Ta lepi šopek mladih deklet je nastal spomladi leta 1958. Takrat je nekaj gojencev iz internata končalo fotografski tečaj, ki ga je vodil Jože Berglez in znanje je bilo treba uporabiti v praksi. Dekleta in fantje iz internata pa so se radi postavili pred objektiv. Tako je neko nedeljo izmed mnogih nastala tudi ta slika. Fant, ki jih je motiviral, je vedel, kaj dela. Najbrž jim je tudi kaj smešnega povedal, ker so dobro razpoložene. Na fotografiranje so se pripravile. Oblekle so boljša oblačila in se lepo sfrizirale. Tudi modni dodatki ne manjkajo. Albina si je nadela črn lakast pas, Marija pa ogrlico, zdi se mi, da jo imata tudi Minka in Tilka.

Ko sem leta 1958 prišla v internat, je nekaj deklet in fantov s fotografij junija istega leta že končalo četrti razred nižje gimnazije. To so bili Minka Mulh, Tilka Konc, Ivana Šoštarič, Viktor Troha, Franc Mlakar in Janez Rigler. Moja generacija pa je startala s šestim razredom osemletke. Še vedno pa so bile eno leto z menoj v internatu: Albina Lipovec, Milka Benigar, Marinka Gradišar in Marija Troha. Mi smo bili otroci v primerjavi s temi dekleti, saj so bile stare že šestnajst, sedemnajst let. V razredih povojne generacije je bilo kar več letnikov skupaj (1940 – 1944). Tudi v mojem razredu smo bili otroci rojeni od 1944 do 1947. Učenci z Babnega Polja so doma hodili šest let, nato pa so tisti, ki so imeli možnost, nadaljevali šolanje na nižji gimnaziji v Starem trgu, ostali pa so se zaposlili.

Domov smo hodili zelo poredko, internat je postal naš drugi dom. Večji del dneva smo se zaposlili s šolo ali s pripravami nanjo s popoldanskimi učnimi urami. Naša stalna vzgojiteljica je bila Marija Mlakar, ki je tudi stanovala v internatu. Pri učnih urah pa so se menjavali tudi ravnateljica Justa Krajc – naša druga mama in učitelji iz šole. Dečki in deklice smo bili v ločenih učilnicah. Vzgojitelj je imel mizo v učilnici dečkov, ker so bili bolj nemirni in radi kaj ušpičili, če se je le dalo.

V prostem času smo hodili na sprehod, se igrali igre z žogo – najbolj priljubljena igra je bila Med dvema ognjema, ali pa raziskovali bližnji hrib Ulako. Vedeli smo za vsako slivo, jablano, hruško ali oreh, ki je rasel na njenem pobočju. Za nas je bila Ulaka kot pogrnjena miza – vedno se je kaj našlo za naš želodček. Minka in njene kolegice pa so rade hodile sedet na klopico ob javni tehtnici v bližini Gabra, kjer so tehtali živino, vozove, tovornjake … in se dolge ure pogovarjale, najbrž ne samo o šoli, ampak tudi o njihovih skritih simpatijah. Zvečer smo hodili v TVD Partizan k večerni telovadbi, ločeno dečki posebej deklice posebej. Deklice sta vodili Danica Intihar in Zora Žnidaršič.

Nedeljo pa smo preživeli približno takole. Malo dlje smo spali, se pražnje oblekli in šli k učnim uram. Po dobrem nedeljskem kosilu (Rezka Šraj je bila dobra kuharica, za moj okus je naredila čudovite polpete. Tudi sama jih večkrat naredim, pa se mi zdi, da niso nikoli tako dobri kot njeni.) je bil skoraj vedno voden sprehod v bližnjo okolico. Spremljal nas je eden od vzgojiteljev ali pa ravnateljica. Po sprehodu smo šli ob treh navadno v kino, če smo imeli denar za vstopnico. Starejša dekleta so si pri blagajni poleg vstopnice kupile še filmski list, kjer je bila napisana kratka vsebina predvajanega filma in slike. Tudi v Starem trgu je bila takrat poplava najbolj znanih holivudskih filmov. Poznala sem vse svetovne filmske igralce. Svoje vedenje o njih sem si bogatila tudi s pomočjo revije Filmski svet.

V internatu mi je bilo lepo – to so bila moja najbolj brezskrbna leta. Ko sem po desetih letih nastopila službo v OŠ Stari trg, se mi je zdelo, kot bi prišla domov. Dobro sem poznala Stari trg in bližnje vasi ter veliko ljudi.

• Zadaj stoji Albina Lipovec (Babno Polje),
• pred njo so Milka Benigar (Ilirska Bistrica),
• Ivana Šoštarič (Babno Polje) in
• Marinka Gradišar (Bločice).

Nad nekdanjim gasilskim in sedanjim lovskim domom ob stezi, ki vodi na Mandrge in Ulako so se fotografirali:

• Janez Rigler z Bloške Police,
• Tilka Konc,
• Viktor Troha,
• Minka Mulh in
• Franc Mlakar iz Babnega Polja.

Vsi so bivali v internatu in leta 1958 končali nižjo gimnazijo.

Slovarček:

• sfrizirati: lepo oblikovati pričesko

Viri:

• ustni vir: Minka Mulh por. Lekan

Kraj: Stari trg
Datum: junija 1957 in 1958
Avtor: 1957 je fotografiral Jože Berglez, 1958 pa eden od tečajnikov.
Zbirka: Minka Lekan
Skenirano: 12. 11. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Med Katerino in Borisom v nekaj brezbesednih srečanjih na promenadi vzplamti prepovedana ljubezen. Katerino grabi neznosna slaba vest, Barbara pa jo prepričuje, naj zgrabi priložnost za srečo. Ko se Katerinin mož za dva tedna odpravi v Moskvo, je Katerinina krepost na preizkušnji …
V prizoru na sliki sta se skrivaj sestala Katerina in Boris, Barbara hči trgovke Kabanove ter njen ljubimec pa ju spremljata in ščitita pred neželjenimi vsiljivci in obrekljivci.

Drama Nevihta Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega je bila prvič uprizorjena v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega 1951. leta. Samo enajst let pozneje so jo naši amaterski igralci uprizorili v Starem trgu pod vodstvom režiserja Jožeta Staniča iz Podcerkve. Gostovali so po vseh večjih krajih bivše občine Cerknica. Gledalci so njihovo igro lepo sprejeli, saj so jih povsod nagradili z bučnim aplavzom.

Za nastop so vadili v kinodvorani. Na vaje so radi hodili. Bili so sproščeni, upoštevali režiserjeva navodila in si prizadevali, da bi se v lik, ki so ga igrali čim bolj vživeli. Tudi za sceno in kostume so poskrbeli sami.

Aleksander Nikolajevič Ostrovski (1823 – 1886) se je najprej poskusil v pisanju komedij, v katerih je smešil predstavnike samozadovoljnega razreda trgovcev, ki ga portretira tudi v Nevihti. Kasneje se je preusmeril v zgodovinske drame. Ustanovil je moskovski Mali teater in bil pred smrtjo imenovan za umetniškega vodjo vseh državnih moskovskih gledališč.

In o čem govori Nevihta? Mlada poročena ženska Katerina (Fani Truden) je ujeta v mrzlo hišo neusmiljene tašče, bogate Kabanovke (Mira Krstič), ki v strahovladju gospoduje mladi trojki: snahi Katerini, radoživi hčerki Barbari (Marija Mlakar) in mevžastemu sinu Tihonu (Janez Kandare), ki mu žena Katerina predstavlja le nekakšno nujno zlo in ki se od matere in žensk v hiši najraje oddahne ob steklenici vodke. V mestecu ob Volgi prebiva tudi Moskovčan Boris Grigorjevič (Jernej Šraj) …

V MGL je bila premiera zadnje uprizoritve 24. novembra 2011. Ponovitve so tudi v repertoarju za leto 2019/2020. Med gledalci in kritiki je bila zelo dobro sprejeta. Na Festivalu Borštnikovo srečanje je dobila nagrado za najboljšo uprizoritev v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Dobila je še vrsto drugih nagrad.

Mlad Moskovčan Boris in Katerina sta na zmenku. V Amaterskem gledališču DPD “SVOBODA” Loška dolina sta ju upodobila 1962. leta Jernej Šraj in Fani Šraj por. Truden.

Radoživa hči neusmiljene Kabanovke – Barbara s svojim ljubimcem podpirata zmenke mlade Katerine. Igrala sta ju Marija Kočevar por. Mlakar in njen bodoči mož Stane Mlakar. Ob spremljavi kitare sta prepevala ljubezenske pesmi (Hodim s fantom do večera …).

Fotografija celotne igralske ekipe z režiserjem Jožetom Staničem je nastala po uprizoritvi drame v Novi vasi 1962.

Jože Stanič je prišel v Loško dolino leta 1958 iz Tolmina. Nastopil je službo direktorja davčne uprave na občini. Takrat je bil župan Loške doline Jože Mlakar (Mauhlov). Ko je dobil stanovanje v hotelu Jelen v Pudobu, sta prišla za njim tudi žena in sin Vitko. Jože je že v Tolminu ljubiteljsko igral v tamkajšnji igralski sekciji. Rad je nastopal v komedijah – bil je dober komedijant. Komedije je imel rajši kot drame. Tu je naredil tudi tečaj za režiserja.

Ko je prišel v Loško dolino, je spoznal naša takratna režiserja Miloša Benčino in Franca Ravšlja. Postali so prijatelji, somišljeniki in sodelavci v amaterski igralski skupini. Nastopil je kot režiser in že naslednje leto zrežiral komedijo Veleturist. Zanj je bilo značilno, da v igri, ki jo je režiral, ni nikoli igral. Le v tej prvi igri je enkrat nadomestil Lada Furlanija. V amaterskem gledališču DPD “Svoboda” je bil zelo aktiven, saj je navadno postavil na oder kar dve igri letno. Z režiranjem se je ukvarjal do smrti leta 1988. Bil je napreden, do igralcev je bil strog, discipliniran in dosleden, znal jih je motivirati in prav zaradi tega so ga spoštovali in ga imeli radi. Pod njegovo taktirko je igral tudi njegov sin Vitko, ki je bil nekaj časa tudi predsednik dramske sekcije DPD “Svoboda”. Takrat jih je obiskal tudi novinar Božo Žabjek in njihovo delo ter razgovor z njimi predstavil na Valu 202. Naslednika Jožeta Staniča sta bila takratna igralca Tone Šepec in Borut Zakovšek. V igrah, ki sta jih režirala, sta večinoma tudi igrala.

Stojijo:

• Stane Mlakar,
• Marija Mlakar,
• Grl Danica,
• Miro Plos in
• Marko Žnidaršič.

Sedijo:

• Janez Kandare,
• Fani Truden in
• Jernej Šraj.

Stojijo:

• Mira Krstič,
• Franc Ravšelj,
• Jože Zgonc,
• Dana Zabukovec,
• Marija Strle por. Levec in
• Tone Kočevar.

Spredaj sedijo:

• Tone Žagar, direktor trgovskega podjetja ULAKA,
• šepetalka Anica Hace in
• režiser Jože Stanič.

Viri:

• ustni viri: Fani Truden, Marija Mlakar, Vitko Stanič
• https://www.mgl.si

Kraj: prva slika je bila posneta v Starem trgu, druga pa v Novi vasi.
Datum: leta 1962
Avtor: neznan
Zbirka: Fani Truden, Marija Mlakar
Skenirano: 12. 11. 2019
Oblika: 2 fotografiji

Na fotografiji Lojzeta Tomca je zdravnik dr. Bodnar, ki ga starejši ljudje v Loški dolini še dobro pomnijo. Sliko lahko datiram le zelo na široko: najzgodnejši podatek, ki govori o prihodu dr. Bodnarja v Loško dolino se nananša na leto 1947, zadnja omemba osebe s tem priimkom, ki je bil zanesljivo edini v Loški dolini, pa sega v leto 1956. Ivan Zabukovec, ki je bil kot otrok veliko v stiku z Bodnarjevimi, predvsem prvi dve leti, ko so bivali v Starem trgu, ve več, zato lahko sklepamo, da je slika posneta v Starem trgu nekje med leti 1947 in 1948.

Na njej je poleg dr. Bodnarja in mrtvega divjega prašiča še vrtna uta, spredaj deblo – ugibam – hruške, v ozadju pa ena od starotrških hiš. Uta na vrtu s starimi drevesi in visokim zidom za njimi sta bila na istem mestu, kjer je zdaj blok z restavracijo. Na enem od debelih dreves pred zidom je dr. Bodnar, navdušeni lovec, imel tarčo, na katero je streljal kar z okna svojega stanovanja tam nasproti …

Nisem si mislila, da bom kdaj na sliki videla dr. Bodnarja, ki so ga v moji mladosti ljudje vedno znova omenjali kot edinega zdravnika, ki je bil tista leta dosegljiv bolnikom iz Loške doline, in to dobrega zdravnika, čeprav mu kot priseljencu morda v začetku niso čisto zaupali – ali pa ravno zato še bolj … No, izkazalo se je, da je pred prihodom v Loško dolino nekaj časa delal v Splošni bolnici v Ljubljani, zato je on in njegova družina, razen matere, že dobro znal slovensko … Pred njegovim prihodom je bil za prebivalce Loške doline najbližji zdravnik dr. Pušenjak v Cerknici, nekaj časa pa je zdravnik dr. Žilič občasno prihajal celo iz Logatca.

Večina je imela dr. Bodnarja še čez desetletja v zelo dobrem spominu, vedeli pa so tudi, da je Poljskega rodu in da se je pozneje izselil v Ameriko, kjer je imel sorodnike. Ti so mu včasih poslali kak paket, podobno kot slovenski izseljenci, gotovo pa tudi pomagali urediti vse potrebno za poznejšo selitev družine na ameriško celino.

Lojze Tomec je fotografiral dr. Bodnarja z uplenjenim divjim prašičem kar na kupu snega pred uto na vrtu Pečetove hiše. Vendar pa prašiča, zaradi katerega je malce pozneje nastala cela veselica, ni ustrelil on, pač pa Mohorjev oče, Janez Zabukovec. Žival so šli Mohorjevi otroci, v spremstvu odraslih seveda, z uolakom iskat na Kneška Vrata in ga pripeljali k uti na sliki, ki je bila le nekaj metrov stran od starotrške mesnice. Tam so žival tudi odrli in razsekali, meso pa so prodali ali mogoče kar razdali ljudem, ki so ga tiste čase zelo pogrešali. Žival je imela kakih 200 kg in Janez Zabukovec jo je ustrelil natanko v glavo. Pri Mohorjevih imajo še vedno trofejo, na kateri je mogoče napisana tudi letnica, domnevno 1948.

Dr. Bodnar je na začetku stanoval v Pečetovi hiši, ki se ji je takrat reklo pravzaprav pri Minattiju po trgovini v spodnjih prostorih, in tam zgoraj imel tudi ordinacijo. Živel je z ženo, dvema sinovoma in materjo. Fant z imenom Trubo Bodnar je na sliki, ki jo je Lojze Tomec posnel leta 1956 na predstavi Rokovnjačev. Imena dr. Bodnarja se ljudje več ne spominjajo, ker so ga nazivali le s priimkom, ostali pa sta imeni sinov: starejši Módes je živel v Ljubljani, kjer se je šolal in pozneje tudi postal zdravnik, mlajšega je babica klicala Trubar, prijatelji pa Trubo ali Trubač … Dr. Bodnarja so se ljudje spominjali tudi zato, ker so ga včasih videli, kako je opravljal razna gospodinjska dela, kar je bilo za tisti čas in kraj zelo nenavadno. Tudi ordinacijo si je najbrž čistil sam.

Med mnogimi spomini na dr. Bodnarja je tudi ta, ki ga je posredovala Ladica Štritof:

»Ko je leta 1947 mama po dolgotrajni bolezni umirala, je k njej hodil dr. Bodnar, begunec poljskega rodu, ki je imel lovskega psa in je živel nad Minattijem v Starem trgu. Tako ni bilo treba več po zdravnika v Cerknico. Trikrat je prišel celo ponoči po dežju in ji dal injekcijo, ki je pomagala za nekaj dni. Zelo je obžaloval, da ji ne more pomagati. Prosila ga je samo zaradi otrok, ker si ni mogla predstavljati, da nas bo pustila same. Prosila je tudi mene kot najstarejšo že takrat, naj poskrbim zanje, da ne bodo na cesti, da se jim kaj ne zgodi, da ne zaidejo …”

“Ko je mama umrla, smo po pogrebu imeli le še 300 dinarjev, ker podpore nismo dobili. Naslednji dan sem šla zdravnika vprašat, koliko smo mu dolžni, pa me je samo potrepljal po rami in rekel: ‘Ne, ne, Ladica, nič nisi dolžna, ti kar poskrbi za otroke! Zelo sem nesrečen, ker vam nisem mogel ohraniti mamice. Če se bomo kdaj pozneje videli, pa se bomo vse zmenili … ko boste veliki… ‘ Šla sem od njega z mislijo, kako je dober in pa da grem za tisti preostali denar najprej kupit hrane, kruha v trgovino pod njegovim stanovanjem …

Na poti pa srečam sosedovo teto Johano, zelo pobožno ženo, ki me vpraša, kjer sem bila in jaz povem, da pri zdravniku, da poravnam dolg, pa da mi ni nič računal …”

Zgodba se je zasukala povsem proti Ladičinim pričakovanjem, a se ne tiče dr. Bodnarja in zato sodi drugam.

Dr. Bodnar naj bi okoli leta 1948 prišel nekaj navzkriž z oblastjo in zato je bil od tedaj nekako odrinjen, pa so se preselili v Lož in do odhoda v Ameriko, domnevno okoli leta 1956 ali pozneje, živeli v stavbi, kjer je bil čez leta nekaj časa Muzej revolucije, še prej pa sodišče.

Slovarček: 

• uolak: večji dvoosni ročni voziček

Viri:

• Ladica Štritof, avgust 2019, Koper, ustno; objavljeno tudi v obsežnejšem članku Spomini na Markovec III, Glasilo občine Loška dolina Obrh, november 2019, št. 4
• Ivan Zabukovec, Stari trg, december 2019

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: med 1947 in 1956
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija

Še ena sličica zdravnika Bodnarja, narejena istočasno s prvo, ki jo je nekje med leti 1947 in 1948 posnel Alojz Tomec pred uto, ki je stala pred Pečetovo hišo, prav blizu nekdanje mesnice. S tako trofejo bi se z veseljem slikal vsak lovec, čeprav je ni uplenil on …

Zdravnik je z Mohorjevim očetom Janezom Zabukovcem izredno rad hodil na lov in mogoče je bil poleg tudi takrat, ko je padel ta pujs. Tudi sicer je z družino rad prihajal vasovat k Mohorjevi peči, medtem ko so se otroci igrali po svoje, saj je bil njegov mlajši sin vrstnik Mohorjevega Ivana. Žal pa so otroci izgubili vez, potem ko so se Bodnarjevi nekje po letu 1948 odselili v Lož.

Dr. Bodnar je bil očitno zelo povezan z naravo in se dobro znašel v njej. Ivan Zabukovec se spominja pripovedi, da je v gozdu včasih pil vodo iz luže v kolesnici na poti, če je le bila ustaljena in čista. Ostal je tudi spomin na zgodbo z jajcem:

Mohorjev oče je nekoč na lov vzel s sabo za malico tudi trdo kuhano jajce, ki pa je potem ostalo dalj časa pozabljeno v nahrbtniku. Našel ga je šele naslednjič, ko sta bila z dr. Bodnarjem na lovu in se je jajce samo zvalilo iz nahrbtnika. “O, tole je pa za proč, gotovo je pokvarjeno!” je menil Mohorjev oče. “Pokaži!” je rekel dr. Bodnar, olupil jajce, ga poduhal in pojedel. “Če trdo kuhano jajce ne smrdi, je dobro!” je pojasnil.

Nekdanja sodelavka, ki je ne uspem vprašati za dovoljenje za objavo osebnih podatkov, zato mora ostati anonimna, mi je opisala naslednji dogodek, povezan z dr. Bodnarjem:

“Bilo je kmalu po vojni, bila sem še otrok in nekoč meseca maja sem hudo zbolela, tako zelo, da so se bali, da bom umrla. Imela sem velikansko vročino in komaj sem bila še pri zavesti ali že čisto brez nje. Bilo je res hudo, drugače k meni ne bi poklicali zdravnika. Takrat je bil v Starem trgu dr. Bodnar in še dobro, da je bil, kajti ko je on odšel v Ameriko, je bilo nekaj časa treba po zdravnika v Cerknico. No, prišel je dr. Bodnar, videl, kakšna sem, zdaj pa kaj – nobenih zdravil ni imel, nič se ni dobilo, ni mi mogel veliko pomagati. Naročil je lahko le, naj me ovijajo v mokre rjuhe, da bi zbili vročino.

Ko bi bil vsaj april, potem bi mi lahko dali hrena …, kajti hren je zdravilen v mesecih, ki imajo v imenu črko r – januar, februar, marec, april … maja pa ne več. Zdaj pa ne vem, ali je tako rekel zdravnik ali kdo drugi, samo govorili so o tistem hrenu in mesecih s črko r v imenu … Nekako mi je bilo potem vseeno bolje in preživela sem, pozabila pa nisem nikoli ne tiste bolezni, ne dr. Bodnarja, ne hrena, ki mi ni mogel več pomagati …”

Kateri lovec se ne bi nasmejal ob orjaški živali. Dogodek je bil vreden fotografiranja in k sreči je bil pri roki Alojz Tomec s svojim izostrenim občutkom za posebne dogodke in situacije … Merjascu pa ni do smeha.

Kdo in kakšen človek je bil dr. Bodnar, od kod točno je nekoč po vojni prišel v Loško dolino, celo kako mu je bilo ime, ne vemo veliko. Spomin nanj pa se je obdržal in ljudje so ga cenili, ne glede na to, kako malo sredstev je imel na razpolago. Očitno je bil požrtvovalen in sočuten. Tudi na Babnem Polju so še po dolgih desetletjih vedeli povedati: “Bodnar je bil pa en res fini zdravnik!”

Viri:

• I. N., okoli 2007, ustno
• Ivan Zabukovec, Stari trg, december 2019, ustno

Kraj: Stari trg pri Ložu
Datum: 1947 ali 1948 (fotografija), med 1947 in 1956 (zgodba)
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 23. 6. 2018
Oblika: fotografija

Na strani Stareslike se večkrat srečamo s fotografijami Alojza Tomca, zato si zasluži, da tudi o njegovem delu in njem samem povemo, kar nam je znanega. Prispevek sem datirala z letom 1928, ker je to najstarejši datum, ki ga je Alojz Tomec zapisal na hrbet ene od tukaj objavljenih slik.

ALOJZ – LOJZE TOMEC (1903 – 1972) je bil trgovec, napreden domoljub in narodno zaveden kulturnik, gledališki entuziast, igralec, kronist, fotograf, športnik, turistični delavec, mecen, med NOB upravnik Civilne partizanske bolnice v Starem trgu, pozneje upravnik Kmetijske zadruge in vsekakor eden od tistih ljudi, ki so v svojem času pomembno vplivali na življenje v domačem kraju in vsej Loški dolini.

Rojen je bil 5. junija leta 1903 v ne preveč dobro situirani uradniški družini kot tretji od štirih otrok. Oče Ivan je delal v Ložu kot sodni oficial, poleg redne službe pa je opravljal blagajniške posle pri posojilnici in s sestro vodil manjšo gostilno, da je preživel štiri otroke, sestro, očeta in občasno še nekaj polbratov in sester. Bil je član Gasilnega društva in leta 1920 soustanovitelj Sokola v Starem trgu, katerega član je postal tudi sin Alojz. Zelo delovna mati Ivana je pred prvo svetovno vojno prispevala del družinskega dohodka s peko kruha, mladi Alojz z brati in sestrami pa z obiranjem hmelja pri Žagarju v Markovcu. Oče je razmeroma zgodaj zaradi kapi umrl na poti na Bloke, Lojzetov starejši brat Ivan pa je bil zaposlen pri gradu Snežnik.

Prve svetovne vojne se Alojz Tomec v zapiskih, ki jih je napravil v svojem sedemdesetem letu, spominja kot časa, ko so mnogo stradali, a tudi izkusili raznovrstne stike s pripadniki drugih slovanskih narodov, zlasti srbskimi in ruskimi vojnimi ujetniki ter poljskimi begunci. Njegov neobjavljeni zapis je dragoceno pričevanje o Loški dolini v tem času.

Konec prve svetovne vojne leta 1918 in ustanovitev nove države SHS je Alojz Tomec dočakal kot petnajstletni trgovski učenec v Kočevju, kjer se je med Kočevarji v večerni šoli učil vseh predmetov le v nemščini, čeprav so bili nekateri profesorji Slovenci. To ga je zelo motilo. Ko je prvič videl plapolati slovensko zastavo na petnajstmetrskem drogu pred Kajfeževo vilo v Kočevju, je je bil tako vesel, da bi jo kar poljubil, saj je doslej vedno videval le črno-rumeno-rdeče zastave. Tako je med drugim zapisal v svojih spominih. Največji doživljaj zanj je bil, ko so leta 1918 v Kočevju ustanovili Sokolsko društvo in že isto leto imeli lep nastop, na katerega je tudi iz Ljubljane prispel poln vlak tamkajšnjih Sokolov. Po teh zapiskih sklepamo, da je mladi Lojze večji del prve svetovne vojne preživel doma, leto 1918 pa že v Kočevju.

Ob izbruhu rudarskih stavk v Kočevju so Lojze in tovariši zelo simpatizirali z delavci in jim pomagali, a bili tudi priča vojaške intervencije, aretacije treh komunistov in koncu stavke, ki je le deloma uspela. V spominih Tomec opisuje tudi izkušnjo z luteransko družino, pri kateri je stanoval in ki mu je pojasnila, zakaj se je ta vera v Kočevju tisti čas precej razmahnila.

Med obema vojnama so v Loški dolini cvetele predvsem furmanstvo, gostilne, trgovine in tihotapstvo, razgibano pa je bilo tudi politično, kulturno in športno življenje. Alojz Tomec je imel svojo trgovino z mešanim blagom najprej v Benčinovi stavbi nasproti domače hiše, od leta 1938 dalje pa v svojem prizidku – “pristavi”, ki ga je napravil. Ves čas je bil intenzivno vključen v vsa, zlasti napredna kulturna in športna dogajanja v Starem trgu in Loški dolini, zato lahko verjamemo njegovim zapiskom (povzemam):

Posebno tik pred drugo svetovno vojno je Loška dolina imela kar pet dramskih skupin, dva močna pevska zbora, dve godbi na pihala in tri tamburaške zbore po dvajset do trideset mož, nogometni klub pa je bil skoraj v vsaki vasi. Pred izbruhom vojne je tihotapstvo zamrlo, pač pa so ljudje dobili delo pri gradnji Rupnikove obrambne linije. Mnogi so pri tem zaslužili, nekateri pa se tudi nepošteno okoristili.

Slika prikazuje Alojza Tomca v svojem fotografskem ateljeju oziroma laboratoriju. Na zadnjo stran je natipkal s pisalnim strojem:

“V amat. foto ateljeju, na Svečnico L 1932”

Alojz Tomec je imel komaj petnajst let, ko se je v Kočevju navdušil za fotografijo, ki ga je potem spremljala vse življenje. Ni (še) znano, kje se je naučil fotografirati. Dejstvo je, da je zapustil veliko zgodovinskih fotografij, ki prikazujejo takratno krajino Loške doline z značilnimi vasmi in cerkvami, ogradami, vodotoki in jamami, še posebno Križno jamo, v katero je tudi vodil prve nemške turiste, pa posnetek oltarja na Križni gori na stekleni plošči in še kaj. Slikal je tudi ljudi Loške doline tistega časa, dalje telovadne nastope, kolesarske podvige in številne izlete ter druge športne dogodke, predvsem pa celo vrsto gledaliških predstav, pri katerih je sodeloval kot navdušen igralec in foto-kronist …. Gledalci so si ga najbolj zapomnili kot dobrega vojaka Švejka ter po vlogi v igri Narodni poslanec, odigral pa je še vrsto drugih likov. Posebna dragocenost njegovih fotografij je ta, da so skoraj brez izjeme skrbno opremljene s podatki o času in kraju nastanka, na kar pri drugih starih slikah le redko naletimo.

Na tej sliki vidimo Alojza Tomca na prizorišču in v kostumu za najbrž glavno vlogo v igri Narodni poslanec. Na hrbtni strani slike je s svinčnikom zapisal: “Narodni poslanec, 13/5. 28”

V svojem spominskem zapisu kot zvest gledališki navdušenec omenja, da so na sokolskem prosvetnem odru v Starem trgu igrali samo kvalitetne predstave in za primer našteje skoraj dvajset naslovov domače in svetovne dramatike, vključno s Cankarjem in Čapkovo dramo R.U.R., ki jo je hodil učit sam (Bratko?) Kreft …

Viri:

• Alojz Tomec, zapiski 1972, rokopis
• Andreja Tomec, Stari trg, december 2019, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1928 in 1932
Avtor: neznan
Zbirka: Andreja Tomec
Skenirano: 22. 12. 2019
Oblika: tri fotografije

Ne vem, kdaj točno je nastala ta fotografija. Lahko, da je bilo v šolskem letu 1957/58, ko sem hodil v šesti razred ali pa naslednje leto 58/59 v sedmem razredu. V petem razredu me še ni bilo tam, bil sem v Novi vasi, v osmi razred pa smo hodili že v novo šolo pod Ulako tja proti Ložu.

Posneta je bila v razredu v prvem nadstropju na dvoriščni strani. Takrat smo skozi okna gledali nogometno igrišče.

Na sliki nas je samo nekaj iz razreda. Trije – Mirko Urbančič, Boris Rebec in jaz – smo iz internata, ostali so domačini. Polno ime poznam samo še za Ivana Zabukovca, ostala imena pa so v desetletjih zbledela iz spomina.

O internatu v Starem trgu je bilo že nekaj prispevkov in omemb, nihče pa še ni poudaril, da je bil to edini internat daleč naokrog, z naokrog mislim izven meja Loške doline. Poleg učencev iz oddaljenih vasi Loške doline (Babno Polje) so bili tu učenci oz. gojenci iz bolj oddaljenih krajev. Veliko Ubeljsko je blizu Postojne, vendar predaleč za šolo in kar nekaj iz tega kraja sem jih poznal v našem internatu. Ilirska Bistrica se ponaša z osnovno šolo, ustanovljeno leta 1814, gotovo pa je neki vzrok, da je precej otrok iz tega mesta hodilo v šolo v Starem trgu in stanovalo v internatu.

Vzrok, zakaj sem iz Cajnarjev prišel v Stari trg, je najbrž podoben tistemu iz Ilirske Bistrice – imeli smo štirirazredno osnovno šolo. To je bila nepopolna osnovna šola, iz katere nismo mogli v srednjo šolo. Torej je bilo treba drugam. V peti razred sem hodil v Novi vasi, a je bila devetkilometrska pot za trinajstletnika prezahtevna in so me zato naslednje leto vpisali v Stari trg. Za menoj je iz Cajnarjev in okolice prihajalo v Stari trg še precej učencev, dokler v šolskem letu 1962/63 niso ukinili šole v Cajnarjih in učence začeli voziti v Osnovno šolo Begunje.

Ne spominjam se, kdo je fotografijo posnel. Če bi jo profesionalni fotograf, bi najbrž posnel tudi skupinsko sliko celega razreda, kot je bilo takrat v navadi, pa se je ne spominjam. Tista leta smo imeli zelo aktiven fotografski krožek, mogoče je to izdelek neznanega člana tega krožka.

Prispevek je napisal: France Rudolf.

Kraj: Stari trg
Datum: 1958
Avtor: neznan
Zbirka: France Rudolf
Skenirano: 17. 1. 2020
Oblika: fotografija

“Če zgodb ne pripovedujemo umrejo, in ko umrejo, ne vemo več, kdo smo in zakaj smo tukaj … Vse je v spominjanju …” *

Na sliki je Alojz Tomec v uniformi Sokolov, društva, katerega podružnico v Starem trgu je leta 1920 pomagal ustanoviti njegov oče. Na hrbtni strani fotografije piše: “Ob župnem izletu dne 8. 9. 1921. Tvoj brat: (podpis in štampiljka) Alojz Tomec Stari trg – Rakek”.
Ob fotografiranju je bil star osemnajst let, najbrž že izučen trgovec in morda ima zato žig. Sliko je namenil bratu, kdo jo je napravil in kje pa ne vemo …

Nekaj malega smo o Alojzu Tomcu že zapisali. V svojih spominih je med drugim opisal, kako je bil kot politični kaznjenec 7. avgusta 1942 skupaj s sojetniki prepeljan iz Ljubljane v jetnišnico Rocco di Spoleto v provinci Peruggia, kjer je z jetniško številko 1635 prebil 14 mesecev, vse do kapitulacije Italije. Podrobno je opisal bivanje v ljubljanskih zaporih, obsodbo in pot na prestajanje kazni ter bivalne razmere v stari trdnjavi, ki so bile vse prej kot človeške. Dogajanje v jetnišnici Rocco di Spoleto ob kapitulaciji Italije pa opisuje naslednji odlomek:

“… Postajali smo iz dneva v dan bolj predrzni in smo večkrat prav na glas zapeli partizanske pesmi. Ob nedeljah, ko so šli ‘ilustrissimi’ direktor in komandant straže z družinami na sprehode, so prišli gotovi pazniki k nam in nas prosili: ‘Kantate kveste bele kancone de partidžani!’

Nastopila je kapitulacija in nam ni pustila več spati – želja za pobeg se je iz dneva v dan stopnjevala. Prišla je celo vest, da so iz nižjih zaporov kot Sulmena, Rijeti že delno pobegnili vsi kaznjenci, ker drugače bi jih Nemci odpeljali v Nemčijo na prisilno delo in v sigurno smrt. Toda kako pobegniti, ko so straže ojačili? V jetnišnici nas je bilo okoli 100 Jugoslovanov, kakih 60 Grkov in pa okrog 60 italijanskih kriminalcev. Res pisana družba. Mesto pod nami je bilo polno Nemcev, kateri so se, kot smo izvedeli, cele dneve in noči umikali iz juga proti severu. Jasno je, da je bila med jetnišnico in mestom tudi telefonska zveza. Kriminalci so se večkrat v času od 8. septembra pa do pobega sami organizirali, da bi pobegnili, bili pa so tako naivni, da se jim je vedno izjalovilo. Začeli so se povezovati z nami, smatrajoč nas za bolj aktivne in iznajdljive.

K sreči smo imeli tovariša Ivico, doma nekje od Sisaka, kateri je vršil v jetnišnici službo brivca. On in še par drugih tovarišev so se svobodno kretali med poslopji po jetniških dvoriščih, vedno do 8. ure zvečer. Spali so v skupni sobi in začeli kovati načrte, kateri pa so morali biti temeljito in premišljeno pripravljeni, kajti vsaka površnost nas bi stala življenje. Med njimi je bil tudi Italijan, ki je imel nalogo popravljati v jetnišnici in v pisarnah elektriko in drugo.

Napočil je odločilni dan 13. oktober 1943. Ta dan je bil odsoten direktor, kateri je potoval službeno v Peruggio. Na dvorišču spodaj je bil tisto popoldne v službi neki Siciljan Carre – dober fant in iz vsega početka naš simpatizer. Ostali stražarji so bili skoro vsi zagrizeni fašisti. Ker sva se dobro poznala in mi je tudi večkrat zaupal kake važne vesti o vojnih dogodkih, me je okrog 5. ure popoldan pozval na dvorišče. Tam mi je povedal isto, kar sem že prej izvedel od Ivice. Rekel mi je, da je dobro privaditi se zraku, ker pod noč bomo najbrž že v gozdu. Ivica je zamišljen tekal okrog in sem mu v šali rekel, naj me obrije. Zaupal mi je, da danes ni več časa in da se bomo jutri brili že v gozdu, če se nam bo beg posrečil. Kakor sem bil rad na prostem, sem postal nestrpen in sem silil nazaj v sobo, da pravočasno obvestim vse ostale v sobi. Okrog 6., skoro že v mraku, sem prišel poslednjič skozi vrata v sobo. Mrzlično in v največji tišini smo začeli spravljati skupaj naše boro imetje in bili v kratkem času vsi nared.

Skozi že prej omenjena vrata /mrežasta/ smo opazovali, kako bo potekala akcija. Videti je bilo direktno na izhodna vrata, katerih nismo prestopili 14 mesecev. Železna vrata v svobodo, v katera smo se tolikokrat željno ozirali in se spraševali, kedaj in kako se bojo nam odprla, smo gledali tisti hip zadnjikrat./Glej sliko: v dvorišču skrajna desna vrata/*. Za temi vrati je bila najprvo službena soba vseh paznikov in dežurna služba. Tam je bilo tudi orožje, katerega po jetniških pravilih niso smeli pazniki jemati s seboj v notranje prostore. Treba je bilo torej samo še ta vrata prestopiti, razorožiti posadko ter prekiniti telefon z mestom. Ostalo je bilo že v teku. Od Ivice prijatelj, električar, kateri je bil bolj pri pazniku zaupen, je šel s pretvezo do službujočega dežurnega z izgovorom, da ga pusti iti popravit telefon, kar da mu je že včeraj naročil direktor. Ko mu je stražar odprl, smo opazili pred vrati močno prerivanje. Ivica, kateri je stal za električarjem, je istočasno planil skozi vrata v notranjost. Ko sta prišla do orožja, sta paznika razorožila, zvezala in ga zaprla ter mu odvzela ključe.

Enaka usoda je doletela tudi vse ostale paznike, kateri so se k sreči brez strela podali. Ko smo bili v posesti ključev, so se začela odpirati vsa vrata in na dvorišče so hiteli jetniki. Ona dva pa sta medtem, ko se nas je na dvorišču zbralo že preko 100 jetnikov odšla, da uspešno likvidirata še spodnjo stražo v vratih obzidja in prekineta telefon.

Agilni kriminalci Italijani so začeli ropati magazine in se oblagati s testeninami, slanino in sadjem. Minute so potekale počasi med čakanjem prihoda našega rešitelja Ivice in ostalih. Nestrpnost je stopnjevala v nesigurnost in plašno smo se spraševali, če se jim bo posrečilo v tišini brez strela likvidirati zadnjo postojanko. Ko se je pojavil Ivica s tovarišema in s puškami na rami, je ukazal, da pohitimo, dokler je čas. Z njimi je prišel tudi komandant straže, stara plešasta pokveka. Mogočno se je vzpel na rimski vodnjak s sabljo v roki ter nas začel miriti. Rekel nam je, da gremo naravnost v smrt, da so zunaj Nemci z mitraljezi in da naj se spametujemo in gremo nazaj v sobe in da nam bo vse odpustil. Bilo je prepozno – razjarjena množica je vdrla skozi vrata, podrla komandanta z vodnjaka in hitela naprej.

Kot tigri smo se spustili v breg skozi park, kjer smo zmotili nekaj zaljubljenih parčkov, na cesto – potem pa preko omenjenega mesta v Monte Lupo. Takoj ko smo dosegli gozd, so okrog jetnišnice zamolklo zaregljale strojnice in slišali smo žvižge krogel nad nami v drevju. V bližini za nami so se pojavili motorji in močne detonacije ročnih granat.

Za las smo ušli smrti – mesec je svetil to noč kot solnce, pa nam je razsvetljeval pot v neznano … “

Lojze Tomec in sovaščan Žurga sta se uspela prebiti domov, ne da bi padla v roke Nemcem kot mnogi drugi Slovenci, ki so bili zaprti v italijanskih jetnišnicah in taboriščih.

Ko je partizanska oblast leta 1944 v osvobojeni Loški dolini organizirala Civilno partizansko bolnico, je bil Lojze Tomec določen za njenega upravnika. Takratna bolničarka Ladica Štritof se spominja: ” Kot upravnik oziroma ekonom Civilne partizanske bolnice Stari trg je bil Lojze Tomec zelo predan, zanesljiv, prizadeven, iznajdljiv, discipliniran in natančen …”

Pripovedovalka osvetli tudi Tomčeve povezave z Osilnico, ki so omenjene v drugem prispevku: “Osilnica je bila takrat nekak center partizanske oblasti. Tam so bili razni organi – Okrožni odbor, Odbor OF in tudi Gospodarska komisija, ki je pri zanesljivih ljudeh imela skrita skladišča dobrin, zlasti seveda hrane. Tudi za Civilno partizansko bolnico so ponjo iz Loške doline največkrat odhajali mladinci, skoraj še otroci, s kakim vozom in konjem … tja je šel nekoč Jože Šepec, pa Ivan in Jože Kolajeva. Bilo je zelo nevarno in v nekem napadu so Kolajevega Jožeta ubili …”

Takrat so se stkala tudi trdna prijateljstva z ljudmi v Osilnici, ki jih je Lojze Tomec negoval še dolga leta po vojni.

* * *

Ko vprašam kakega starejšega Starotržana ali se spominja Lojzeta Tomca, vsak pritrdi in pogosto doda besede, ki odsevajo Tomčev ugled in spoštovanje, ki ga je užival med krajani. “Otroci smo se ga nekoliko bali”, reče Ivan Zabukovec, “ker je bil drugačen od naših očetov – bolj kultiviran, izobražen, zelo dejaven in prizadeven za javno dobro … Naši starši so ga spoštovali in upoštevali.” Ali pa: “Veliko je naredil za ljudi …”

Sama sem za Alojza Tomca prvič slišala nekje na prelomu petdesetih let, ko sva se z mamo čez Mandrge skupaj s sosedami vračali s predstave Dramske skupine DPD Loška dolina. Ženske so se hahljale ob obujanju situacij in dialogov z odra in moja mama pravi:
“Kdo pa je bil vendar tisti, ki je bil tako smešen? Saj ni bil Bobi? *”
“A ne veš?! Ja, Tomec vendar, Lojze!”
“Ijoj, kako je bil smešen!!Ta pa zna!”
In druge so med smehom pritrjevale:“Res, res!”

Jaz se od vsebine igre ničesar ne spomnim, ker je bila predstava bolj proti večeru in sem najbrž dremala v maminem naročju sredi nabito polne dvorane, spomnim pa se tega dialoga, vendar Alojza Tomca tudi pozneje, ko sem ga videvala v “civilu”, nisem povezovala z gledališčem … Deloval mi je nekoliko odmaknjeno, strogo, nekako odmerjeno v gibanju in besedah – kako bi tudi moglo biti drugače, kdo ve, kakšne skrbi in odgovornosti je nosil na ramah, prav nič pa ni imel opraviti z mano, eno od smrkavih frkljic, ki so se potikale po Starem trgu, namesto da bi po šoli odhitele domov, kot so zaman naročale mame …

* Sue Monk Kidd: Skrivno življenje čebel, MK, Lj. 2007

* Bobi – Doživljenjski vzdevek amaterskega igralca Viktorja Strleta, Knausovega iz Podcerkve, ki ga je dobil po neki posebno uspešno odigrani komični vlogi.

* /Glej sliko…/ : na osnovi te in še ene podobne opombe domnevam, da je bil ta zapis namenjen objavi v enem od povojnih časopisov, vendar žal ni znano kdaj in v katerem. Tudi slike trdnjave Rocco di spoleto v Tomčevi zapuščini ni.

Slovarček:

• “Kantate kveste bele kancone de partidžani!” (Cantate queste belle canzone de gli partigiani!): Zapojte tiste lepe partizanske pesmi!
• illustrissimi: velecenjeni

Viri:

•  Alojz Tomec, spomini, rokopis
• Ladica Štritof, Koper, januar 2020, ustno
• Ivan Zabukovec, Stari trg, januar 2020, ustno

Kraj: ni znan
Datum: 8. 9. 1921
Avtor: ni znan
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 22. 12. 2019
Oblika: fotografija

Prizor je iz komedije Veleturst. Amatersko gledališče Stari trg jo je uprizorilo 1959 leta, režiral pa jo je režiser Jože Stanič. Bil je velik ljubitelj komedije in prav Veleturist je bila med prvimi igrami, ki jih je režiral v Loški dolini.

Komedijo ali burko Veleturist (Der Hochtourist) v treh dejanjih je napisal Curt Kraatz. Premiero je doživela v Slovenskem narodnem gledališču v Trstu 14. 3. 1909. Režiral jo je Anton Verovšek (1866 – 1914) – režiser in dramski igralec. Leta 1887 je postal eden prvih slovenskih poklicnih igralcev. Zaposlil se je v gledališču Dramatičnega društva v Ljubljani, kjer je odigral okoli 400 vlog. Samo dve leti od 1907 do 1909, je vodil Slovensko gledališče v Trstu in bil njegov prvi igralec. Upodabljal je ljubimce, tragične junake in ljudske tipe; oblikoval je vloge v prvih slovenskih uprizoritvah Shakespearjevih del in nastopal v praizvedbah slovenskih iger.

Vsebine ali knjige nisem zasledila nikjer. Zanimivo je, da so tudi igralci, ki so v komediji igrali vsi pokojni razen gospe Fani Truden, ki je bila takrat stara devetnajst let. Na neki proslavi jo je kot obetavno recitatorko opazil režiser Jože Stanič in jo povabil k sodelovanju uprizoritve omenjene komedije. Postala je članica društva in igrala še v številnih drugih igrah.

Fani Truden je na slavnostni seji ob občinskem prazniku Loške doline – 19. oktobra 2019 prejela srebrni grb občine Loška dolina za zbirko ljudskih pesmi iz Loške doline. Začelo se je v njenih najstniških letih v povojnem času. Velikokrat je sedela pod gostilniškim oknom ob vrhniškem mostu in uživala v petju pesmi (Fani pravi, da se je prav futrala z njimi.), ki jih je slišala iz gostilne in v vsem drugem kar se je v gostilni dogajalo. Pesmi si je zapisala na listke, ker zvezka za to ni imela. V zvezek jih je zapisala šele leta 1957. To je bila njena Enajsta šola pod mostom. Pesmi, ki so ostale ohranjene v spominu naših prednikov, predvsem pa družinska in pevska dediščina Vrhnike, so jo prevzele že kot mlado dekle. Zbiranje ljudskih pesmi v Loški dolini je nadgrajevala več kot petdeset let z iskanjem, zapisovanjem in snemanjem. Tako so se po njeni zaslugi ohranile mnoge lokalne ljudske pesmi, ki so jih ustvarjali in peli naši predniki. Pesmi se je tudi naučila zapeti in jih prenesla na druge pevke in pevce, ponovno jih je spravila v življenje in jih vrnila med ljudi.

»Uspelo ji je nepojmljivo, saj je v več kot pol stoletja ustvarila neprecenljivo zbirko lokalne pesemske dediščine, ki predstavlja celovit presek tovrstne kulturne dejavnosti na našem področju, t. j. vse od leta 1957 pa do leta 2019.« so zapisali predlagatelji za srebrni grb Občine Loška dolina.

Bila je organizatorka in idejni vodja marsikateri kulturni prireditvi v Loški dolini. Leta 2006 je bil na njeno pobudo ustanovljen ŽPZ Jasna.

Prav tako je tudi po njeni zaslugi začela delovati naša pevska skupina Pevke iz Loške doline pri Društvu upokojencev Loška dolina, katere članica je tudi sama. Veliko pesmi iz njene zbirke smo pevke predstavile širšemu občinstvu na koncertih Poj, zapoj, zapoj (22.4 2018) in Večer slovenskih ljudskih pesmi (14. 12.2019) ter v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi (4. 2. 2020).

Na kulturnem področju je dejavna vse življenje. Bila je recitatorka, igralka, organizatorka in pobudnica mnogih kulturnih dejavnosti – predvsem pa je zbirateljica pesemske dediščine v Loški dolini in tako spoznala vrednost in bogastvo slovenske ljudske pesmi.

 Igrali so:

• Strle Viktor (Podcerkev),
• Cene Modic (Stari trg),
• Janez Ravšelj (Viševek),
• Tone Hace (Stari trg),
• Zdravko Kraševec (Stari trg) in
• Fani Šraj iz Vrhnike (por. Truden).

Sedijo:

• Pepca Hlabše (por. Levec),
• Lado Furlani,
• Dana Intihar (por. Kandare).

Slovarček:

• futrala: hranila

Viri:

• ustni vir: Fani Truden
• pisni vir: Glasilo občine Loška dolina Obrh

Kraj: Stari trg
Datum: 1959
Avtor: neznan (morda je fotografiral Alojz Tomec)
Zbirka: Fani Truden
Skenirano : 10. 1. 2020
Oblika: fotografija

KUD heroja Iztoka Rakek je na oder Kulturnega doma Rakek postavil komedijo Srečni dnevi. Komedija je bila predstavljena na odrih po vsej bližnji in širši okolici in bila povsod toplo sprejeta.

Slika je nastala ob nastopu v Starem trgu leta 1964, ko so igralci obiskali spomenik NOB na Ulaki. Dramsko skupino so sestavljali Rakovški gimnazijci, pridružil se jim je njihov sošolec Matjaž Tanko, ki je stanoval v Pivki, obenem pa je obiskoval v tem času v Glasbeni šoli Rakek ure solo petja pri profesorici Boži Brecelj. Ona je tudi priskočila na pomoč ob zaključku vaj režiserju igre Metodu Arku. Sceno, (likovno opremo) naj bi zasnoval Alojz Egelj – Coc, tehnična pomoč (postavitve kulis, razsvetljava itd.) pa Miroslav Juvančič.

»Srečni dnevi« francoskega dramatika Pugeta, je lahkotna komedija. »Srečni dnevi« nas popeljejo prav v leta dozorevanja iz otrok v zrele ljudi, v leta brezmejne zaupljivosti in drobnih skrivnosti, prebujajoče se ljubezni in ljubosumnosti. Vse dejanje se odigra v enem samem dnevu med otroki dveh družin. Starši gredo na obisk k sorodnikom v sosednje mesto. Otroke, tri dekleta in dva fanta, pa pustijo doma. To so komaj prebujajoča se Pernette, po življenju in ljubezni hrepeneča Marianne ter zamišljeno resna Francine. Zraven njih še samozavestni in nekoliko domišljavi maturant Oliver ter naivni leni Bernard. Marianne ljubi Olivera; tudi Oliver njo, toda v svoji samozavesti ji tega ne pokaže in se skoraj norčuje iz nje. Da bi vzbudili v njem ljubosumje, si Pernette in Marianne izmislita tretjega fanta – letalca, ki da sta ga srečali pred časom v sosednjem mestecu in se je zaljubil v Marianne ter se z njo sestajal. Njuna domislica bi kmalu ostala brez uspeha. Toda naključje privede v hišo pravega letalca, ki povzroči zmešnjavo in kmalu bi se komedija spremenila v tragedijo, kajti v letalca se ne zaljubi samo Marianne, temveč tudi Francine in Pernette, ki bi si zaradi neuslišane ljubezni kmalu vzela življenje. Tudi domišljavi Oliver pokaže svojo pravo kožo. No, naposled se vse uravna in življenje se vrne na stari tir.

Na sliki stojita od leve:

• Matjaž Tanko – Michel Bouilhet,
• Leopold Frelih – Oliver Laprade.

Sedita:

• Saša Korošec – Marianne Gassin,
• Vida Brecelj – Pernnete Laprade.

Na sliki stojita od leve:

• Metod Arko (režiser),
• Pepi Krištof (maska).

Sedijo:

• Ana Meden – Francine Gassin,
• Marjan Valenčič – Bernard Gassin,
• Marija Orel (šepetalka).

Še slika za spomin pred samim spomenikom na Ulaki.

Res dober prispevek Milene Ožbolt o spomeniku najdete na strani »Stare slike 1962 – Ulaka – Pri spomeniku«.

Viri:

• SNG Nova Gorica
• Ana Kogej (rojena Meden)

Kraj: Stari trg
Datum: 1964
Avtor: Miroslav Juvančič
Zbirka: Miroslav Juvančič
Skenirano: 29. 1. 2020
Oblika: 2 fotografiji

Fotografija, ki je pred vami, je prava potepinka. Nastala je okoli leta 1950, nato je za nekaj desetletij odšla v Ameriko v Cleveland, od koder se je pred leti vrnila nazaj v Slovenijo. Na njej je gledališka skupina iz Starega trga, ki se je, verjetno po eni od predstav, postavila pred neznanega fotografa. Vsi so oblečeni vlogam primerno, za kar se je tudi treba potruditi, dva v rokah držita svoja rekvizita, bridko sabljo in milo kitaro, ne manjkata pa niti nagelj niti cigaret špic.

Kljub ogromnemu trudu lastnice te fotografije in njenih pomočnikov nam ni uspelo izvedeti vseh imen igralcev, niti točne letnice nastanka niti imena igre. Iskalo se je celo po arhivih Gasilskega društva, a brezuspešno. Letnica nastanka je približna, saj je na drugi sliki precej spremenjene igralske zasedbe letnica 1956, na prvi pogled pa je enak le človek, ki igra duhovnika ali pa je duhovnik tudi bil. Prepoznali smo samo tri igralce, a morda v Loški dolini obstaja kdo, ki bi prepoznal tudi ostale in jim dal imena, morda celo predstavi sami. Vsaka pomoč bi bila dobrodošla.

Nekaj pa je gotovo. Ko primeš fotografijo v roke, takoj veš, da gre za gledališko igro. Če vidiš na enem kupu poleg civilistov še vojake, duhovnika in nuno veš, da se vsi omenjeni ne morejo pojaviti v isti zgodbi v resničnem življenju.

Pri vojakih je z menoj služilo tudi mnogo fantov iz Slovenije. Kaj hitro smo se našli in spoprijateljili. Med njimi je bil tudi Ljubljančan, čokat fant, ki smo ga po tihem občudovali vsi zelenci, saj se ni pustil ” komandirati “ starejšim vojakom. Nihče mu ni prišel do živega. Razen puške, na katero je po nesreči skočil. Odpeljali so ga v civilno bolnico, kjer so kot strežnice bolnikom služile tudi nune iz Slovenije. Takoj so postali prijatelji in fant jih je na njihovo povabilo nekajkrat obiskal v njihovem samostanu, seveda na skrivaj. Ker pa je bilo to malo pred novim letom, jih je prosil, če lahko na njihov naslov njegovi domači pošljejo paket z domačimi dobrotami. Če bi ga poslali naravnost v vojašnico, bi mu kontrola ob pregledu pošiljke marsikaj pobrala. Žganje so obvezno zaplenili, njim pa so ga takoj nato zaplenili oficirji za lastne potrebe. Odgovor za pošiljanje paketa je bil pritrdilen.

Tako je fant zadnji teden starega leta vsak večer klical v samostan, če je paket prišel. Prvi večer ga ni bilo. Tudi naslednji večer ni bilo nič. Fant je bil čedalje bolj živčen, sploh na Silvestrovo, ko je spet poklical. Paket je bil pri nunah! Slušalka je od samega navdušenja letela po zraku in še dobro, da sem šel k telefonu z njim, da sem za njim ” poklopil “ slušalko nazaj, ker jo je od samega veselja on pozabil.

Takoj po večerji sva se šla komandose. V temi noči sva se splazila čez ograjo vojašnice in do samostana uporabila vsa kritja, da naju ne bi kdo opazil in prijavil policiji. Nihče ni vedel za naju, ker v vojašnici telefonom sploh niso prisluškovali! Aha. Srečno sva prišla do tam, pozvonila sva in sestra vratarica naju je takoj spustila noter in naju na hitro peljala v eno od sob, kjer je bil spravljen njegov paket. Prosila sva jo še za nož, da bi lažje odprla paket. Prinesla je takega, da bi skoraj rabil orožno dovoljenje zanj, potem pa je odšla, ker se je hotela pridružiti obredu, ki je pravkar potekal. Midva sva se takoj lotila paketa. On je držal, jaz sem rezal. Ne vem, koliko časa so lepili, a midva sva kljub nožu potrebovala kar nekaj časa, da sva se prebila do njegove dragocene vsebine. Saj notri ni bilo nič takega, kar bi skušalo pobegniti.

Ko sva med odpiranja vsa zamaknjena zrla vanj, so se odprla vrata in skoznje je vstopil duhovnik, ki je v roki držal škropilnico z blagoslovljeno vodo, za njim pa so se križale sestre. Oba s prijateljem sva se obrnila, jaz sem se s tistim nožem zravnal in se za korak prestopil proti skupini med vrati. Župnikova roka je bila kakih pet sekund v zraku in nikakor ni mogla narediti že vnaprej načrtovane poteze, njegove oči pa so se mi zdele nenaravno velike. Kot da bi ga nekdo zamrznil. Gledali smo se nekaj časa, nune so se križale čedalje bolj in končno se je roka premaknila v želeno potezo, župnik se je prestopil in odšel, ena od nun pa je za njimi s tako silo zaprla vrata, kot da bi bili v sobi sami peklenščki.

Čez približno deset minut sta prišla v sobo duhovnik in prednica, ki mu je pozabila pred obredom blagoslovitve samostana povedati, da bova prišla po paket. Duhovnik je rekel, da v življenju še ni doživel hujšega šoka. Odpre vrata in pričakuje prazno sobo, ki jo bo blagoslovil, a v njej sta bila pri nunah! dva vojaka, od katerih je imel eden v rokah tako velik nož, da ga v svojem življenju še ni videl. In ta vojak, visok okoli 2 metra, se s tem nožem obrne in stopi korak proti njemu. Bi bežal, ne bi bežal … Saj ni mogel, ker je bil čisto trd.

Obisk sva končala v veselem vzdušju, saj je prijatelj odprl steklenico z žganjem. Pili smo pa samo štirje. Župnik, midva in kuharica, Štajerka. Zaželeli smo si lepo leto in kakor sva prišla, tako sva tudi odšla. V temi in ob zidu, čez ograjo in v sobo, brez posledic. Če bi naju dobili, bi bilo kar zanimivo. On je bil voznik kamiona, jaz pa sem vozil podpolkovnika, isto kot v civilnem življenju kakega direktorja. In za kaj sva vse to tvegala? Zaradi ene same stvari v paketu. Še sedaj ga vidim, kako je razmetaval vsebino, da bi našel želeno stvar. Kako je bil vesel, ko jo je našel in je z njo veselo mahal po zraku. To ni bilo žganje, to ni bilo meso, ni bila potica, pač pa posebna vrsta konzerviranih rib, ki jih tam ni bilo mogoče kupiti. Pa si pomagaj. Takrat sem prvič v življenju v živo videl, kako lahko dobra riba zmeša še takega “kerlca”.

Na tej fotografiji so bili prepoznani samo trije:

• tretja z leve v prvi vrsti: Marija Kandare, Stari trg,
• poleg nje Tone Šepec, Stari trg,
• in Julka Kandare, Vrhnika.

Vsi neznani.

Napis na zadnji strani fotografije, ki jo je v Slovenijo poslal nekdo od vnukov, v angleščini govori, da so ti igralci prijatelji njihove stare mame Jenny Fatur.

Slovarček:

• komandirati: ukazovati
• kerlc: krepak moški

Viri:

• Marija Perušek

Kraj: Stari trg
Datum: okoli 1950
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Perušek
Skenirano: 2. 5. 2019
Oblika: fotografija

… pa še beseda o Smeliju in mladinskih delovnih brigadah

No, Vinko Toni je tistega lepega prvomajskega dne leta 1954 prav poleg balinišča “pritisnil” dva kolega v praznični opravi. Posnetek je na istem filmu kot slike prvomajske budnice in parade v Starem trgu, kjer najdemo tudi pomembne stare posnetke loške Godbe na pihala. Tako smemo upravičeno ugibati, da je tudi ta slika nastala istega dne. Na nekaj zaporednih posnetkih balinarjev pri Benčini sta v ekipi tudi ta dva možaka, tukaj pa sta slikana sama: Rudolf Kovač, Storžkov iz Loža in Janez Mlakar, Pangretov iz Viševka. Pravzaprav ne vem veliko o njiju, čeprav sem ju takoj prepoznala. Vendar se je nekaj malega le izvedelo.

Levi je Rudolf, bolj znan kot Rudi Kovač, ki je dobil ime po očetu Rudolfu. V Žužemberku se je izučil za trgovca, saj so doma v Ložu imeli trgovino. Po vojni in tudi v času na tej sliki je delal v Gostinstvu Loška dolina, ki je obsegalo gostilno Benčina, Hotel Jelen v Pudobu in morda še kaj. Tako je tukaj pravzaprav “na svojem terenu”. Po vojni je bil družbeno zelo aktiven in je užival precejšnje zaupanje svojih sokrajanov, ne vem pa, kakšne zadolžitve in funkcije je imel – kot otrok sem si ga zapomnila le po prisotnosti med drugimi ugledneži na raznih slovesnostih in javnih dogodkih. Bil je brat Slavka Kovača – Smelija, narodnega heroja, po katerem se imenuje Smelijevo naselje v Ložu in tam stoji tudi njegov doprsni kip. Naj tu na hitro osvežim še nekaj podatkov o njem.

Janez Mlakar, Pangretov iz Viševka, ki na tej sliki v klobuku in žametnem suknjiču dela družbo Rudiju Kovaču, je bil nekje med leti 1949 in 1954 vodja del pri regulaciji struge Brežička. Vzporedno je vodil tudi dela pri gradnji Zadružnega doma v Ložu, ki so ga zidali domačini na zemljišču, prvotni lastnini družine prav tega Rudija Kovača. Janez Mlakar je pozneje vrsto let delal kot eden vodilnih v Kmetijski zadrugi Loška dolina.

No, h gradnji zadružnega doma v Ložu, kjer je bila pozneje vrsto let štancarija in nato plastika v sestavi Kovinoplastike Lož, so leta 1952 kot pomoč prišli tudi mladinci, izkušeni brigadirji. Med njimi je bil učiteljiščnik Anton Avsec z Vrhnike, ki se spominja, da so dela potekala v precej težkih pogojih, saj se je vse delalo ročno. Primanjkovalo je celo lopat in krampov ter drugega ročnega orodja, pa tudi gradbenega materiala. Med vojno požgani Lož pa je bil do tedaj že za silo obnovljen, prav tako z golimi rokami kot še marsikaj v tistih časih …

Takoj po vojni in še dolgo potem je mladina hodila v delovne brigade, ki so obnavljale razrušeno državo, gradile nove ceste, železniške proge in še kaj. Anton Avsec, takrat mladinec iz Starega trga, ki je med vojno v Civilnem logorju pod Snežnikom kot dvanajstletnik leta 1942 izgubil očeta in konec vojne dočakal med partizani, se spominja, da je bil v mladinski delovni brigadi vsakokrat poleti po dva polna meseca. Leta 1946 je sodeloval pri obnovi proge Otovac – Bubnarci v Beli krajini, o čemer je bil posnet dokumentarec z naslovom Mladina gradi. Ker so bili v tej brigadi Ložanje in Rakovci, je imela ime Rakovška četa po istoimenski partizanski enoti.

Leta 1947 se je odvijala delovna akcija republiškega pomena (za razliko od krajevne ali zvezne) na Jelovici, kjer so delali gozdno cesto Rudno – Rastovka, ki je šla naprej na Bohinj. Po normi so morali v enem tednu narediti 80 metrov ceste, kar je vključevalo posek in umik drevja, miniranje štorov in izdelavo cestišča. Ko so notranjski fantje opazili, da je tam precej krhka kamnita podlaga, so plast tega skrila z železno lomilko dvignili, dali pod njo palico dinamita, ki je napravil luknjo, vanjo pa potem vstavili paket dinamita iz petih palic. Eksplozija je dobro razrahljala teren, tako da so potem material samo še spuščali po bregu navzdol. Ko so drugi brigadirji videli, kako kreativni so Ložanje, so enako začeli delati tudi sami – in vse je šlo po normi, kot je bilo predvideno. A ko so Ložanje prišli do Bohinja, so tam prvič v življenju videli asfalt, pa so se v navdušenju kar malo valjali po njem, čeprav je bil lepljiv od vročine … Takrat so bili v brigadi poleg Antona Avsca tudi Bogomir Hrabar, Slavko Berglez, Janez Voljč, Tone Premk, pa Boris Rus in Ivan Mavrič, ki je končal Srednjo tehniško šolo in bil potem v službi pri vojnem letalstvu, ter še nekateri drugi fantje in dekleta iz Loške doline.

Mladina, skupaj z občani, je v krajevni delovni brigadi v letu 1946 zgradila tudi cesti Stari trg – Nadlesk in Iga vas – Kozaršče, gradilo se je igrišče pred Sokolskim domom, poznejšo stavbo TVD Partizan, obnavljali so Sežonovo hišo – vse udarniško, kot se je takrat reklo …

Leta 1948 pa je bil Anton Avsec že na avtoputu v brigadi, imenovani po pisatelju Francetu Bevku … Po rednem delu osmih ur na trasi so proti večeru ali celo ponoči razkladali pripeljano kamenje za utrjevanje mehkega terena na trasi. Tako so bili do kraja izčrpani in preutrujeni za kakršnekoli mladostne vragolije.

Tradicija mladinskih delovnih brigad se je obdržala vse tja do osemdesetih let prejšnjega stoletja, vendar pa so se pogoji in način dela neprimerljivo spremenili. Prva leta so mladinske delovne brigade, večinoma bivajoč v šotorih ali barakah ob skromni hrani delale s preprostim orodjem in golimi rokami, a silnim entuziazmom, ki je rojeval nove in nove udarnike. Postopoma pa so se razmere izboljševale, na pomoč so prišli prvi stroji in tudi bivanje v brigadah se je skrajšalo.

Ena zadnjih mladinskih delovnih brigad v Loški dolini so bili okoli leta 1987 dijaki domačini, ki so na Ulaki pripravljali teren za vlečnico in kosili travo okoli gradu Snežnik, stanovali pa v igovski šoli. Brigada je trajala kak teden, vanjo pa so bili menda vključeni predvsem štipendisti Kovinoplastike.

Ko govorimo o mladinskih delovnih brigadah, bi bilo treba pisati še tako o brezplačnem delu, o bratstvu in enotnosti, tovarištvu in mladostnem zanosu, širjenju obzorij kot o skromnih, včasih komaj znosnih razmerah, v katerih se je tudi s pomočjo bolj ali manj prostovoljnih mladinskih delovnih brigad opustošena Jugoslavija postavljala na noge in nato lovila korak z razvitejšim svetom. Mladinske delovne brigade so bile kraj, kjer so se kalile povezave med pripadniki narodov Jugoslavije, pripadnost socializmu po jugoslovanski meri, bile pa so tudi torišče širjenja znanj in veščin, zlasti na primer šoferskih, športnih ali kulturniških, pa seveda političnih.

Mladinske delovne brigade so bile skratka za današnji čas nekaj skoraj nepredstavljivega, tako v človeškem oziru kot po politični plati.

*Napad na Lož je skupaj z demonstracijami v Ljubljani in drugih krajih ter diverzijami na progah Mussolinija prisilil k odločitvi za ponovno uvedbo vojnega stanja v Ljubljanski pokrajini, ki ga je kmalu po zasedbi že odpravil.

*Podrobnosti o smrti Slavka Kovača Smelija se v virih nekoliko razlikujejo. Anton Avsec navaja, da so Italijani pričakovali prihod partizanov na Primorsko ter zato okrepili nadzor na nekdanji rapalski meji ter nato Smelijevo enoto stisnili v obroč, ki so ga borci prebili, on pa je padel pri Mrzli jami blizu Juršč. Mrtvega partizanskega komandirja se je pripeljal pogledal sam italijanski general ….

Podrobno je o Smeliju pisal Franci Strle v knjigi Pregled razvoja in poveljniške sestave Notranjskih odredov, Cerknica 1986.

Slovarček:

• šank: točilni pult
• avtoput: jugoslovanska Avtocesta bratstva in enotnosti je (bila) dvopasovna cesta, ki je povezovala več republik bivše Jugoslavije. Tekla je od Jesenic preko Ljubljane mimo Novega mesta in Brežic, skozi Zagreb, Slavonski Brod itd. vse do grške meje. Izdaten kos dela so opravile mladinske delovne brigade, ki so jih sestavljali jugoslovanski ter inozemski mladinci in jugoslovanska vojska, skupaj jih je bilo skoraj 300.000. Najprej je bil končan odsek »Zagreb-Beograd« v dolžini 382 km, uradno je bil odprt 27. julija 1950.
• štancarija: oddelek stiskalnic
• plastika: oddelek plastinjektorjev in predelave plastičnih mas
• udarnik: visoko produktiven delavec; častni naziv za takega delavca

Viri:

• Anton Avsec, Medvode, maj 2020, ustno
• Wikipedija
• Damijan Ožbolt, Markovec, maj 2020, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1. maj 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ

Kakšen dogodek! Nekaj krasnih slik z ohranjenih negativov Vinka Tonija pričara prvomajsko vzdušje leta 1954 v Starem trgu.

S hiš plapolajo zastave, po cesti v peteroredih prihaja godba na pihala, ki pod vodstvom kapelnika Viljema Zabukovca – Vilkota iz Loža igra koračnico, budnico kajpak. Res je bilo še zgodaj – sence postav v izza Racne gore vzhajajočem soncu so še dolge. V prvi vrsti godbenikov se svetijo trobila in pihala, a imajo tudi boben. Na sliki, ki je istega dne posneta med TVD Partizan in hišo na križišču z Benčinovo za ozadje, lahko preštejemo, da je bilo godbenikov tistega dne šestnajst. Vsi so oblečeni v uniforme, najbrž gasilske, saj je godba tedaj in vse tja do leta 1958, ko je začasno zamrla, spadala pod Gasilsko društvo Lož kot njegova kulturniška sekcija. Leta 1964 je ponovno oživela, tokrat pri Sindikalni podružnici Kovinoplastike Lož in sčasoma prerasla v Pihalni orkester Kovinoplastike Lož, ki je še vedno eden od nosilcev glasbenega dogajanja v Loški dolini.

Na levi posluša in opazuje godbenike starejša ženska v tedaj značilni ženski obleki z ruto (danes bi bila gotovo v pajkicah in na blond pobarvana), ki za roko drži najbrž vnuka, drugi otrok teče za godbeniki na desni v ozadju, na pločniku še bolj zadaj stoji moški. Med hišami pa tudi kuka nekdo. Okno v prvem nadstropju Švajgerjeve hiše je odprto, a ni videti, da bi kdo gledal skozenj, pač pa se zdi, da na tistem, ki gleda na cesto, nekdo sloni. Je kateri od internatarjev ostal tu, namesto da bi šel za praznik domov? Ni imel kam, ni imel s čim? V pritličju na oknu morebitne internatske kuhinje ali pisarnice visi skromna polovična zavesica, ostala okna so brez njih …

Godba torej pripada Gasilskemu društvu Lož in v njej je gotovo nekaj Ložanov. Ne vem pa, ali je med njimi tudi kateri, ki je bil priča poleta z marelo z Loškega gradu. Bilo je menda enkrat med obema vojnama ali celo prej, ko so skupine paglavcev imele svojo zasebno vojno med vasmi. Ložanje, vedno nekaj posebnega, so si izmislili izvirno strategijo: z obzidja loškega gradu bodo poleteli in bombardirali Podlož, Nadlesk in še drugod, povsod, kjer so imeli “sovražnike”. Obzidje Pustega gradu vrh hriba je visoko najmanj kakih 10 m in od tam imaš velik del doline pred sabo. Vse so se zmenili, naredili načrt, priskrbeli marelo in določili letalca – najmanjšega med njimi, ker je bil najlažji in bo poletel najdlje. V žepe so mu dali kamenja in mu naročili, kje naj ga odvrže in kam naj najprej poleti. “No, daj!” so rekli in deček z odprtim dežnikom je skočil. Ne vem kako hudo je bil razbit, vsekakor ne malo in o dogodku so še desetletja samo šušljali, nihče se ga ni rad spominjal, še posebej ne mali nesojeni letalec …

Zastave vihrajo, v zraku je pomlad in prvi maj je, praznik dela, delavski praznik, poln zanosa. Gasilci marširajo v povorki, oblečeni v temne uniforme. Trije možje izstopajo – so poveljniki desetin ali posameznih gasilskih društev? Imeli so jih v Starem trgu, Ložu in Iga vasi; mogoče je bilo še kakšno. Ne vem, ali so takrat tudi večji proizvodni obrati že imeli svoja industrijska gasilska društva ali vsaj desetine. Najverjetneje še ne, saj je bilo Kovinsko obrtno podjetje, poznejša Kovinoplastika, komaj ustanovljeno, kako je bilo na Žagi Marof in v Mizarskem podjetju Stari trg pa lahko le ugibamo – glede na naravo proizvodnje so gotovo bili nekako pripravljeni na morebitni požar …

Ne prepoznam mož in fantov na sliki, a zdi se, da so pozneje nekateri šli v pudobski Hotel Jelen in se tam slikali skupaj in v parih ali trojicah, kar se je prav tako ohranilo na negativih. So bili udeleženci dogodka potem povabljeni na malico ali pijačo? Godba, ki je slikana na dvorišču pri Benčini noter v gostilno, gasilci pa v Pudobski Hotel? Tako namreč ugibam po zaporedju Tonijevih slik in osebah na njih.

Cesta je makadamska, a suha. Do asfalta manjka še najmanj desetletje. Toda hiše še danes stojijo: na levi Švajgerjeva, ki tu nosi napis Dijaški dom – ta je deloval vsaj do leta 1965. Nasproti je nekdanja občinska hiša, ki je potem postala Nižja partizanska gimnazija, v času na sliki pa je v njej Nižja gimnazija Stari trg, levo zadaj je Pečetova hiša, v katere prizidku, nekdanjem salonu, pa bo šele čez skoraj leto, 1. aprila 1955, slavnostno odprta prva lekarna v Loški dolini. V pritličju je trgovina, ki ji starejši še vedno rečemo Pr Minate, zgoraj stanovanje … V isti vrsti zadaj je Krajčeva oziroma Matjaževa hiša in čisto zadaj Gočeva hiša, kjer so med vojno v času Partizanske nižje gimnazije 1944 bivala dve ali tri dekleta iz Babnega Polja, zdaj pa je tam videti gručo opazovalcev. Danes stoji tam druga hiša. Na desni skoraj nasproti Minattija je rojstna hiša Lojzeta Perka, v kateri je bil med vojno nekaj časa zapor, a tudi ambulanta, po vojni pa pošta, frizer, knjižnica, stanovanja in še kaj. Sledi Benčinova hiša z gostilno spodaj, medtem ko se hiše Karla Kovača na nasprotni strani ne vidi, pač pa le lipa pred njo. Skratka – srce Starega trga na dlani in navdušujoča prvomajska parada z godbo v njem!

Viri:

• France Žnidaršič: 120 let godbe v Ložu, zbornik,
• Anda Tomec, Stari trg, februar 2020, zapis pogovora
• Levec Ivan, Lož, okoli 1980, ustno
• Jernej Zabukovec, Lož, okoli 1990, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1. 5. 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 4. 2014
Oblika: negativ

Ti posnetki so ostali kot negativi na filmu, ki ga je poslikal Vinko Toni in ga razvitega zavil v listič, na katerem med drugim piše “Gasilke, maj 1953, Titova štafeta”. Ni razloga, da napisu ne bi verjeli. Kraj nastanka teh slik pa je vsekakor Stari trg.

Prizorišča prve slike je ob cesti med Perkovo rojstno hišo, v kateri je bila takrat pošta in še kaj, ter med Nižjo gimnazijo nasproti. V ozadju se vidijo vrata TVD Partizan oziroma prejšnjega Sokolskega doma. Niti telovadnice TVD Partizan niti Perkove rojstne hiše ni več, na mestu Nižje gimnazije pa je skoraj enaka nadomestna zgradba z lokali in stanovanji.

Na sliki je večja skupina mladih ljudi na slavnostnem dogodku: poleg gasilcev in gasilk so tu v večini dijaki Nižje gimnazije Stari trg, ki so prišli na sprejem Štafete mladosti. Ne vemo, kako je štafeta takrat potovala in tudi kdo je govornik na sliki zaman ugibam. Na desni se vidi vihrati zastave, najbrž tri – slovensko, partijsko in jugoslovansko, na levi v ozadju pa sta okni, kjer je bil desetletja frizerski salon Zupanc, a šele po letu 1961. Pod okni z rešetkami so postavljeni gasilci z žensko (pol)desetino. So tudi deklice skrajno levo gasilski ženski podmladek ali le navadne dijakinje Nižje gimnazije? Na desni so dečki, za katere se na prvi pogled zdi, da jim proslava ni prav nič mar – kakor da so si našli drugo zabavo, kajti videti je, kot da s stisnjenimi pestmi igrajo en kovač konja kuje ali morda kakšno bolj fantovsko … Govornik jim je gotovo dolgočasen … Toda – ne!! Če res dobro pogledaš, se vidi da srednji deček drži v rokah štafetno palico, ostala dva pa si jo zavzeto ogledujeta. Seveda, oni imajo štafetno palico, in eden tam zadaj ima na glavi pionirsko kapo … Prav oni so središče dogajanja in manjši dečki na drugi strani mimo govornika zvedavo kukajo k njim!!

Dan mladosti, 25. maj leta 1953, je vsekakor dan, vreden praznovanja: mir je že osem let, čeprav v zraku že visi tržaška kriza, ki se bo skrajno zaostrila to jesen, revščina in razdejanje se – resda prav počasi – umikata, krivice so drugačne kot včasih, pravic je vsaj na papirju vedno več, nastaja socializem po meri človeka … No, brez hudobije: mladina je bila in je nosilec upanja, svobode in razvoja, v hudih časih toliko bolj. Dan mladosti in Titova štafeta poosebljata požrtvovalnost, domoljubje, žar in zanos jugoslovanske mladine … Dan mladosti je bil tudi dan, ko so bili najstarejši pionirji sprejeti v Zvezo socialistične mladine Jugoslavije in s tem nekako postali odrasli … Ob tem dogodku konec osnovne šole smo imeli kakih petnajst let, nismo imeli še volilne pravice, smeli pa smo že v službo in mnogi so šli res, če so le imeli kam.

Na prizorišču tega dogodka so čez leta, mislim da 1961 ali 1962, postavili leseno poslopje s trafiko, nadstreškom in klopmi, kjer si lahko pod streho počakal na avtobus, ki je tiste čase že začel vsak dan voziti v šolo tudi Babnopoljske otroke, da jim ni bilo treba biti v internatu. Bilo je imenitno poslopje, resda pravzaprav baraka, narejena iz ladijskega poda, ožganega z nekakšno vročo lampo in premazana s prozornim lakom – lisasta skratka, a za tisti čas zelo moderna. V trafiki je Škvarčeva mama prodajala tobak in časopise. Tja sem hodila po klobaso tobaka za žvečenje, kadar sva se z mamo odpravljali k staremu očetu na Poljane, kako leto pozneje pa sem se kar tresla od nestrpnosti, kdaj bodo spet dobili barvno hrvaško revijo Filmski svet …

Na obeh slikah s skupinama gasilcev in gasilk je v ozadju precejšnje razdejanje – krušeč se zid, stara guma, kup tramov in zadaj nekaj kot manjši hlev, deloma zidan, deloma lesen. Glede na pločnik na desni in železno kovano ograjo na sliki s fanti in dekleti si mislim, da gre mogoče za hišo Karla Kovača v centru Starega trga, prav nasproti slavnostnega prizorišča. Na sliki, kjer so mladi gasilci in gasilke, precej zanesljivo prepoznam le enega: skrajno desno čepi še mladi Geršičev ata iz Nadleska; mislim da mu je bilo ime Franc. V zadnji vrsti tretji levo pa mogoče stoji Janez Mihelčič, Majdarjev s Knežje Njive, a domneva je zelo majava – Knežja Njiva je nekam daleč za prostovoljno gasilstvo v Starem trgu, čeprav je tudi res, da so kneški šolarji tisto uro hoda do šole v Starem trgu pretekli ko gamsi in smo jih Markovljani komaj dohajali, če so se spustili z vajeti … Navsezadnje pa: koliko je bilo takratno gasilstvo res prostovoljno? Bile so potrebe po njem, in če si bil povabljen, pozvan ali predlagan, si pač šel. Tako nekako razumem pripoved nekdanje tečajnice prve pomoči prav iz teh let: “So rekli, da naj grem na tečaj, pa sem šla. Kaj sem pa hotela?” Nekakšno trdo prostovoljstvo … Je bilo tudi z gasilkami tako? Gotovo pa je bilo zadaj tudi nekaj navdušenja, solidarnosti in zdrave želje biti v pomoč skupnosti, ki ji pripadaš. Če se mimogrede lahko še družiš z vrstniki in se tudi kaj koristnega naučiš – kaj bi človek v danih razmerah še hotel več? In ko se proslavlja Dan mladosti res ne sme nihče manjkati, tudi če ni več mladinec.

No, da ne bi bilo ob sliki dvoma ali so na njej res gasilci, ima dekle na sredini v rokah muštek – vsaj kolikor se jaz razumem na gasilsko opremo.

Dekleta, lepa ko pušeljc, z gasilskimi kapami na glavah … Vsaj mislim, da so gasilske – kaj bi še lahko bilo drugega? Vsekakor imenitne – otroci smo takrat umirali, da bi lahko vsaj pomerili ali potipali tako kapo, saj so spominjale na pokrivala zmagovitih Titovih partizanov in ponosne JLA, ki nas je čuvala pred vsem hudim. Kdo jim ne bi želel biti vsaj malo podoben?!

Zdi se, da imajo dekleta tudi enake obleke: krilo na gloken in srajčno vzorčasto bluzico s kratkimi rokavi, razen ene, ki ima zgornji del drugačen. So oblačila dobile pri gasilcih? So si jih sešile same? So si jih sposodile?… Povezovalni in krepčilni čar uniforme pa ostaja neuničljiv, ne glede na to, ali se pojavi na bojišču, na ulici ali na salonskem parketu.

Če bo po sreči, povprašam o dogodku katero od deklet na sliki, kajti zdi se mi, da vsaj dve poznam: tista v sredini bi lahko bila Milena Kraševec iz Vrhnike, skrajno desna pa Francka Strle iz Pudoba. Tudi drugi obrazi se mi zdijo znani, a imena se ne prikažejo – če sem jih sploh kdaj poznala.

Slovarček:

• lampa: luč; v tem primeru najbrž prenosni plinski gorilnik (domači mojstri bodo gotovo vedeli celotno pogovorno ime te naprave; mogoče lot-lampa?)
• na gloken: na zvon, v tem primeru zvončasto krilo
• en kovač konja kuje: otroška izštevanka
• muštek: nastavek za gasilno cev

Kraj: Stari trg
Datum: 1. 5. 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 16. 10. 2010
Oblika: 3 x negativ

Jernej Dimic (1871–1943) je odigral pomembno vlogo na področju kulturno prosvetnega izobraževanja delavcev in prebujanja njihove delavske zavesti. Bil je obratovodja na parni žagi Marof in na njegovo pobudo je bila 1919. tu ustanovljena podružnica lesnih delavcev. Postal je prvi predsednik sindikata lesnih delavcev. Takratni žagarski delavci, organizirani v sindikat lesnih delavcev, so bili pod močnim vplivom socialdemokratskih oportunistov. Na pobudo obratovodje Jerneja Dimica in še nekaterih najaktivnejših članov sindikata je bilo leta 1922 ustanovljeno delavsko kulturno društvo SVOBODA. Društvo je skrbelo predvsem za izobraževanje, dvig proletarske zavesti in za razvedrilo članstva. V okviru društva je delovalo več sekcij: dramska in pevska sekcija, tamburaški zbor, knjižnica in nekaj časa celo telovadno društvo. Zelo uspešna je bila dramska sekcija pod vodstvom Jerneja Dimica, ki je bil hkrati zelo dober režiser. Člani društva so prvotno imeli sestanke, kjer so pač dobili prostor. Še istega leta pa so dobili streho nad glavo. Na predlog Jerneja Dimica in Feliksa Razdriha so zgradili delavski dom, imenovan »baraka«, ker je bil ves iz lesa. Stal je nekje na območju današnjega Marofa. Odprt je bil 11. 6. 1922. Društvo se je srečevalo z najrazličnejšimi težavami, kljub temu pa je dvigovalo izobrazbeno in politično raven članov. Prireditve so bile zelo dobro obiskane in so se uspešno kosali z orli in sokoli.

Jože Moškrič – delavec, narodni heroj, pisateljski samorastnik (1902–1943) je izšel iz duha dobe, v kateri je velike politike in umetnike vrglo na površje tudi delavstvo in ne le izobraženstvo. Njegova drama Rdeče rože so osvojile slovenski oder v tridesetih letih 20. stoletja. Moškričev dramski prvenec je bil prvič uprizorjen 1932, nekoliko dopolnjen pa 1933 … Ko sem prebrala vsebino, morda se motim, se mi je zdelo, da je Dimic videl svoj odsev in odsev takratnega dogajanja med delavci in lastniki v drami in jo izbral za uprizoritev s svojimi igralci in s tem dodal kamenček k izobrazbi delavcev in širjenju njihovega obzorja.

Drama v petih dejanjih prikazuje težko življenje delavcev, delovanje sindikalnih delavskih zaupnikov, ki se zavzemajo za delavstvo, ne glede na morebitno osebno in družinsko škodo. Delavci se združijo in Filderju zagrozijo s stavko. Napredna miselnost je delavce še bolj povezala ne glede na posledice. Njihov zaupnik Tone J. uživa v njihovem zaupanju, ki ga ne bo zlorabil in jih bo od uspeha do uspeha pripeljal do končne zmage.

Viri:

• Notranjski listi I.
• https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-NTRKZUF1/b12642a7-fc34-4e6a-8e73-21cd8b99d60c/PDF
• Zbornik ob 85. letnici DPD Svoboda, Loška dolina, november 2007.

Kraj: Stari trg
Datum: 1933
Avtor: neznan
Zbirka: Andreja Buh
Skenirano: 12. 11. 2020
Oblika: fotografija iz zbornika

Narodno zaveden kulturnik, gledališki entuziast, igralec, kronist, fotograf …, Lojze Tomec, pravi v spominskem zapisu, da so na sokolskem pros­vetnem odru v Starem trgu igrali samo kakovost­ne predstave iz domače in svetovne dramati­ke.

Z dramo Veleja so se domačemu občinstvu predstavili 30. 4. 1933. leta v Sokolskem domu v Starem trgu. Postavili so ga na mesto nekdanje mlekarne, ki so jo opustili že leta 1915. Veleja, drama v treh dejanjih, je doživela krstno uprizoritev že leta 1920 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, v Ljubljani pa 1921.

Glavne osebe v drami so:

• Martin Velej
• Mati Veleja (Vera Janežič)
• Martinova žena – Ana Veleja (Zora Janežič)
• Lenta (mladi kmet)
• Bogatin (bogat vdovec) – Franc Čebohin
• Daves in Šiba (stara razuzdanca)

Drama Veleja se prične s tožbo matere Veleje Davisu in Šibi, da njen sin pije, na ženo pa vpije, da je vlačuga. Sicer sta Valeja in Lenta res zaljubljena, toda on se bo poročil. Po Velejevem prepiru v gostilni se ta kesa in prosi milost, kaj je storil ženi. Veleja prosi Lenta, naj se ne poroči, toda ta pravi, da je prepozno. Veleja sklene, da bo postala kot kača in mislila le nase. Upre se tudi materi in jo ustrahuje. Bogatin želi kupiti Velejo, da bodo odplačali dolg in kasneje ona res pristane na to. Bogatin je zelo dober z Velejo in ji za god pripravi praznovanje, česar se udeleži tudi Velej, ki je zelo pijan. Na koncu drame umre z Velejinim imenom na ustnicah. Veleja pa presrečna, da je postala vdova.

Avtor drame Anton Novačan (9. 7. 1887 v Zadobrovi – 22. 3 1951 v Pasadas v Argentini) je bil slovenski politik, dramatik in novelist. V vlogi pisatelja se je preizkusil že pred 1. svetovno vojno. Sprva je bil sodobnik moderne, pripovednik in svobodomiseln dramatik, ki je pisal pod vplivom naturalizma, impresionizma in Ivana Cankarja. Novačan je v prozi in v verzih izražal svoj temperament, svobodnjaško osebnost, drzno romantiko, naturalizem, čudaštvo in izvirnost.

Stojijo:

• Pekov Franc
• Lojze Perko
• Jože Avsec
• Mira Komel

Sedijo:

• Franc Čebohin
• Lojze Tomec
• Zora Janežič

Stojijo:

• neznan
• Miloš Benčina
• Malarjev Janez

Sedijo:

• Milan Janežič
• Vera Janežič

Kako lahko je napisati imena zraven slike, če je to delo opravil že nekdo in jih napisal na zadnjo stran. Slike Alojza Tomca je uredila in dokumentirala njegova žena Ana Tomec.

Isti igralci v malo drugačni poziciji.

Stojijo:

• Lojze Tomec
• Lojze Perko
• Mira Komel
• neznan
• Milan Janežič

Sedijo:

• Jože Avsec
• Vera Janežič
• Miloš Benčina
• Zora Janežič
• Franc Čebohin

Čeprav so Sokoli to igro igrali že 1933., se nekaterih igralcev zelo dobro spomnim, pa ne kot igralce, ampak kot aktivne občane v kulturnem, gospodarskem in političnem življenju v Loški dolini (Miloš Benčina, Franc Čebohin, Jože Avsec, Lojze Tomec, Lojze Perko, Mira Komel).

Zanimivo, pred kratkim smo v skeniranje dobili steklene plošče – negative iz zapuščine Lojzeta Perka. Med temi ploščami sta bili tudi dve, na katerih sta ta dva posnetka. Ker so na ostalih ploščah – fotografijah tudi uniformiranci, je prav možno, da je zbirka steklenih plošč bila last (?) Perka, Lojzetovega brata, orožnika. Tako je verjetno kar on avtor teh dveh fotografij, saj če bi fotografiji napravil Lojze sam s samosprožilcem, bi se verjetno za fotografiranje postavil čisto k robu. No, ostane možnost, da je avtor tudi teh dveh fotografij Lojze Tomec, pa sta stekleni plošči po neznanih zapletih in prigodah končali pri Lojzetu Perku.

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Nova%C4%8Dan
• http://www.notranjci.si/osebe/tomec-alojz/639/

Kraj: Stari trg
Datum: 30. 4. 1933
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec, Tomaž Perko
Skenirano: 18. 3. 2012,
Oblika: 2 fotografiji, 2 stekleni plošči

Povest Josipa Jurčiča Domen je dramatiziral Ivo Česnik in jo izdal v knjižici z naslovom Domen: ljudska igra s petjem v petih dejanjih pri založbi Jugoslovanska knjigarna leta 1929. Česnik je bil pisatelj, dramatik, odvetnik. Dramatika ga je zanimala, pisal je dramske tekste, v študentskih letih pa je nastopal kot igralec amater. Deloval je v Gorici, Novem mestu in v Švici. Ker so Sokoli postavili na sokolski oder igro Domen v tridesetih letih med obema vojnama, domnevam, da so jo naštudirali po Česnikovi dramatizaciji.

Josip Jurčič se je rodil (4. 3. 1844) na Muljavi kot sin revnih kmečkih staršev. Za literaturo ga je navdušil dedek, ki mu je v otroških letih pripovedoval zgodbe. Kot odličen učenec in dijak se je že v OŠ in v gimnaziji seznanjal z domačo in tujo literaturo. Pisati je začel že pri sedemnajstih letih. Njegov prvenec je bila Pripovedka o beli kači. Na Dunaju je študiral slavistiko in klasično filologijo, zaradi pomanjkanja denarja pa študija ni končal. Družil se je s Stritarjem in Levstikom. Ko je služboval v Ljubljani, bil je glavni urednik časnika Slovenski narod, je bil ob Franu Levstiku osrednja oseba v slovenskem kulturnem in političnem življenju. Umrl je star 37 let in je pokopan v Ljubljani na pokopališču Navje. Bil je zelo plodovit pisatelj, saj je v njegovem kratkem življenju izdal kar 45 literarnih del (romani in povesti). Njegov izvirni roman Deseti brat je bil izdan 1866.

Po njem je imenovan Jurčičev trg v Ljubljani, ulica v Novem mestu in Jurčičeva pot (Višnja Gora – reka Krka). Jurčičeva domačija je muzej na prostem in prikazuje življenje kmečkega prebivalstva. Je edinstven kulturni spomenik, ki ohranja videz slovenske kmečke arhitekture. Tu najdejo svoj prostor mnoge kulturne prireditve ter likovne in etnografske razstave.

Njegova povest Domen, ki se odvija v sredini 18. stoletja, je bila prvič natisnjena 1864.

Glavne osebe so:

• Jurec – dober človek, Ankin oče
• Domen – nezakonski sin gospoda Sove
• Anka – Jurčeva osemnajstletna hči
• Sova – hudoben in lakomen graščak
• Meta – Domnova mati

Zgodba, ki se odvija okoli sredine 18. stoletja, govori o fantu Domnu, ki pobegne od gospodarja Jurce, pri katerem je hlapčeval. Pobegnil je, ker se je zaljubil v Anko, Jurčevo hčer, to pa njenemu očetu ni bilo všeč. Zgodba pa se začne zapletati, ko želi gospod Sova poslati Domna v vojsko. Ta pa od berača Urha izve tudi, da je gospod Sova njegov oče. To ga zelo prizadene, kasneje pa ga vojščaki tudi dobijo v svoje roke. To kmalu izve tudi Domnova revna mati Meta, ki pa zaradi žalosti, nesreče in revščine umre. Ko Domen pobegne iz vojske in izve za Metino smrt, se želi Sovi maščevati. S turškimi vojaki vdre v Sovin grad, nato pa ga Sova ustreli. Zgodba se konča tako, da umreta še gospod Jurca in gospod Sova.

Leta 2016 sem gledala predstavo Domen v letnem gledališču ob Jurčičevi domačiji na Muljavi. Nekaj letnih gledališč sem videla in od teh je name naredilo to najlepši vtis. Očarala me je pokrajina, naravne kulise (gozd), imenitna scena, domača govorica in igralci. Pred nami, gledalci, je oživela napeta zgodba, ki se je stopnjevala med Domnom, človekom polnim energije, ljubezni in sovraštva, in njegovim pokvarjenim in surovim očetom Sovo.

Takrat je predstavo dramatizirala in režirala takratna predsednica KD Muljava Tatjana Lampret. Pri vsem je seveda sodelovala prizadevna ekipa domačinov.

Med igralci so večinoma naši znanci iz igre Veleja.

Stojijo:

• Ema Janežič,
• Lojze Tomec,
• Jože Avsec,
• Vera Janežič.

Sedijo:

• neznana,
• Ela Mlakar,
• neznan.

Stojijo:

• Miloš Benčina,
• Edo Šega,
• Lojze Perko.
• Sedijo trije neznani igralci.

Z imeni nam je zopet postregla Ana Tomec. Pogrešam letnico uprizoritve. Ker pa v igri nastopajo isti igralci kot v Veleji, menim, da so jo postavili na sokolski oder v tridesetih letih 20. stoletja.

Slovarček:

• filologíja: veda o jeziku, književnosti in kulturi skupine narodov (npr. slovanska filologija / klasična filologija); veda, ki proučuje pisane spomenike, zlasti z jezikovnega in kulturnozgodovinskega stališča
• plodovít: ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: plodovit glasbenik, slikar

Viri:

• Wikipedija: Josip Jurčič
• Google Books: Domen
• Dolenjski list: Gledališka predstava na prostem Domen

Kraj: Stari trg
Datum: trideseta leta, pred 2. svet. vojno
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija

  Otroški vrtec v Starem trgu je začel delovati leta 1960. O tem je bilo tudi pri nas že nekaj napisanega. To sliko pa nam je posodil Branko Bavec iz Kozarišč in glede na vsebino omenjenega prejšnjega prispevka, je na njej verjetno kar prva skupina vrtičkarjev, ki jih je na sprehodu na Ulako posnel najverjetneje Jože Brglez, z njimi pa je vzgojiteljica Malči Grl. V skupini je bilo šestnajst otrok, katerih starše so morale organizatorke vrtca šele prepričati, da so jim zaupali v varstvo svoj naraščaj. Večinoma so bili otroci doma iz Starega trga. Nekatere njihove mame so bile dopoldne v službah, druge pa takrat niti še ne. Vsekakor pa je seme prizadevanj Juste Krajčeve, Marije Benčina in drugih padlo na plodna tla in vrtec v Starem trgu je bil kmalu premajhen.

Zakaj mislim, da je to kar prva skupina novoustanovljenega vrtca? Zato: Branko Bavec se spominja, da je bil vrtec, ki ga je obiskoval on, takrat še v stavbi nižje gimnazije oziroma višje stopnje osnovne šole, o čemer govori tudi citirani prispevek.

Njega sta oče in mama, oba uslužbenca na pošti, ki je prav tisto leto dobila prostore v novi blagovnici, imenovani TP Škocjan, iz Kozarišč vozila v vrtec z vespo, medtem ko je na primer Janka Šumrado iz Nadleska vozil v vrtec stari oče na kolesu … Druge je kdo od domačil lepo pripeljal za roko. V vrtcu so bili takrat še Zalarjev Dušan, Metka Erženova, Irena Robnik in Janez Petrič – Mažkov, vsi iz Starega trga … Druga imena so utonila v pozabo. Branko je imel kakih pet let, a otroci so bili različnih starosti, nekateri manjši, drugi večji od njega.

Branku je do danes ostal v spominu tisti vrtčevski sprehod na Ulako, ko je na koncu poti na klopci sedel Starotržan Rudi Markolčič in iz debele leskove palice pred njihovimi očmi delal trobento: previdno je oluščil lubje, ga zvil v kakih trideset centimetrov dolgo in na koncu približno devet centimetrov široko trobljo, ki jo je spel z velikim trnom. Na ožjem koncu je vstavil piščal iz vrbovega lubja in trobenta se je lahko oglasila. Otroci so bili očarani.

V vrtcu je bilo lepo in zanimivo, včasih pa morda tudi ne, kajti mali Branko je nekoč od tam kratko malo ušel. Kar sam se je napotil iz Starega trga po cesti proti domačim, a ne tako bližnjim Kozariščam, kjer so bili prijatelji, bili so dobro znani slikoviti kotički in neomejena svoboda … V vrtcu je seveda zavladala panika, ko so ugotovili, da Branka ni in povsod so ga iskali, a nazadnje se je vse srečno končalo.

Branko je hodil v vrtec samo nekaj mesecev čez poletje, a dovolj, da se mu je za vedno vtisnil v spomin …

Malči Grl, prva vzgojiteljica v Starem trgu. Ni bila domačinka, z možem miličnikom in družino se je kako desetletje prej priselila z brkinskega konca, otrokom pa je bila potem zvesta do upokojitve.

Deklica, ki jo Grlova drži čez ramo, je Irena Robnik. Tudi njen oče je bil miličnik, mama pa pomočnica v lekarni. Pred njo stoji Metka Eržen, med punčkami na levi kuka električarjev sin Dušan Zalar, kdo so še drugi otroci pa bi se težko reklo. Morda bralci lahko pomagajo …

Prvi na levi sedi Branko Bavec, ki je posodil sliko in obujal spomine na svoje vrtčevske dni. Poleg njega je mogoče Janko Šumrada ali Janez Voljč, četrti po vrsti pa je Janez Petrič. Sami pravi strumni notranjski fantje in dekleta!

Nekdo, mogoče kar vzgojiteljica, je skrbno zapisala datum nastanka slike: 12. maj 1961, mama pa je pripisala “prvi z leve Branko”…

Viri:

• Branko Bavec, Kozarišče, december 2020, ustno

Kraj: Ulaka nad Starim trgom
Datum: 12. 5. 1961
Avtor: najverjetneje Jože Berglez
Zbirka: Branko Bavec
Skenirano: 10. 12. 2020
Oblika: fotografija

Društvu DPD Svoboda nikoli ne zmanjka zagnanosti in volje. Vedno se potrudijo, da so njihove predstave prikazane v najboljši luči. Skozi desetletja se je na odrskih deskah zvrstilo nešteto igralcev, ki so znali pritisniti na pravi gumb, da so si pridobili naklonjenost gledalcev in nekaj zelo dobrih režiserjev. Z veseloigro Zakonci stavkajo sta se nam predstavila dva, leta 1962 je predstavo režiral France Ravšelj iz Viševka, 1994 pa Tone Šepec iz Starega trga.

Pod režisersko palico Franceta Ravšlja so nastopili naslednji.

Po 32 letih so se člani društva Svoboda ponovno predstavili občinstvu z isto igro, ampak v drugi zasedbi in pod taktirko režiserja Toneta Šepca. K fotografiranju so povabili tudi igralce in režiserja iz leta 1962 Franceta Ravšlja. Med igralci vlada pristno gledališko vzdušje.

Spredaj leži Tone Šepec, skrajno desno pa stoji France Ravšelj.

Za Tonetom čepijo: Zvezdana Kraljič, Rihard Strle, Martina Mulec, Tomaž Kraševec, Zdravka Kresovič, Darko Zabukovec, Niko Ožbolt, Vesna Zabukovec, Fanika Prevec in Borut Zakovšek.

Dekle z dolgimi lasmi v sredini je Jana Drobnič.

Nad njo stojita Rosana Trubačev in Ivan Zabukovec.

Stojijo: Franc Bavec, Magda Hlapše, Andreja Buh, Miro Kandare, Jelka Štefančič, Stanka Grum, Stanko Mlakar, Jože Zgonc, Marija Mlakar, Tine Cimprič in Janez Ravšelj.

Viri:

• Zbornik DPD Svoboda Loška dolina, Stari trg, 2007.
• https://pd-cemsenik.si/4368/premiera-gledaliske-igre-zakonci-stavkajo/
• https://en.wikipedia.org/wiki/Frederick_J._Pohl

Kraj: Stari trg
Datum: 1962, 1994
Avtorja sta neznana
Zbirka: Andreja Buh
Skenirano: 13. 11. 2020
Oblika: Zbornik

Igra Vdova Rošlinka je kmečka burka v treh dejanjih. Njen avtor je Cvetko Golar in jo je izdal 1924 leta. Ob prvi uprizoritvi v Mariboru leta 1925 je doživela velik uspeh, zato so jo tudi večkrat uprizorili. 1. decembra 1940 so jo v Mariboru pripravili kot brezplačno gledališko predstavo za mestne reveže. Leta 1927 je bila uprizorjena v ZDA, 1932 v Zagrebu in Pragi. Po letu 1945 je bila na rednem repertoarju vseh manjših slovenskih gledališč. V Starem trgu pa jo je že tri leta po izidu uprizoril sokolski oder in ob tej priložnosti je slika tudi nastala.

Glavne osebe v komediji so:

• vdova Marjana (Rošlinka)
• Rožmanov Janez (kmečki fant)
• Rošlinkina hči Manica
• romar Balantač
• snubca Tomažin in Blažon (folklorna posebneža)

Vdova Marjana (Rošlinka) si želi za moža mladega kmečkega fanta Rožmanovega Janeza, ta pa ljubi njeno hčer Manico. Romar Balantač skuša vdovi pomagati z zaklinjanjem. V nekem trenutku ji celo reče, da hlini bolezen. Janez zavrne Rošlinkino ponudbo, da bi skupaj odšla na božjo pot in se doma raje zabava z Manico. V razpletu Janez zasnubi Manico in Rošlinka mora privoliti v hčerkino poroko.

Cvetko Golar (1879 – 1965) je bil pesnik, pripovednik in dramatik. Rojen je bil v Gostešah kot najmlajši med sedmimi otroki. Šolal se je v škofjeloški meščanski šoli in v ljubljanski gimnaziji. Istočasno kot pesmi je začel pisati tudi prozo. Tako v njegovi prozi kot poeziji prevladujejo simboličnost dogodkov, impresionistična barvitost, fantastičnost in poetična idila, prepletena s čistim realizmom.

Šele pozneje se je posvečal dramatiki in njegovo prvo dramsko delo je bila Vdova Rošlinka. V svoji dramatiki se je posvečal večinoma kmečki tematiki, opozarjal na razlike med bogatimi in revnimi, kritiziral hlinjeno pobožnjakarstvo in lažno moralo.

Danes se v Škofji Loki po njem imenuje Osnovna šola Cvetka Golarja, leta 2015 pa je bila v Ljutomeru odprta Spominska soba Cvetka in Manka Golarja. Manko Golar (1911–1988) je bil Cvetkov sin ter pesnik, pripovednik in pedagog.

Čeprav se igralci na sokolskem odru večinoma ponavljajo, jih zaradi maske ne prepoznam. Glavno vlogo, vdovo Rošlinko, je igrala Vera Janežič (v narodni noši).

Pred nami se objemata Manica in Rožmanov Janez, romar Balantač se naslanja na palico … Ne vem pa, kdo jim je v igri vdihnil dušo.

Te dragocene podatke je na zadnjo stran napisala Ana Tomec.

Režiser Tone Šepec pa s svojo igralsko ekipo postavil na oder isto igro 1992. leta. Letnica je že precej oddaljena, pa imam igralce na starotrškem odru še vedno živo pred očmi. Dvorana je bila nabito polna, gledalci smo z navdušenjem sprem­ljali vsako besedo, mimiko, kretnjo. V zraku se je čutila pozitivna energija – bilo je veliko smeha, ploskanja, glasnih ovacij.
Igra je doživela več ponovitev in bila med gledalci vedno lepo sprejeta. Z njo so gostovali tudi v naši pobrateni občini Fram pri Mariboru.

Slovarček:

• burka: komedija
• ovacija: z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje, odobravanje
• repertoár: skupek gledaliških ali glasbenih del, ki se izvajajo v eni sezoni
• folklóra: ljudska duhovna kultura
• simbólika: kar je izraženo, predstavljeno s simbolom
• pobožnjákarstvo: nav. slabš. pretirana pobožnost
• impresionízem: umetnostna smer, ki si prizadeva izraziti (čutni) vtis zunanjega sveta

Viri:

• https://sl.wikipedia.org/wiki/Vdova_Ro%C5%A1linka
• https://www.loski-muzej.si/vidne-osebnosti-s-skofjeloskega-obmocja/cvetko-golar/
• zbornik DPD Svoboda Loška dolina 2007

Kraj: Stari trg
Datum: 1927, 1992
Avtor: Alojz Tomec, neznan
Zbirka: Anda Tomec, barvna: Zbornik DPD Svoboda 2007
Skenirano: 18. 3. 2012, 13. 11. 2020
Oblika: fotografija, zbornik

Rokovnjači so slovenska ustreznica evropskim ljudskim junakom: tirolskemu Andreju Hoferju, angleškemu Robinu Hoodu, slovaškemu in poljskemu Janošiku, srbskim hajdukom in italijanskemu Fra Diavolu …

Živeli so v trdno urejeni skupnosti, ki so jo sestavljali vojaški ubežniki, v svojih vrstah so imeli tudi ženske, otroke in starejše. Svoje privržence in pomočnike so imeli v mestih, trgih in vaseh. Sporazumevali so se s posebno govorico – rokovnjaščino. Središče so imeli nad izvirom Savinje in Kamniške Bistrice, kjer se nad planinsko kočo nahajajo Nandetove jame in v Udin Borštu severno od Kranja. Najbolj znani rokovnjači so bili Veliki Groga (po njem nosi ime gostilna v Kamniku), Dimež in Črni Jurij. Njihovo število se je najbolj povečalo v času pred Ilirskimi provincami, roparski pohodi pa so postajali vedno hujši.

Prvi so jih poskušali zatreti Francozi. Leta 1853 jih je vojska dokončno uničila. Na Kranjskem se je uveljavilo orožništvo, ki je uvedlo red in mir. Na prelazu Učak- Trojane je postavljen spomenik napadu rokovnjačev na skupino Napoleonovih vojakov leta 1809.

• Postavne Napoleonove vojake so igrali: Vinko Modec, Vinko Toni, Tone Zalar. Oblečeni so v prave gledališke kostume. Ne vem pa, od kod so puške.

Josip Jurčič (1844–1881) je eden prvih slovenskih pripovednikov in realističnih pisateljev. Tematika njegovih del so nevsakdanji dogodki in ljudski posebneži, v svoja dela je vpletal kmečke značaje in narodno vprašanje. Ko je Josip Jurčič zasnoval svoje Rokovnjače, ni hotel, da bi delo obveljalo za socialno dramo. Rokovnjači so mu bili zgolj »navadna tatinska združba«. Ker pa se v delu prepletata boj med visoko družbo in malim človekom v času Ilirskih provinc, moremo in moramo prepoznati prav to. Junak zgodbe je, rokovnjaški poglavar Groga, človek plemenitega rodu, ki mu je bila v preteklosti storjena krivica, v času francoske okupacije prevzame vodenje rokovnjaške tolpe. Čeprav vseskozi zagotavlja, da mu gre za pravico malega človeka, se na koncu njegov boj izteče v osebno maščevanje.

Jurčičev roman o rokovnjačih, slovenskih razbojnikih iz 19. stoletja je Fran Govekar uporabil kot predlogo za svojo dramatizacijo Rokovnjači. To je drama – narodna igra v petih dejanjih s petjem. Nastopa kar 32 oseb (7 žensk, 25 moških). Dogaja se leta 1810 v Kamniku, v Črnem Grabnu, na Kolovcu in okolici. Prva izdaja je izšla 1899, druga pa leta 1904.

Govekarjevi Rokovnjači so bili velika gledališka uspešnica, ki so jo znova in znova uprizarjali. Premiera prve uprizoritve je bila 7. 2. 1899 v režiji Rudolfa Inemanna, ki je odigral glavnega junaka Nandeta. Igro so predstavili tudi v Trstu in Mariboru.

Fran Govekar (1871–1949) je bil slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec. Bil je urednik Slovenskega naroda, urejal je revijo Slovan in bil gledališki intendant. Javnemu mnenju navkljub je namesto Cankarjevih dram uprizarjal svoje, zato je moral zaradi nepriljubljenosti odstopiti. Velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu in je vanj uvedel ideje naturalistične smeri npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost … Njegovo najbolj znano delo je naturalistični roman V krvi (1896). Po njem se imenuje OŠ na Igu, Govekarjeva ulica in Društvo Fran Govekar Ig.

Ko se je vojna končala, so Govekarjevi Rokovnjači nadaljevali svoj pohod po slovenskih odrih. V poklicnih gledališčih so jih uprizarjali še pet desetletij po nastanku, na ljubiteljskih odrih pa jih občasno še vedno igrajo. Po številu nastopajočih mislim, da je režiser Miloš Benčina izbral tudi Govekarjevo dramatizacijo za obe izvedbi uprizoritev Rokovnjačev. Te slike so iz prve izvedbe 1953, drugo izvedbo pa so postavili na oder tri leta pozneje.

Beseda rokovnjač ni zadovoljivo pojasnjena. Morda je izpeljana iz besede urok v pomenu uročiti. Levstik pa izvaja besedo iz roka, ki temelji na ustnem izročilu, po katerem naj bi rokovnjači otrokom sekali roke in si z njimi v temi svetili. Simbol rokovnjačev je bila v brinovem dimu posušena odsekana otroška roka, zato so ljudje mislili, da imajo nadnaravno moč in so se jih bali.

• Rokovnjači v igri so bili: Tone Šepec, Ivan Telič, Stane Okoliš, Zdravko Kraševec, Stanko Mlakar, Franc Tomc, Janez Ravšelj.
• Sedita: Viktor Strle in Francka Perušek.

Igralci so odigrali vloge v oblekah, ki so jih našli v domačih omarah. Le nekaj glavnih igralcev je imelo gledališke kostume. Otroci imajo na glavah papirnate čake. Bila je pomlad, saj cvete sadno drevje. Ne prepoznam pa lokacije slikanja.

• Stojijo: Ivan Mercina, Tone Šepec, Ivan Škrbec, Jože Šepec, Rudi Gašperin, Anica Ule, Franc Ravšelj, Francka Palčič, Zdravko Kraševec, Rozka Debevec, Vinko Turšič, Vinko Toni, Marija Benčina in režiser Miloš Benčina.
• Na sredini so: Ema Janež, Janez Frank in Stanko Mlakar.
• Nižje: Stane Okoliš, Francka Perušek, Ivan Telič, Janez Rudolf in Franc Tomc.
• Spodaj ležijo: Tone Zalar, Viktor Strle, Janez Ravšelj, Ivan Lenarčič in Vinko Modec.
• Otroci: Tonček Šepec, Rudi Mlakar, Rudi Markolčič, Mitja Jenko, Trubo Bodnar, Janez Benčina in Lojze Tomc.

Povest o rokovnjačih je privlačna za dramatizacijo, saj gre za zgodbe o ljudeh onkraj zakona, ki si življenje organizirajo po svoji meri. Tako sta napisala dramatizacijo igre s petjem Miha Nemec in Nejc Valenti po motivih romana Rokovnjači Josipa Jurčiča in Janka Kersnika. Premiera njune dramatizacije je bila novembra 2012 v Novi Gorici (veliki oder) in v Prešernovem gledališču Kranj. Leta 2013 so duhovito odrsko priredbo uprizorili na Borštnikovem srečanju kot Tednu slovenske drame in prejeli Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev festivala.

Slovarček:

• rokomavh: malovreden, ničvreden človek; tat
• intendant: upravnik gledališča
• urok: kar koga uroči, zlasti beseda, pogled
• naturalizem: evropska umetnostna smer v 19. stol.

Viri:

• zbornik DPD Svoboda Loška dolina
• https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2012062112443241/
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Rokovnja%C5%A1tvo
• https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Govekar

Kraj: Stari trg
Datum: 1953
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 25. 6. 2014
Oblika: negativ 135