pouk je bil prekinjen že 24. novembrom 1944, ker so v Loško dolino vdrli domobranci z Rakeka. Učenci so se razbežali, učitelji poskrili, ujeli pa so profesorja Zmaga Bufona. Z osnovne šole so odpeljali učiteljici Marijo Benčina in Štefko Prešeren. Kot je znano, so učiteljico Štefko Prešeren, ki si je najbolj prizadevala za ustanovitev gimnazije, tistega dne ustrelili blizu Svete Ane. Zinka Mavko Škrbec se spominja, da so takrat, ko so domobranci odpeljali učiteljico Prešernovo, vsi dijaki vstali in šli za njo iz stavbe ter ji sledili onkraj šole v smeri proti Ložu, potem pa so jih vojaki poslali nazaj, češ da se bo učiteljica kmalu vrnila.

Pouk na Nižji realni gimnaziji v Starem trgu se je spet začel po končani vojni in omogočil nadarjenim otrokom iz Loške doline, Blok in drugih krajev, da so lahko dosegli več izobrazbe. Nekateri od njih so postali uspešni inženirji, zdravniki, zobozdravniki, učitelji, odvetniki, oficirji …

Na partizansko Nižjo gimnazijo spominja marmorna plošča sredi Starega trga, ki stoji na mestu nekdanje stavbe, kjer je gimnazija delovala.

Naj se vrnem k posnetku:

Gospa na sliki je bila v svojem času pojem za medicinsko sestro, “zaščitno” v najboljšem pomenu besede. Vsi so jo poznali, saj je bila zgovorna, prijazna in poklicu zelo predana domačinka iz Loža, ki je že med vojno od leta 1944 delala kot glavna medicinska sestra v civilni bolnici v Starem trgu in njeno takratno požrtvovalnost so si ljudje zelo dobro zapomnili.

Spoznala sem jo med počitniško prakso okoli leta 1965. Bilo mi je – kot po navadi – nerodno, a je zadrega hitro minila ob širokem nasmehu in krepkem stisku rok. Še zdaj vidim tisti prizor v starotrški splošni ambulanti, kamor je prišla po nekem službenem opravku.

Pozneje sva se, najbrž na hitro, še vsaj enkrat videli, a se spomnim le tega, da mi je takrat ponosno rekla, da je tudi ona Ložanka, češ, rojakinji sva – srečali sva se verjetno v Cerknici ali nekje drugje izven domače doline.

V notranjosti hiše na sliki pa vidim sebe le kot majhno pacientko z oslovskim kašljem, angino ali ošpicami. Predvsem se spomnim gneče v zadušljivi čakalnici z zeleno pečjo, vonja po etru, alkoholu in lizolu … pa strahu pred zdravnikom, ki mi bo kdo ve kaj hudega naredil. Zdelo se mi je, da bom umrla, niti jokati nisem mogla – ne vem, kaj točno mi je bilo … čakanja pa ni hotelo biti konec. Mama me je potem domov nesla cumeli, na hrbtu, po snegu čez Mandrge. Čez 40 vročine mi je prejšnji dan nameril edini termometer v vasi – joj, kako sem bila bolna. Tri tedne potem nisem smela iz hiše – mulci so se pa vse dneve sankali pod oknom … Krivica!

“Zaščitna” Mimi, ki se je šolala najprej v Skopju, potem ko so ga med vojno okupirali Bolgari, pa v Zagrebu, takrat ko sem jaz hodila v kaplanijo, najbrž ni več delala stalno v Starem trgu, ampak že v Cerknici. Veliko je bila na terenu, zlasti pri cepljenjih in podobnem, pozneje pa z otroki v ambulanti. Zdravstvena ekipa je tedaj potovala naokoli s starim mercedesom, ki je bil vojni plen in so se mu vrata odpirala naprej. Med vožnjo na Bloke so se vrata nekoč sama odprla in veter je sestri Mimi odpihnil iz naročja kup zdravstvenih kartonov, ki jih je bilo treba nemudoma pobrati po grmovju in jarkih … res zanimiva popestritev službenega dne. A stari mercedes je bil vseeno boljši kot vožnja na zadnjem sedežu zdravnikovega motorja, kolesarjenje ali pešačenje …

Okoli leta 1970 se je sestra Mimi upokojila. V tistem času že dolgo ni bila več edina “zaščitna” daleč naokoli kot na začetku, “zaščitna” pa so zlasti starejši ljudje še vedno rekli vsaki medicinski sestri … Kakorkoli, medicinske sestre kot sestra Mimi so bile sposobne marsičesa in držal se jih je obstret nečesa nezemeljskega ali vsaj šamanskega … no, vsekakor so bile izobražene in s predanim delom so si pridobile zaupanje ljudi. To pa ni kar tako.

Drugače pa je bilo delo v bolnici izredno zahtevno. Oprema, pripomočki in hrana so bili nadvse skromni. Postelje so bile deloma železne, deloma lesene – kar so pač dali ljudje, prav tako je bilo z žimnicami in posteljnino. Od zdravil in razkužil se Ladica spominja le omejenih količin jodove tinkture, hipermangana in žvepla. Imeli so eno samo brizgalko z zvito injekcijsko iglo, ki so jo morali po vsaki uporabi sterilizirati tako, da so jo prekuhali v navadni kuhinjski kozici. Seveda so jo čuvali kot zlato. Primanjkovalo je odej in rjuh, povoje in drug obvezilni material pa so delali iz strganih rjuh in drugih primernih tkanin. Za pranje so najbrž, podobno kot še za marsikaj drugega, skrbele vaščanke Starega trga, zlasti mladinke in članice AFŽ.

Ko je zdravnik takrat bolniku predpisal dietno hrano, je bilo to videti takole: kuharica Micka iz Studenca na Blokah, spretna in sposobna drobna črnolaska, je skuhala na primer ješprenj. Bolniki z “lahko “dieto so dobili redek ješprenj z vrha lonca, tisti z “navadno” s sredine, za tiste, ki jim je bila predpisana “krepka” hrana, pa je prihranila goščo z dna posode …

Kot inšpektor je v bolnico prihajal občasno dr. Milan Perušek, član SNOS-a z Oddelka za civilno zdravstvo in Ladica se spominja enega od njegovih obiskov:

Bolnišnično osebje ni imelo delovne obutve, nosili so, kar je pač kdo imel. Po intervenciji dr. Peruška pa pri delu v bolniških sobah niso smeli več nositi vsakdanje obutve. Da bi zmanjšali možnost okužb in hrup korakov v težki obutvi, ki bi motil okrevanje bolnikov, je moralo osebje čevlje odložiti pod stopnicami pri vhodu, med delom pri bolnikih pa so bili v nogavicah ali bosi.

Poseben Ladičin spomin velja takratni glavni sestri bolnice Mariji Bravec. Ladica se je spominja kot sposobne in prijazne ženske, ki pa je bila tudi izredna kolegica.

“Dala mi je celo svojo maturantsko obleko!” pripoveduje. “Takrat sem bila oblečena v neke vojaške cunje, edino kar sem imela. Morala pa bi nastopiti na enem od številnih mitingov, kjer naj bi recitirala pesem, ki sem jo napisala iz bolečine ob nedavni očetovi smrti na Cinkovcu pod Snežnikom. Marija mi je za to priložnost dala svojo maturantsko obleko – plisirano temno modro krilo iz etamina in bluzo, da sem lahko dostojno oblečena nastopila na prireditvi.”

Spominja se tudi babice Lojzke, ki je tudi še nekaj časa po vojni delala v Postojnski porodnišnici, po terenu pa je tedaj delovala babica Francka Paternostova. Nista pa ji znani imeni obeh tedanjih babic z Babnega Polja, Šoštaričeve in Pojetove, kar lahko pomeni najmanj dvoje: ali sta prišli delat v bolnico potem, ko je Ladica jeseni 1944 odšla ali pa sta delovali predvsem na Babnem Polju …

Ladica je svoje delo v Civilni bolnici Stari trg zaključila jeseni 1944, ko je bila ustanovljena Nižja gimnazija, v katero se je vpisala in opravila sprejemni izpit. Predvsem pa se je posvetila negi vedno bolj bolne mame in skrbi za mlajše brate in sestre.

»Ja«, je rekel njen mož, »samo da ne boš trikrat istih stvari kupila kot naš sosed, ker ga je pozabil vzeti iz žepa ven.«

To sem menda že enkrat povedala. Pa naj bo še enkrat, da ne boste pozabili.

Da smo včasih imeli kravo, že veste. Mama je tudi delala skuto in ker je ni delala iz posnetega mleka, so jo sodelavke v Ljubljani strašno rade kupovale. Nekega večera je mama pakirala skuto in me vprašala:
“Ali boš vzela skuto?”
“Pravkar premišljam, če mi je katera naročila.
“Zakaj si pa ne zapišeš?”
“Zato, ker si zapomnim.”

No, ni čisto v kontekstu, je pa dokaz, da je pametno pisati.

Prva žena lastnika Teličeve hiše je bila Slovenka iz Trsta, ki se je s starši pred vojno priselila v Jugoslavijo. Po prihodu so dva meseca živeli v železniškem vagonu, ker niso imeli kam drugam … Jerneja je med vojno hči partizanka pretihotapila na Rakek, od koder je jeseni 1943 pobegnil v Ameriko. Tako pravijo … V njegovi hiši je bila potem nekaj časa bolnica, po vojni kratek čas deški internat, nato trgovina s tekstilom in obutvijo, zgoraj pa stanovanja. Sčasoma je hiša opustela in propadla.27. maja 2015 je dr. Zora Konjajev, med vojno študentka medicine, govorila o svojih spominih na neverjetno partizansko saniteto in med drugim omenila, da so bile leta 1944 tudi tri civilne bolnice na osvobojenem ozemlju: Kanižarica, še ena v Beli krajini in tretja v Starem trgu pri Ložu, ki je bila najboljša, najbolje opremljena, imela je izolirnico in celo ginekologijo. Imeli so do 60 postelj. (Posneto 2015, novinarka Ksenija Horvat.)

Osebje civilne bolnice v Starem trgu ob začetku delovanja je bilo: zdravnik dr. Ivanc (čigar hčerko je pazila Ema Šepec iz Starega trga, sestra Valerija Ivanc pa je po ustanovitvi gimnazije poučevala v njej), glavna medicinska sestra Marija Bravec iz Loža, bolničarke Ladica Petrič Štritof iz Markovca, Angelca Košmrlj iz Martinjaka in Kristina Hace iz Podcerkve ter babica Lojzka, katere priimek je utonil v pozabo. Upravnik bolnice je bil Lojze Tomc iz Starega trga. V knjigi dr. Marije Makarovič Babno Polje v metežu druge svetovne vojne najdemo tudi odstavek o Civilni bolnici v Starem trgu, kjer med drugim piše: “Med devetnajstimi člani osebja sta bili tudi Babnopoljki. Leta 1923 rojena Amalija Poje je bila bolničarka, leta 1884 rojena Frančiška Šoštarič pa je delala kot neizprašana babica”. Ne vemo pa, na katero obdobje delovanja bolnice se podatek nanaša.

V Civilni bolnici Stari trg so se zdravili tudi ljudje iz drugih krajev osvobojenega ozemlja. V spominu bolničarke Ladice je ostala Veselova mama od Fare z Blok, ki je imela šen, ter dekle iz Grahovega, ki je pri bombardiranju dobila poškodbe od mine in so ji v bolnici iz roke pobirali koščke železa. V literaturi najdemo podatek, da je Civilna bolnica Stari trg sprejemala bolnike iz Loške doline, Bloške planote, od Sv. Vida, Cerknice, Ribnice in Čabra. Iz Ribnice in Čabra so bolniki plačali v denarju, ker so spadali pod drug okraj, iz domačega okrožja pa so okraji plačevali v naravi. Po napadu domobrancev 10. septembra 1944 se je zmogljivost bolnice zmanjšala.

Starejši Starotržani se še dobro spominjajo bolnice, čeprav so tisti, ki so bili z njo tesneje povezani preko dela in oskrbovanja ali kot pacienti, večinoma že pomrli. Franc Zabukovec, rojen leta 1942, se spominja pripovedi, da je med vojno delovala bolnica v sosednji Teličevi hiši, vendar nič več kot to, ker je bil še premajhen. Ve pa, da je bila v njej za sestro mama njegove sošolke Dane iz Babnega Polja. Podobno kot on se bolnice spominja tudi Janez Voljč. Pokojni Jože Šepec pa je pripovedoval, kako je šel kot mladinec s konji v Osilnico po hruške za bolnico. Ko se je vračal, je vse okoli njega pokalo, ker je bila hajka in je s preplašenimi konji komaj srečno prišel domov. Ne vemo ali je bilo to ob domobranski hajki 10. septembra 1944 ali ob naslednji v oktobru istega leta. Ivanka Žnidaršč iz Starega trga, Ivanka Mlakar Plos, tudi Starotržanka, Slavka Glavaš Modic, takrat iz Markovca, so bile v času delovanja bolnice stare 10 do 12 let ali nekaj več in dobro so se še spominjale njenega obstoja, ne pa tudi kakšnih podrobnosti. Pokojna Ivanka Plos je pred leti večkrat omenjala tudi, kako so vsi kolikor toliko odraščeni otroci morali pomagati ravnati Nadleško polje, kjer je nastajalo partizansko letališče: “Čisto vsak kamenček smo morali izkopati, pobrati in poravnati … Ponoči pa so na polju goreli ognji, da so piloti videli kje pristati. Tudi te ognje smo pomagali pripravljati …”

V hiši nasproti Teličeve je v času delovanja civilne bolnice odraščala tudi leta 1927 rojena Marija, po domače Malarjeva, ki se spomni le tega, da je bilo dogajanje v bolnici bolj “na skrito”. Čeprav bi naj po Ženevski konvenciji, ki zadeva ravnanje z bolniki in ranjenci v vojnem času, bolniške in podobne ustanove ter reševalna vozila in osebje nosili vidno oznako Rdečega križa, ki bi jih ščitila pred vojaškimi posegi, ne vemo, kako je bilo s tem v Starem trgu.

Svojega bivanja v Civilni bolnici Stari trg pa se dobro spominja takrat trinajstletni Stanko Hace iz Podcerkve:

Bilo je pozimi leta 1944, potem ko je že okreval po hudih poškodbah, ki jih je dobil septembra 1943, ker je udaril po naboju. Ležal je v srednji bolniški sobi zgornjega nadstropja Teličeve hiše.

Želel si je bil namreč pravih smučk, kakršne so imeli vrstniki in z očetom sta jih šla v Voljčevo delavnico kupit zanj. Z vrha griča se je potem spustil samo enkrat in noga je bila že zlomljena v gležnju. Odpeljali so ga v Stari trg v Teličevo hišo. Prvi večer so nogo le položili in pritrdili na desko in bilo mu je zelo neudobno, saj ga je noga na goli deski hudo pekla vso noč. Zjutraj so mu med desko in nogo le podložili kos vate, čez dan pa je prišel na vrsto, da so mu namestili mavec. Takrat je v isti sobi ležal tudi Jože Mlakar, Mauhlov iz Iga vasi, sin nekdanjega župana, mladi borec 14. divizije. Obolelega za pljučnico so pripeljali iz Štajerske, kjer je ležal v mrzli vodi pod vrbami in se prehladil …

“Med bolnišničnim osebjem je bila tudi zaščitna sestra Bravceva iz Loža”, se spominja Stanko.

Ohranil se je dokument o delu Civilne bolnice v Starlem trgu z naslednjo vsebino:

Okrožni odbor OF Notranjske
Zdravstveni odsek
Opr. Št.———- Na terenu, dne 5.VI.1944
( štampiljka nečitljiva)

Predsedstvo SNOS – zdravstveni odsek
na terenu

Prejel sem Vaš dopis štev. 60 odpostlan, dne 27. V. t. leta. V zvezi z pripravami za organiziranje civilne bolnice je poročilo nekoliko dni zaostalo – vzrok je moja malomarnost, ali pa zaposljitev, tako da nisem mislil nato.

Dne 15. maja tega leta je bilo bolnično poslopje izročeno svojemu namenu. Prostori katere obsega ta bolnica so razdeljeni na moški in ženski oddelek, posebej je izolirnica. V tem poslopju je danes na zdravljenju 30 oseb, predvsem so skoro same ženske izjema šterih možkih, od tega je šest oseb zdravih zapustilo bolnico z izjavo da so se počutile, tako od strani zdravnika in bolničarskega osobja prav dobro. Tov. zdravnik dr. Ivanc je zelo požrtvovalen, skrbi za bolnico in je predan popolnoma svojemu zdravniškemu poklicu – pripomniti moram da vrši zdravniško službo v bolnici brez plačno in je predan naši borbi. Bolniško osebje se sestoji poleg zdravnika, ekonomata, zaščitne sestre, dveh babic, kuharice in kuhinske pomočnice se opravitelj/ekonomat/ poslužuje za čiščenje/ribanje/ prostorov in pripravo drv tovarišic z linije ZSM in AFŽ.

Gospodarsko stanje bolnice je naslednje: dohotki v živilih v skupni teži kg 1431.10, v denarju 7632.50, izdatkov 7173 – ostanek 559.50 lir, zdravila so v oskrbi zdravnika dr. Ivanca.

Zdravstveno stanje na osvobojenem ozemlju je zadovoljivo, vendar je bojazen, da se v vročih poletnih mesecin ne pojavi epidemija.

Z poslopjem bolnice nismo še popolnoma gotovi, nujno je da bi se monitrala oprema v kopalnici, pa nimamo osebe mehanikarja, kateremu bi se poverilo to delo, tudi z vodo je težavno – peč in banjo za kopalnico imamo pripravljeno, težave imamo v nabavi postelnine, predvsem nam primanjkuje dek, saj jih imamo komaj toliko, da je mogoče pokriti postelje z eno deko, kar je seveda za bolnika vse premalo, tudi z rjuhami je težavno – je začetek v času, ker ni mogoče nabaviti v trgovini , pač pa je bilo to zbiranje v tesni zvezi z ljudstvom, katero je v te nujnosti prav razumelo.

Obisk dr. Peruška mi je v tem delu pripomogel, vendar pa dane obljube, da bom postlal točne podatke o vseh zdravnikih in ostalem osobju: babic, bolnićark in žaščitnih sester, katere se nahajajo na neosvobojenem ozemlju nemorem postlati, vendar bom poskrbel, da bom čimprej zbral in postlal. Z organizacijo zdravstvene službe po okrajih bom takoj začel poročal bom redno vsak teden, tako, da boste imeli točen pregled nad delom dokler nebo to delo gotovo – vse delo bom vršil v tesni zvezi z člani OF okrožnega odbora.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Za zdravstvei odsek:  Za O O O F/ Notranjsko
sekretar:
Dokumnet nima podpisa

Iz besedila dokumenta lahko sklepamo v kako težkih pogojih je bolnica obstajala in koliko skrajnih naporov je terjalo njeno delovanje.

V kaplaniji, ki jo vidimo sredi slike za župniščem in pred Teličevo hišo, je bila kot rečeno med vojno v pritličju izolirnica za bolnike z nalezljivimi boleznimi, predvsem tifusarje. Pomembno vlogo pri preprečevanju širjenja (pegavega) tifusa so imele razuševalne postaje, ki so bile po navedbah dr. Metoda Mikuža v delu Partizanska saniteta iz leta 1967 razmeščene po vaseh v Loški dolini: Pudob, Dane in Kozarišče, za slednji dve dr. Mikuž navaja datum 20. februarja 1944, delovale pa so tudi zelo učinkovite mobilne razuševalne postaje.

Če se na koncu pomaknemo še v čas nastanka fotografije: takrat je bila v prvem nadstropju kaplanije splošna ambulanta, ki se je šele leta 1961 ali 1962 preselila v novo stavbo zdravstvenega doma na sedanji lokaciji.

Stari trg je posnet z Ulake, tako da se dobro vidi tudi ozadje z Racno goro, Markovim hribom in Kneškim vrhom čisto na levi ter prelazom Konjske Loke v sredini, kjer pelje pot v Loški Potok. Med njivami se proti Markovcu čez Kolečke in Skadulco z odcepom proti Viševku vije lepa bela cesta. Vidi se celo cesta na pobočju Racne gore, mogoče pa je slutiti tudi Martinovo hišo na Trznah in hiše v Belem malnu ter čisto v daljavi Markovec.

Na sliki najbolj izstopa Benčinova hiša, katere lastnik je razglednico tudi založil, za njo je manjša bela Kovačeva hiša, zdi pa se, da še ni Sokolskega doma nasproti nje, poznejšega TVD Partizan, pa tudi druge strehe so drugačne, hiše manjše. Velika streha z zatrepom bi lahko pripadala Pečetovi hiši, kjer je zdaj trgovina KGZ, za njo pa je občinska hiša, pozneje gimnazija oziroma šola. V ozadju na samem ob cesti je hiša, kjer so se včasih pisali Truden, mimo nje gre še zdaj bližnjica oziroma pešpot po kolovozu v Markovec.

Najbrž je razglednica res zelo stara, prav verjetno še iz časa Avstro-Ogrske. Če ugibamo po načinu gradnje Benčinove hiše in okraskih na fasadi, bi ta sodila nekam v prvi dve desetletji 20. stoletja in zdi se verjetno, da je gostilničar ob odprtju gostilne založil tudi razglednico … Seveda so to le domneve na povsem trhlih nogah.

Civilna bolnišnica Stari trg med domobranskim napadom v nedeljo, 10. septembra 1944

Ladica Petrič Štritof iz Markovca se spominja, da je tistega dne že okoli osme ure zjutraj začelo pokati v Racni gori. K njim na Trzne je prestrašena pribežala Ravšljeva mama iz vzhodnega dela Markovca, ki je že prej izkusila hude reči v zaporu, pridružila se je še Justa Mlakar, Antonova in skupaj z Ladico, ki je bila tako ali tako namenjena na delo v bolnišnico, so pohitele proti Staremu trgu in navzgor na Mandrge. V Starem trgu pri Benčinovih je bil tiste dni nastanjen štab partizanskega 7. korpusa, ki se je ob napadu umaknil v Grad Snežnik, zato je pokalo tudi proti Viševku in Pudobu. Ljudje so bežali proti zahodu in tako so šle tudi bolničarka Ladica in njeni spremljevalki proti Podcerkvi, potem ko so mimogrede ugotovile, da je Civilna bolnica prazna in v njej ni več nikogar. Težje bolnike je namreč osebje že poskrilo v sosednjih hišah – pri Pekovih, v kaplanijo, v hišo nad Teličevo in tudi vsi drugi so se umaknili. Ladica se spomni le še moškega – najbrž je bil to upravnik Lojze Tomc – ki je nekoga priganjal: “Poskrijte vse, poskrijte, hajka je!”.

Domobranci, ki so prvi prišli do bolnice, so bili najbrž že utrujeni in naveličani od dolgega pešačenja in streljanja, tako da tedaj niso natančno preiskovali hiše. Ladica, Justa in Ravšljeva mama so pred njimi pobegnile čez Mandrge proti Podcerkvi, kjer jih je Baragova mama na svoji domačiji na klancu skrila v ozek prostorček med svinjskimi hlevi ter vrgla čeznje neke vreče. Tam so se stiskale ves dan do treh popoldne, ko je streljanje potihnilo in se je zdelo, da se lahko vrnejo. Stekle so nazaj proti Staremu trgu, a so že na vrhu klanca zagledale novo zeleno vojaško kolono, ki se je pomikala proti njim. Opazili so jih že in one so po zastavi, ki jo je nosil prvi, tudi že ugotovile, da niso partizani. “Če niso domači, bomo mogoče prišle skozi, drugače pa ne!” je rekla Ravšljeva mama. Vojak poleg zastavonoše je imel v rokah zajeten kup revije Slovensko domobranstvo. Ženske so se delale kolikor mogoče sproščene in ko so se srečali, je Ladica ogovorila tistega človeka: “Kaj pa je to? Ali lahko dobim enega? Tega se pa tu ne dobi…” in dobila je izvod Slovenskega domobranstva ter ga začela takoj pregledovati, da je skrila svoj obraz za njim. Enako sta storili še Justa in Ravšljeva mama in tako so stopaje druga za drugo, “zatopljene” v prebiranje časopisa, nekako srečno preživele srečanje z vojaško kolono in mimogrede ujele besede ribniško govorečih domobrancev.

Prišle so do Teličeve hiše oziroma bolnišnice in smuknile v vežo, hip za tem pa že zaslišale v zgornjem nadstropju ropotanje domobrancev, ki so vlačili iz sob bolniško opremo. Skočile so v zaprt prostorček pod stopnicami in tam ostale, dokler ni vse utihnilo.

Domobranci so tistega dne odnesli in razdejali vso bolnišnično opremo, na dvorišču pa pustili le eno samo neuporabno žimnico. Tri ženske, ki so se skrivale pod stopnicami, so šle zdaj proti središču Starega trga in videle, da pred Sokolskim domom sedi na pločniku še ena skupina domobrancev in malo naprej, pri Pavličevi hiši naletele še na tretjo. Niso si upale še mimo njih, pa tudi po Zavrtih ne, pač pa so se odločile za pot nazaj mimo Voljčevih in proti Marofu ter potem čez Brod proti Markovcu. Pri Marofu pa jih je čakal strašen prizor: pri kapelici je ležalo krvavo in iznakaženo truplo fanta s Poljan, ki so ga domobranci obstrelili in do smrti mučili. Na čelu je imel vrezano zvezdo, glavo od strani pa hudo poškodovano in izmaličeno. Pretresljivi pogled, delo prve kolone domobrancev, se jim je za vedno vtisnil v spomin.

Tistega 10. septembra 1944, ko so domobranci iz Ribnice, Velikih Lašč in domnevno tudi Stične, napadli Loško dolino z vzhodne strani, od Loškega Potoka in ne z Rakeka kot navadno, je bilo še veliko drugih mrtvih v Loški dolini. Opustošeno bolnico so po domobranskem vpadu, ko se je vse razbežalo, počasi obnovili in delovala je v zmanjšanem obsegu do konca vojne, kljub ponovnim sovražnim vdorom …

So pa pripovedovali, da je šel Tone delat na Hrvaško z očetom, ko je bil še deček. Opravljal je službo “fantka”(če bi bil Babnopoljec, bi se temu reklo, da je bil “kalibar” – skrbnik kolibe, v Loškem Potoku pa “kuharček”). “Fantek” je zjutraj vstal pred vsemi, skuhal zajtrk v kotlu, po njem pomil in pospravil posodo, prinesel vodo, pripravil drva, skuhal kosilo oziroma večerjo, skrbel, da ogenj ni nikoli ugasnil, a tudi ne preveč gorel – bil je skratka odgovoren za prehrano in vse možno udobje sekačev v surovem gozdnem okolju. Včasih sta bila “fantka” dva – kako je bilo v Tonetovem primeru, ne vemo. Povedali pa so mi, da je nekoč gozdarska baraka, za katero je skrbel, pogorela in je zato moral oče poravnati nastalo škodo drugim delavcem. Lahko si mislimo, kako se je deček počutil ob očetovem rohnenju in očitkih … namesto, da bi kaj doprinesel k zaslužku, je napravil še škodo in dolg!

O življenju Toneta Okoliša vemo pravzaprav zelo malo – samo to, da je bilo skromno in trdo, torej nič drugačno kot življenje drugih Poljancev. Ostal je samski in brez otrok, preživljal se je z delom na domači kmetiji in priložnostnim delom, umrl pa mlad, star dvaintrideset let. Glede na to, da je bil prvi sin, je bilo zanj najbrž predvideno, da bo nekoč prevzel kmetijo, a zgodilo se je vse drugače.

Ko se je začela vojna, je šel Tone že zgodaj v partizane, ne vemo pa, ali sta šla skupaj z bratom Janezom ali vsak zase. Nazadnje je bil Tone pripadnik Komande notranjskega vojaškega področja. Umrl je 10. septembra 1944 pri kapelici na Marofu, kjer so ga obstrelili in do smrti mučili domobranci. Po nekaterih pripovedih je hotel tistega dne s kolesom z vzhodne strani doline nekam proti Pudobu, saj je po vsej dolini pokalo in ljudje so bežali pred domobranci, ki so napadali iz Loškega Potoka preko Racne gore. Že blizu Marofa je bil, ko naj bi ga neka ženska opozorila, da so v bližini skriti “ta beli”, a nazaj tudi ni več mogel. Blizu kapelice ga je ustavil rafal, ki mu je prestrelil noge … Mrtvi Okolišev Tone je imel na čelu izrezano zvezdo, glavo poškodovano, prste pomečkane – tega se je do svoje smrti v grozi spominjala Tonetova sestra Zofija …

Ladica Štritof, ki je na mrtvega fanta s Poljan naletela, ko je s spremljevalkama hotela po hajki domov v Markovec, se prav tako pretresena spominja dveh krakov zvezde na njegovem čelu in tretjega z neravnim obrisom, ker je bajonet poškodoval kost na sencih …

Tone Okoliš je pokopan v družinskem grobu v Viševku, kamor so že dve leti prej zakopali mlajšega brata Janeza, ubitega v Jermendolu. Njuni imeni sta vklesani v kamen spomenika na Ulaki, ki je postavljen v spomin padlim v NOB iz Loške doline. Dvakrat požgano domačijo na Dolenjih Poljanah sta po vojni trudoma obnovila ostarela starša z mladoletnim sinom in tremi hčerami.

Premalokrat pomislim, kakšna milost je, da mi ni bilo treba doživeti teh strahotnih časov …