Fotografija, ki je še en nazoren dokument o živahnem predvojnem kulturnem življenju v Loški dolini, je last Ladice Štritof. Ni znano, ob kakšni priložnosti in kje natanko je nastala, še manj, kdo jo je posnel. Na njej je skrbno razporejenih petindvajset oseb, od tega dvanajst deklet, ki imajo v svoji sredi zborovodjo.

V ozadju je klasičen plot iz ošiljenih krajnikov in zid iz opeke in kamenja. Na desni je mogoče slutiti zamreženo okno z uoberlihtam.

Pevci in pevke, sami mladi ljudje, vsi v nedeljskih oblekah, držijo v rokah papirnate zvitke, najbrž besedila in note, in vsi imajo na prsih okras – šopek ali pentljo. Trenutek je bil pomemben že zaradi fotografiranja samega, pa tudi dan gotovo ni bil navaden delavnik – in dobro so se pripravili nanj.

Je označeni pevec Edvard Turk, sorodnik lastnice slike?

Družina Ladice Štritof je bila namreč s Turkovimi v sorodu po stari mami. Skrbno so vzdrževali in negovali sorodstvene vezi in se večkrat obiskovali. Turkovi so imeli sedem otrok, ki so bili bratranci in sestrične Ladičine mame Milke Petrič, rojene Drobnič. Bili so izobražena in premožna, glasbeno nadarjena družina. Imeli so kar dva klavirja; oče in sin sta bila organista v cerkvi sv. Jurija v Starem trgu (Za starejšega nisem povsem prepričana, mlajšega pa se spomnim iz otroštva). Edvard Turk mlajši je bil tudi prvi kapelnik Godbe na pihala v Ložu. Za njim je vodenje prevzel Viljem Zabukovec – Podgrajski, ki je bil, če se ne motim tudi v sorodu s Turkovimi … Ko gledamo obe sliki, namreč godbo in ta zbor ter njuni vodilni osebi, ugotovimo, da je pri godbi na sliki kot kapelnik mlajši moški z imenom Edvard Turk, tukaj pa starejši kot zborovodja, tudi Turk, zato lahko sklepamo, da gre za očeta in sina, čemur pritrjuje tudi nekoliko zbledel spomin na pripovedi znancev iz Loža o tem …

Ladici, ki je kot otrok prihajala k Turkovim na obisk, kar je bilo že samo po sebi lep dogodek, pa se je posebno vtisnila v spomin njihova prijaznost in gostoljubje. Vsakokrat, ko so prišli, so jim bogato postregli, s slastnim šmornom na primer! Kakšno prelestno razkošje, ki se človeku za vedno usidra v spomin!

Dekleta imajo svetle bluze in temna krila, na prsih pentljo ali šopek, frizure pa pristrižene in nakolmane po tedanji modi. Pevci pa k nedeljski moški obleki z belo srajco in suknjičem, razen dveh, nosijo gosposkega metuljčka, na reverjih pa cvet ali značko in tudi nekateri izmed njih imajo na glavi lepe velne. Prav po mestno so se znali uštimati. Jaku so uofrtnǝ !

Lastnica slike si je zabeležila:

“3. 11. 1929 Pevski zbor Stari trg, na sredini pevovodja Turk iz Loža, za njim stoji njegov sin Edvard. 1. vrsta, desno od zborovodje Rezka Pelan – Kolajeva iz Starega trga – odlična pevka, moja pestunja. Ladica.”
Še peščica lepih spominov, ki jim ni kaj dodati…

Slovarček:

• uoberliht: nadsvetloba, zgornji zastekljeni del okna ali vrat
• šmorn: jed cesarski praženec
• nakolman: nakodran (frizura narejena z vročimi kodralnimi kleščami in utrjena s sladkorno vodo)
• velni: kodri
• uštimati: urediti
• jaku: močno, zelo, jako
• uofrtǝn: prazničen, lep

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, november 2020, ustno

Kraj: domnevno Stari trg
Datum: 3. 11. 1929
Avtor: ni znan
Zbirka: Ladica Štritof
Skenirano: 2. 12. 2020
Oblika: fotografija

Naslednje leto bo DPD Svoboda Loška dolina praznovala 100 let delovanja. Od vseh sekcij (dramska, pevska, tamburaški zbor, knjižnica, nekaj časa celo telovadno društvo), ki so delovale ob ustanovitvi društva, je bilo prav dramsko društvo najbolj uspešno in najbolj vztrajno. Citiram besede igralke Lili Bačer Kermavner iz ŠGL, ki prav gotovo veljajo tudi za naše igralce.

Število članov je bilo in je fleksibilno. Vedno pa prihajajo novi – mladi igralci, ki si želijo delati v društvu in so zelo dobrodošli. Ko so se leta 1982 igralci pripravljali za novo igro, jim je manjkal igralec za moško vlogo v igri Cvetje hvaležno odklanjamo. Igralko Andrejo Buh je na vajah prešinilo, da bi to vlogo dobro zaigral njen prijatelj Borut Zakovšek. Prav takrat se je nahajal v restavraciji (Pri Škribanu). Šla je k njemu in ga povabila k sodelovanju. Privolil je in še isti večer pristal na vajah. Zvezda je bila rojena. Naslednje leto ni igral, ker je bil v vojski, nato pa se je do leta 2012 pojavil skoraj v vsaki igri. Prvo glavno vlogo je odigral 1984 leta v Črni komediji pod režisersko taktirko Jožeta Staniča. Komedija nam ponuja zabaven pogled na skupino igralcev, ki se tipljejo po neosvetljeni sobi, čeprav je oder seveda popolnoma osvetljen.

Igrali so:

• Peter Kušlan (električar),
• Borut Zakovšek (umetnik Valentin),
• Bronislava Ferfila (bivše dekle),
• Fani Prevec (soseda),
• Tone Šepec (zbiratelj starin),
• Jože Kumer (polkovnik Mančin oče),
• Andreja Buh (Manca),
• Stanko Mlakar (milijonar).

Sodelovali so še: Matija Štupica in Rudi Markolčič (tehnika), Darinka Škrbec (šepetalka), Ivan Zabukovec (scenarist), Ivan Veber (luči) in Danila Mihelič (inšpicient).

Borut Zakovšek (1960 – 2014) si je po končani osnovni šoli želel iti na igralsko šolo, saj je bila njegova največja želja postati igralec in delati v gledališču. Njegovi najbližji so mu to odsvetovali, ker v tem poklicu zanj niso videli prihodnosti. Ker pa se je bilo treba za nekaj odločiti, se je vpisal na strojno, jo uspešno končal in se zaposlil kot mnogo drugih v Kovinoplastiki Lož. Sodelavce in sodelavke je znal vedno spraviti v dobro voljo in jih nasmejati. Vse kar je izrekel ali naredil je bilo smešno (besede, kretnje, mimika). Tak je bil tudi na odru – rojen komik. Vedno je imel naštudirane humoristične vložke, ki so dobro »vžgali« pri gledalcih. Igral je v številnih komedijah. Od vloge do vloge je bil boljši in razcvetel se je v dobrega igralca in režiserja. Ko je leta 2005 prvič resno zbolel, mu je pri rehabilitaciji največ pripomogla prav ljubezen do gledališča. Kot režiser in igralec je takrat temeljito predelal komedijo Pokvarjeno in jo spomladi 2006 predstavil svoji ekipi. Sprejeli so jo in še istega leta z njo nastopili in želi številne uspehe.

V svoji gledališki karieri je Borut v sodelovanju z amaterskimi društvi spoznal veliko igralcev in režiserjev in imel z njimi stike. Besedila za igre si amaterska gledališča izmenjavajo. Za vsako novo igro se je pripravljal dalj časa. Domov si je prinesel več tekstov komedij, ki so bile primerne za naš skromni podeželski oder, saj se ljudje želijo sprostiti in nasmejati, da se odklopijo od vsakdanjika in prepustijo igri. Tekst, ki se ga je najbolj dotaknil, je potem predstavil svoji igralski ekipi. Glede na karakter igralcev je tudi razdelil vloge. Če so se sporazumeli, so začeli z vajami v prostorih nad železnino (branje, oder), Živel je za gledališče. Doma je natanko preštudiral vse premike na odru. Do premiere so imeli vaje približno tri mesece. Vaje so bile pogosto, časovno so se usklajevali sproti.

S predstavami polnih preobratov in smeha so vsakič kar nekajkrat razprodali dvorano kulturnega doma v Starem trgu. Glede na odziv gledalcev so zapletene situacije še dodatno začinili. Seveda pa za uspeh ni »kriv« le režiser in igralci, ampak tudi inscipient in mojster za vse Ivan Zabukovec (scena, luči …), ki pravi, da se prostor prilagodi sceni. Naš prostor – oder v Starem trgu je majhen in s to sceno se lahko gostuje povsod. S svojimi predstavami pa niso navduševali gledalcev samo v Loški dolini, ampak so gostovali tudi v drugih krajih.

Leta 2009 so bili v Postojni obiskovalci gledališke predstave Spustite me pod kovter prijetno presenečeni nad tekočo in prepričljivo igro, saj so na odru ustvarili skoraj dve uri smeha. Borut Zakovšek režiser in glavni igralec je gledalce prilepil na sedeže. Predstava je tekla od začetka do konca popestrena z obilo humorja. Borut pri tej igri ni bil samo igralec in režiser, ampak je sodeloval še pri scenografiji z Ivanom in Nikom Zabukovcem. Na festival komedije v Pekrah pri Mariboru, ki ga je organiziralo Turistično društvo Pekre, so privabili večje število amaterskih skupin iz Slovenije in zamejstva. Tu so naši igralci navdušili občinstvo in dvakrat prejeli po dve nagradi, in sicer nagrado strokovne komisije in prvo nagrado občinstva za najboljšo predstavo.

Prvič je bila nagrajena predstava Spustite me pod kovter (2009) pod taktirko Boruta Zakovška, drugič pa predstava Zbeži od žene (2016) z režiserko Andrejo Buh. Slednja je bila posvečena njihovemu dolgoletnemu soigralcu in režiserju Borutu Zakovšku.

Komedijo Ostani na zajtrku (2012) je Borut izbral v upanju, da bo ta angleška uspešnica, uspešnica tudi v dolini. Priredba besedila in priprava scenarija sta mu vzela poletje in jesen. Po novem letu je zbral ekipo in začeli so z vajami. Na premieri so se gledalci pošteno nasmejali. Na trenutke je bila predstava resnična, z dobro mero humorja in na pravi strani okusa. Z njo so 2012 gostovali v SNG Nova Gorica (veliki oder). Občinstvo jo je navdušeno sprejelo.

Prav tako so s komedijo avtorja Marca Comolettija Pridi gola na večerjo (2007) doma in pri gostiteljih izvabili iz gledalcev salve smeha.

Ob 90-letnici (2012) DPD Svoboda so domačemu občinstvu predstavili krstno uprizoritev komedije Ne zdaj, srček. To je situacijska komedija preverjenih angleških avtorjev (John Chapman in Ray Cooney). Delo je prevedel, priredil za naše razmere in režiral Borut Zakovšek. Z njo so gostovali v veliki dvorani Španski borci in na Linhartovem srečanju 2013.

To je le nekaj njegovih najbolj odmevnih predstav. Leta 2011/2012 se je pridružil Šentjakobskemu gledališču. Igral je v predstavah: Za narodov blagor in Moj ata socialistični kulak. Poleg igranja v gledališču je pomagal pri ostalih društvenih dejavnostih.

Leta 2014 se je mnogo prezgodaj zaradi bolezni končala njegova plodna življenjska pot. Njegovo režisersko pot v domačem gledališču nadaljuje režiserka in igralka Andreja Buh, ki si za svojo ekipo najbolj želi svoj delovni prostor.

Njegova hčerka Anja pa je o očetu – Borutu napisala takole:

Ko sem bila kot majhna punčka popoldne doma sama z očijem, me je vedno vzel s sabo na vaje. V družbi njegovih soigralcev sem se vedno zelo dobro počutila, bili so kot ena velika srečna družina – vedno nasmejani in dobre volje. Ko sem obiskovala višje razrede OŠ, sem prodajala vstopnice za njihove predstave, ali pa sem z Marinko Oblak trgala karte gledalcem pred vhodom.

Pred vsako premiero so gledališčniki povabili učence višje stopnje na generalko. Njihov odziv na igro jim je bil dragocen, saj so dobili prvi odziv publike na novo predstavo, prva mnenja zunanjih opazovalcev. Na očeta sem bila ponosna kot na človeka, igralca in režiserja. Njegovo ukvarjanje z gledališčem je bilo prisotno tudi doma. Ko sem tekoče brala, je svojo vlogo vadil z menoj. Bila sem njegov sogovornik. Včasih mi je iz peresnice pobral vse barvice, ker je na papir risal premike posameznih igralcev – vsak je imel svojo barvo. Ob premieri je zame in za mami priskrbel karte in pazil, da sva dobili sedeže, od koder je bil najboljši pogled na oder. Čeprav sem imela očeta zelo rada, spoštovala njegovo delo in uživala v njegovih uspehih, se nisem nikoli videla v njegovi vlogi.

Pri njem pa mi je bilo najbolj všeč, da je bil doma samo OČI, ne igralec in ne režiser. Pomagal mi je pri šolskem delu, se z mano pogovarjal, mi brisal rane, če sem padla s kolesa, gledal z mano televizijo … Bil je oseba, ki me je imela brezpogojno rada in na katero sem se vedno lahko zanesla.

Gugalnik, 2001
Režiser:Borut Zakovšek.

• Stojijo: David Kraševec, Tone Šepec,Elza Antončič, Milan Razdrih, Boris Žnidaršič, Ivan Zabukovec, Tadeja Antončič in Kristina Simič.
• Sedijo: Borut Zakovšek, Rosana Trubačev, Niko Ožbolt, Majda Truden, Sašo Ožbolt, Ludvik Krajc in Marjetka Nelc.

Slovarček:

• inšpicient: pomočnik režiserja v gledališču
• rehabilizacija: okrevanje po bolezni, postavitev v prejšnje stanje

Viri:

• Ustni viri: Andreja Buh, Ivanka Zakovšek, Anja Zakovšek
• Pisni viri: Zbornik DPD Svoboda Loška Dolina 2007, revija Obrh 2009.
• Arhiv novic Občine Postojna: Skoraj dve uri smeha …, 2009.
• Wikipedija: Novak Novak.

Kraj: Stari trg
Datum: 1984, 2001
Avtor: neznan
Zbirka: Zbornik DPD Svoboda 2007
Skenirano: 20. 12. 2020
Oblika: zbornik

Slika neznanega avtorja, posneta v Starem trgu, prikazuje kakih šest let starega dečka, ki iskrivo gleda v fotoaparat. Vsak čas bo ali pa je že začel hoditi v prvi razred, zdaj pa nosi gobe k Ferlugovim, kjer jih gospa zelo rada je. Njen mož je bil na Kovačevi žagi zastopnik za odkup lesa, stanovala pa sta pri Mlakarjevih in tam je nastala ta fotografija. Fotograf ga je posadil na mizo pred okno, predenj položil zvezek ali knjigo in za ravnotežje dodal kaktus v lončku. Izredno lepa slika, ki se je ne moreš nagledati, je po svoje polna simbolike: zvedav in radoživ otrok, odprto okno prihodnosti, učenje in učenost na trnovi poti čakata bistrega dečka, ki se je ravno zazrl v gledalca … Oblečen ima karirast rieklček in kratke hlače, v ozadju pa se vidi odprta polovica okna in za tisti čas značilna bolj “nobel” okrasna stenska slikarija. Noga, ki binglja pod mizo, razkazuje trden čeveljček z močnim podplatom.

Deček je bil 31. marca leta 1931 rojen v domači vasi mame Francke, v Selščku na št. 15, v stavbi prav nasproti Gasparijeve domače hiše. Dali so mu ime po očetu Antonu. Materi je pri porodu pomagala babica Antonija Rode, medtem ko je pozneje Tončkovim bratom in sestram, razen najmlajšemu, pomagala na svet loška babica Mamika, ki je bila povrh še njihova sorodnica. Za matičarja je bil v Tončkovem primeru kar župnik Matej Ježek. Kmalu po rojstvu prvorojenca je družina prišla živet v očetov domači kraj Vrhniko v Loški dolini. V Baštkovi hiši blizu očetovega prejšnjega doma so najeli prvo sobo na levi v pritličju, nasproti je živel lastnik, zgoraj pa družina Petruščkovega Lojzeta s tremi fanti …

Prav ko so leta 1934 v Marseillu ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra, je bila na mladi Uoščievi družini – tako se je Avščevim reklo po domače – vrsta za zvonjenje v vrhniški cerkvi. Oče Anton se je ob opravljanju te dolžnosti prehladil, zbolel in dobil jetiko. Zdravil se je na Golniku, kjer mu je razgledani in skrbni primarij dr. Neubauer ob odhodu dal sto dinarjev z naročilom, naj si kupi kozo, da bi si utrdil zdravje. Kozje mleko je takrat namreč veljalo za pomemben prehranski dejavnik v boju s sicer slabo ali sploh neozdravljivo tuberkulozo. Ker niso imeli svoje zemlje, je malega Tončka doletela naloga vsak dan nabirati zelenje grmičevja za kozo in s tem je bil kar precej obremenjen. Poleg tega je varoval brata in sestro, kajti mama je iz dneva v dan hodila na žernado. Če so namreč potrebovali voz drv, kmet takrat ni zahteval denarja, rekel je: »Boste pa odslužili …«. Tako je bilo tudi z drugimi dobrinami. Glavna za take reči je ob moževi hudi bolezni postala mama Francka, k sreči pa so jim bili sosedje naklonjeni in so zelo pomagali, ko je bilo treba. Tole pa si je deček s slike za vedno zapomnil:

»Nekoč proti koncu leta smo šli otroci nabirat vejevje za kozo v plot ob vodi in tam je na sredi raslo neko večje drevce. Sosedov Felče je rekel: »Pa tole posekajmo!« In smo nevede posekali mlado hruško, kar je stari oče neznansko zameril in nikoli pozabil … A na nek način me je imel vseeno rad: ko je bila med vojno Vrhnika požgana in je naša družina morala spati v čebelnjaku, me je vzel k sebi in tudi ko smo se morali umakniti v gozd, se je zelo potegnil zame, da bi ostal pri njem. Toda naš oče je odločil, da gremo v gozd vsi skupaj … 

Z Vrhnike je deček po letu 1938 hodil v precej oddaljeno šolo Stari trg, z njim pa še Mežnarjev Ivan, Brusov Felče in mnogi drugi. Starotrški šolski okoliš je bil velik in Vrhničani so vsak dan več kot eno uro pešačili do šole, enako kot s severne strani doline Kontelovi, Mežnarjevi in drugi otroci od Svete Ane, medtem ko so Viševljani hodili v bližnjo Iga vas … Na poti v šolo in iz nje so Starotržani radi preganjali Vrhničane …, ampak Brusov je bil močan in se ni dal kar tako. On in še eden sta nekoč kar plot pri Štancarju razdrla – oj, kako je bilo potem hudo!!

Drugače pa je moral še ne desetletni Tonček poprijeti za vse: streči pri mlatilnici, poganjati vole ali konje in kar je bilo ravno treba … V njegovem spominu pa so ostali tudi naslednji utrinki:

Zelo je bilo hudo pri nas, ko je nekoč šla sestra k mostu in spodrsnila v vodo. Oče je skočil za njo, da jo je potegnil ven, a se mu je potem zelo poslabšalo zdravje in v družini je nastala velika stiska. Mene so takrat za nekaj mesecev dali v »hiralnico« v Pudobu, da so bila ena usta manj pri hiši. Velika mizerija je bila tam … Nikjer drugje ni bilo toliko kletve in toliko molitve na enem mestu. Nekdanji leseni dom leta 1936 prepovedane delavske Svobode in pozneje društva Vzajemnost na Marofu* je oblast zaplenila in spremenila v zavetišče za ubožne in onemogle, ki se ga je kmalu prijel vzdevek “hiralnica”. Tam ni bilo nobenih zdravil, le razkužila, ki jih je predpisal zdravstveni higienski zavod v Ljubljani. Za hrano v “hiralnici” je skrbel gostilničar, ki je iz t. i. bednostnega sklada dobival denar in z njim plačeval živila v bližnji trgovini – prebivalcem “hiralnice” pa so nosili jest kar je v gostilni ostalo … Takrat je bila tam dekla Kandarova, zelo obilna ženska … V “hiralnici” ali ubožnici je bivalo kakih dvajset onemoglih ljudi brez svojcev, ki bi poskrbeli zanje. Tam je bil nekdo, ki se je bil ponesrečil in postal invalid; drugi je v skladu s tedanjo zakonodajo moral priti počakat na smrt iz Subotice v občino, kjer je bil rojen … V tistem prostoru sta bila ob vsaki vzdolžni steni položena po dva tramička, na njiju nekaj desk, malo slame in stara deka – to so bila ležišča … Po vojni so »hiralnico« namestili v gradič Koča vas, za vodjo pa postavili mladega Slavka Bergleza, ki se je ravnokar vrnil iz mladinske delovne brigade. Ta »hiralnica« je bila v Loški dolini pojem skrajne bede še do nekaj let nazaj in so se je ljudje strahoma spomnili vedno, kadar je moral iti kdo v dom upokojencev ali podobno ustanovo.

V “hiralnico” je občasno prihajal tudi duhovnik. Nekoč je v tamkajšnji predsobi starotrški kaplan pil čaj in vanj pomakal piškote. Jaz tisto gledam, pa me pokliče. Željno sem gledal tiste piškote, on pa pravi: ” Oče naš zmoli, pa boš piškot dobil!” Seveda sem molil, a sem se zmotil in sem moral začeti ponovno, pa spet ni šlo gladko. Trikrat sem se zmotil, ker sem samo tiste piškote gledal … Ko sem četrtič poskusil, sem videl, da se kaplan smeji, sem pa samo stran pogledal, rekel pa nič, in stekel ven …

Ko pa je oče po tistem poslabšanju bolezni prišel nekoliko k sebi, sva hodila tja do Žage po gobe, ki jih je veliko poznal. Poleg tega je moral delati šoder za nasipanje cest, da je zaslužil kak dinar. Jaz sem mu nosil kamen, on pa je sedel in ga tolkel …

To obdobje, ko sva z očetom hodila proti Racni gori, mi je dalo pomembno izkušnjo. Naučil me je gibanja v gozdu, namreč kako je treba markirati pot, da se ne izgubiš. Ko smo potem med vojno prišli na Hrvaško v Gorski Kotar, smo iz logorja** nekoč spet šli z žakljevinastimi vrečami po sneg za vodo v neke jame – v njej je bilo resda potem vse polno iglic, a druge ni bilo … Jaz sem v nekem trenutku zaostal za skupino, ker me je zadržal nenavaden in lep prizor, ko je sonce posijalo skozi vejevje v suho praprot. Potem tečem za njimi, pridem do križišča – kam pa zdaj? Tam sem naredil oznako smeri z vejo, šel na levo, prišel pa v opuščen hrvaški logor – kajti tudi v Gorskem Kotarju so ljudje pred nasiljem bežali v gozdove – in tam pogledam v prvo kolibo, ki je bila prazna, pogledam v drugo – in zagledam mrliča! Pretresen sem se samo obrnil, stekel, se vrnil, šel potem v križišču kar naravnost in dohitel skupino, ki do tedaj niti ni opazila, da me ni … Če me oče ne bi bil naučil tega načina markiranja, bi se takrat zanesljivo izgubil. Imel sem enajst let in pol. Tudi ob koncu vojne, maja 1945, sem sam prišel iz Podturna čez Kočevski Rog do Kočevja po zdravnika, ne da bi poznal pot. Takrat so se povsod še skrivali domobranci, v gozdu pa so bili tudi volkovi. Ko si zaslišal, kako nekje tuli volčji trop, si bil lahko še tako utrujen, pa so ti ti glasovi hitro dali moč za beg … Pri hoji v skupini sem zato vedno pazil, da nisem bil zadnji, saj sem vedel, da volkovi napadejo tistega, ki zaostaja …

Še tik pred vojno pa je šel oče na kontrolo k zdravniku na Golnik, mene pa je vzel s seboj. Od tam sva šla pogledat tudi v Tržič – nameraval me je dati v uk kakšne obrti, mogoče kar čevljarske, ki je bila v teh krajih najbolj razširjena. S tiste poti sem si najbolj zapomnil, da mi je nekdo dal balon, ki sem ga napihnil. Tega sem bil nepopisno vesel in ves navdušen nad tem, kako ga bom prinesel domov. Potem pa sva v Ljubljani pri Starem Tišlerju blizu postaje sedela in v gneči me je nekdo sunil, balon pa je na mojo grozo počil. Kakšna izguba! … Tistikrat sva šla od Bloške Police potem peš domov do Vrhnike. Oče je bil kar v redu, in tudi ko smo šli v pozneje med vojno v Civilni logor, je bivanje v smrekovem gozdu še dobro vplivalo na njegovo bolezen … celo peš je šel iz logorja na Babno Polico …

Ob začetku vojne leta 1941 se je Tonček vpisal v četrti razred. Prišel je italijanski učitelj, ki pa se je po napadu na Lož hitro umaknil, enako kot so v večje centre odšle tudi vse družine italijanskih oficirjev in nameščenci. Šolanje je bilo neredno, spričevala pa so otroci tisto leto dobili malo prej. Poučevali so učiteljice Irena Premkova, priljubljena Remškarjeva, ki je učila prvi razred, potem Marija Benčinova, sestra znane zdravnice Pavle Jerina Lah, pa Justa Krajčeva, učitelj Franc Čebohin, športnik, ki je organiziral nogometne in smučarske dogodke … Že leta 1940 je prišla Štefka Prešernova, učil je tudi Rudi Gašperin. Nadučitelj je bil Ivan Mercina; že pred pričetkom partizanske gimnazije 1944 pa sta nekje z brežiškega konca prišla tudi dr. Ivanc in njegova sestra učiteljica …

Tole pa se je Tončku pripetilo nekaj mesecev po okupaciji:

Ko sem šel junija leta 1941 v Ljubljano na operacijo mandljev, je bilo to ravno en dan pred praznikom rešnjega telesa, in skupaj s sorodniki smo šli potem gledat procesijo. Zunaj na trgu je bil postavljen oltar, od Tehnične srednje šole je prišel dolg sprevod in bilo je vse zelo vzvišeno in slovesno. Presenetilo pa je, da sta nastopili kar dve italijanski vojaški godbi in ena od teh celo na konjih***. Prav komedijantsko se mi je zdelo – zapomnil sem si trobentača, ki je vzravnan sedel na konju, pa tudi bobnarja, ki je imel po en boben obešen na vsako stran konja in tolkel po njiju … Potem pa sem se v gneči izgubil in komaj prišel do stanovanja znancev, ki je bilo k sreči odprto in sem skrivaj šel vanj. Tam so me po dobršni meri iskanja in strahu končno našli …

Enako kot v šolo je tudi v cerkev Tonček pridno hodil, kot se je zahtevalo od vseh šolarjev:

V prvem razredu je bil naš katehet kaplan, ki sem ga že srečal v “hiralnici”. Za Miklavža so bili pri njem vsi otroci obdarovani, samo trije ali štirje nismo dobili nič … Naslednji dan so v šoli otroci nosili Miklavževa darila tudi učiteljici Benčinovi. Ona je ob tem rekla: “Joj, koliko ste mi prinesli! … Ali lahko dam malo Tončku, ki včeraj ni dobil?” Pa mi je dala od svojega Miklavža – jabolko, piškot, rožič … Doma me je še oče potolažil:” Vidiš – pa se je popravilo!” saj je vedel, da sem se počutil prizadet, ker pri kaplanu nisem dobil nič.

 Na cvetno nedeljo se je neslo žegnat butarice ali vsaj oljko. Mi nismo kupili oljke, pa je prišla Šumradova Rezka in prinesla oljčno vejo, ki sem jo potem tudi jaz nesel z drugimi otroki blagoslovit v cerkev. Postavil sem se ob zid pri stopnicah na prižnico, pa smo čakali. Igovci in Starotržani, ki so bili nagneteni okoli mene, so se začeli prerivati in nato med sabo tako garbati z butaricami, da so kar veje letele po zraku … Pride kaplan, stopi tri stopnice višje, se ozre po nas, pa iztegne roko in zagrabi mene za lase, vleče v zakristijo in me da klečat na pesek …

Ko so prišli Vrhničani od maše, so doma povedali, kje sem in kaj se je zgodilo, pa je oče s kolesom prišel pome, ki sem še vedno klečal v zakristiji. Ko je vprašal, kaj sem delal, sem mu rekel, da se jaz nisem tepel, naj pogleda, saj imam še čisto celo vejo oljke. Pokliče oče kaplana, pa sta se besedno udarila, kaj se zdaj to pravi … Od dolgega klečanja takrat nisem mogel več hoditi in oče me je peljal domov na kolesu. Zelo je bil jezen in nameraval se je pritožiti na škofiji, saj je bil za to dovolj pismen, pa ga je potem menda župnik pregovoril, da je odnehal.

Ko pa je nekoč prišel v šolo poveljnik okupatorske 11. grupacije Guardia alla Frontiera (GaF) iz sestava 11. armadnega korpusa v Ljubljani general Carlo Ghe, je v razredu mojega bratranca Jožeta, kamor je hodil med drugimi tudi Janez Škrbec z Mandrg – drugih se ne spomnim – zahteval naj otroci zapojejo fašistično himno Giovinezza. Oni pa so bili kar tiho; so rekli, da ne znajo … Italijana je zelo razjezil ta tihi odpor najmlajših. Strogo je ukazal, da morajo Giovinezzo do marca 1943 obvezno vsi znati. Za kazen jim je za Befano – zimski praznik, ko v Italiji obdarujejo otroke – dal samo 50 lir. Drugače je dajal precej več. Takrat se je bil že vrnil tudi italijanski učitelj, pri tem dogodku pa sta bila prisotna tudi župnik Presetnik in pa dr. Žilič, ki je po ofenzivi prihajal v Loško dolino, potem ko je odšel dr. Janez Mejač. Bil je tudi skrivna “zveza ” z OF, saj je večkrat prihajal iz Logatca in odhajal nazaj tja. Po kapitulaciji Italije pa je odšel v partizane. 

Med t. i. roško ofenzivo, ki je trajala od 16. julija do 3. novembra 1942, je bila Loška dolina strahotno prizadeta, še posebno v dneh med koncem julija in začetkom avgusta. Italijani so pobijali, preganjali in izseljevali vse, ki so jim bili kakorkoli nevarni ali zgolj sumljivi, plenili premoženje in požigali cele vasi. V načrtu so imeli, da bodo “očistili” 20 km širok pas ozemlja ob meji in ga poselili s svojimi koloni z juga Italije. Pozneje so ta načrt opustili zaradi toplih krajev vajenih morebitnih naseljencev, ki se ne bi prilagodili mrzlemu podnebju, predvsem pa zaradi močnega osvobodilnega gibanja. Takrat je bilo v Šici pri Iga vasi stičišče treh italijanskih vojaških formacij: z juga, od Reke, so prišle enote 5. armadnega korpusa 2. italijanske armade pod poveljstvom generala Fabrija – te so požgale Babno Polje in Babno Polico; na Knežji Njivi in po Racni gori se je zadrževala divizija Grenatieri di Sardegna, po Loški dolini pa so pritiskale enote 6. armadnega korpusa GaF. Na drugi strani pa so Janez Hribar in drugi zbrali razkropljene skupine partizanov in formirali Loški odred, ki je že oktobra 1941 odšel na Primorsko, se preimenoval v Soški odred in potem močno udaril po Italijanih ter tako preprečil nadaljnje izseljevanje.

V začetku septembra so se družine mož, ki so bili v partizanih ali drugače sodelovali v odporu, umaknile v snežniške gozdove, da bi ubežale pogubi, kajti zagroženo je bilo, da bodo Italijani in belogardisti pobili vse uporniške družine ob tudi najmanjših partizanski aktivnosti. Med tistimi, ki so zapustili svoje domove, je bila tudi družina bolnega Antona Avsca z nosečo ženo in tremi otroki. Eden od njih je bil Tonček s slike:

Po požigu Vrhnike smo šli 2. septembra 1942 v gozd, da nas ne bi Italijani izselili ali še kaj hujšega. Šli so tudi Matijevi in z njimi Plosovi **** iz Markovca, ki so živeli pri ženinih starših, saj jim je bilo požgano že prej. Prav takrat so šli tudi Pirčevi in Razdrihovi iz Kota, Hajcarjevi iz Markovca in mnogi drugi. Skupaj je z naše strani v Sigi nastala kolona 55 do 60 oseb, ki je šla najprej na poliško cesto … Babna Polica je bila takrat tudi že požgana. Begunci so prišli še iz drugih vasi po Loški dolini, pridružilo se je tudi nekaj Prezidancev … Nadaljevali smo naprej v globino snežniških gozdov, se premikali na razne lokacije, dokler se nismo ustalili v gozdnem taborišču, kjer smo si skušali urediti pogoje za preživetje. Izmaknili smo se okupatorskemu terorju, morali pa smo se pripraviti na zimo v gozdu ob zelo neugodnih pogojih, ne da bi vedeli kaj nas čaka. Postali smo Poliški in pozneje Slivniški partizanski bataljon ali po domače Civilni logor …

* Delavski dom na Marofu v Pudobu omenja Matevž Hace v delu Prijatelji in znanci
** TV SLO Spomini – Ladica Petrič, 1919 – vsebuje tudi pripoved o Civilnem logorju
*** Več o procesiji na praznik rešnjega telesa v Ljubljani lahko preberemo in si ogledamo slike v knjigi Mirana Pavlina Ljubljana 1941
**** Glej Obrh, 2017 ali 2018, Marija Jelaska, članek in slike

Slovarček:

• rieklček: otroški suknjič
• žernada: dnina

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, februar 2021, ustno
•  Franci Strle et al.: Slivniški bataljon, 1973, Kovinoplastika Lož

Kraj: Stari trg, pri Ferlugovih oz. Mlakarjevih
Datum: 1938
Avtor: ni znan
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

Na telovadišču TVD Partizan se je leta 1948 z razredničarko Marijo Iglar fotografiral III. razred dijakov Nižje realne gimnazije Stari trg, katere začetki segajo v medvojno leto 1944. V ozadju vidimo leseno ograjo telovadišča, za katero teče Brežiček, za njim pa so strehe Kovačeve in Šepčeve hiše, nekdanja kovačija ter Vrhovčeva in Plosova oziroma Baštkova hiša. Čisto zadaj sta Markov hrib in Racna gora. Na visokem drogu za skupino dijakov plapola zastava z zvezdo, na drevesih pa se kaže mlado zelenje. Je slika nastala spomladi? Ob zaključku šolskega leta? In kdo je bil fotograf? Ostaja neznano.

Na sliki je petintrideset oseb, vključno z razredničarko in dvema deklicama, ki zagotovo ne sodita v letnik. Spodaj pa je seznam profesorjev, ki so delovali na njej v vsem času obstoja Nižje realne gimnazije Stari trg. Po vsej verjetnosti je bil narejen ob 50-letnici ustanovitve.
 
OKROŽNA ŠOLSKA NADZORNIKA

DERNAČ VLADO
JERALA JOŽE

PROFESORSKI ZBOR

Imena profesorjev na tem seznamu so domnevno vsaj deloma navedena po vrstnem redu, kakor so prihajali na šolo. Kot vidimo, so bili nekateri ubiti, internirani, drugi so kmalu odšli, tretji ostali dolga leta. Med njimi je gotovo razredničarka s slike Marija Iglar Avsec, ki je ostala tudi še dolgo potem, ko je šola postala osemletka, vse do upokojitve. Podobno seveda Justina Krajc, prav tako tudi Rozka Debevec, poročena Berglez, ki je večino svoje delovne dobe, če ne kar vso, preživela na starotrški šoli. Daleč pred ustanovitvijo gimnazije sta v Jugoslavijo s Primorske prišla Ivan Mercina in Ladislav Furlani. Mercina je bil nadučitelj v Starem trgu že pred vojno, slednjo pa je preživel v koncentracijskih taboriščih. Tudi Furlani je na Gornjem Jezeru učil že od približno leta 1928, med vojno pa je bil v zaporu in koncentracijskem taborišču …

Nižja partizanska gimnazija Stari trg je delovala od 5. novembra leta 1944, ko se je začel pouk z 58 dijaki in 5 profesorji. Leta 1953/54 je imela gimnazija že 195 dijakov v 7 oddelkih in internat, kjer je bivalo 38 dijakov, od tega 23 partizanskih sirot. Leta 1956 je bilo na univerzi že 11 študentov, nekdanjih dijakov Nižje realne gimnazije, na višji gimnaziji 12, na učiteljišču 10 in na drugih šolah 31. Postali so doktorji znanosti, doktorji medicine, prava in končali višje in srednje šole …

Nižja realna gimnazija v Starem trgu se je ukinila s šolsko reformo okoli leta 1955 ali 1956, ko se je osnovna (ljudska štirirazredna) šola združila z nižjo gimnazijo in postala osemletka.

Verjetno istočasno kot seznam učiteljev je nastal tudi seznam osebja Dijaškega doma Stari trg, ki je bil prvotno deloma v Teličevi hiši, kjer so bivali samo dečki, pozneje pa vsi skupaj v nekdanji Schweigerjevi hiši. Tudi Dijaški dom je bil ustanovljen leta 1944, istočasno kot partizanska Nižja gimnazija. Seznam je objavljen v komentarju k prispevku 1956 Stari trg – Osebje dijaškega doma.

Deset dijakinj, štirje dijaki in dve manjši deklici ter razredničarka so na tem izseku. Razen učiteljice Marije Iglar, poročene Avsec, iz Starega trga ne poznam nikogar. Zanimivo je dekle v svetlem predpasniku, kakršen je bil po stari šegi še pred vojno sestavni del nedeljske dekliške noše. Manjše, bolj po otroško krojene predpasnike smo nosile tudi še deklice v prvem razredu leta 1956/57 in nekaj let pozneje.

Tudi tu je deset dijakinj in osem dijakov. Na tem izseku prepoznamo le lastnika slike prof. Antona Avsca, ki ga je v tistem trenutku do profesorskega naslova čakala še zelo dolga pot. Tu ga vidimo v zadnji vrsti kot sedmega z leve na celotni sliki oziroma drugega z leve na tem izseku. Po viharnem medvojnem življenju je po osvoboditvi končal nižjo gimnazijo in se najprej redno vpisal na učiteljišče v Ljubljani, čez čas pa nadaljeval na univerzi.

Tudi na tem izseku eno dekle nosi predpasnik, tokrat temnejšega. V času, ko se je obleka prala vse na roke, pogosto ob skromni zalogi vode, je predpasnik varoval oblačila pred največjo umazanijo, poleg tega pa je ob pogosto skromnih oblačilih tudi grel.

Zapis lastnika slike prof. Antona Avsca: ” III. raz. niž. gimnazije v Starem trgu 1948, razredničarka Marija Iglar.”

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, marec 2021, ustno
• Vzajemnost, november 1994, Sanda Turšič: intervju

Kraj: Stari trg, telovadišče TVD Partizan
Datum: 1948
Avtor: ni znan
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija

V šolskem letu 1966/67 je bila poleg drugih interesnih dejavnosti na voljo tudi folklora pod mentorstvom Rudija Mlakarja in Jožeta Trudna. Rudi je že kot dijak učiteljišča v Ljubljani hodil v Jenkovo plesno šolo. Postal je odličen plesalec, in ker je bil postaven in visok, ga je bilo lepo videti na plesišču. Morda se je prav v plesni šoli naučil osnovne korake ljudskih plesov. K folklori so hodili učenci osmega razreda. Fotografija je nastala spomladi na tedanjem športnem igrišču poleg TVD Partizana. V ozadju sta potok Brežiček in Vrhovčeva hiša.

Vaje so imeli dvakrat tedensko v TVD Partizanu, ki je stal čez cesto nasproti bivše Benčinove hiše. V njej sta sedaj gostinski lokal in trgovina Nmoda. Dom Partizan so pred leti podrli, ker je bil zaradi dotrajanosti nevaren za okolico in zgradili veliko parkirišče, na katerem je enkrat mesečno tržnica domačih in tujih ponudnikov.

Plesali so belokranjske ljudske plese (Lepa Anka, Zeleni Jurij …). Za nastope jim je Rudi priskrbel pravo belokranjsko narodno nošo. Kje je kostume dobil, ni znano. K vajam so radi hodili, ker so uživali v plesu, imeli dober odnos z učiteljema, pojavljale pa so se med njimi že prve iskrice ljubezni. Med plesom so peli, na harmoniko pa jih je spremljal sošolec Jože Jurkovič – Pepi. Ko so naštudirali več plesov, so spomladi 1967. leta najprej nastopili pred domačo publiko. V začetku so imeli hudo tremo. Ko pa so zaplesali in zapeli ob harmoniki, so pozabili na občinstvo in zanje je obstajal le ples in želja, da nastop izvedejo čim boljše. Jagoda na vrhu tortice pa je bil bučen aplavz v dvorani. Led je bil predrt in zdaj ni bilo nič več težko. Gostovali so po vseh bližnjih šolah: v Cerknici, v Grahovem, na Rakeku in v Novi vasi.

Jože Truden je na OŠ Stari trg eno leto poučeval telovadbo, nato pa se je zaposlil v Cerknici na vojnem odseku.

Domačin Rudi Mlakar (1942 – 1985) je nastopil službo na OŠ Stari trg v šol. letu 1962/63. Prvo leto je poučeval 2. razred, nato pa je imel telovadbo dečke od 5. – 8. razreda. Na šoli je bil zaposlen okrog osem let in zadnji dve leti poučeval tehnični pouk. Takrat se je učni proces odvijal kar v štirih stavbah. Nižji razredi so imeli pouk v takratni Ljudski šoli, kjer je danes Občina Loška dolina, telovadba je bila v TVD Partizanu, višji razredi so imeli pouk v prostorih nekdanje nižje gimnazije. To je zelena stavba nasproti trgovine KZ Velike Lašče. Zunanji videz je ohranila, v njej pa so stanovanja in v pritličju manjši lokali obrnjeni na cesto. Tehnični pouk je bil v nekdanji mehanični delavnici nasproti internata.

Ko je Rudi odšel iz šole, je nekaj časa delal na Matičnem uradu v Starem trgu, kjer je nadomeščal matičarja Milana Janeža iz Babnega Polja, nato pa je dobil službo v Kovinoplastiki Lož – kadrovski oddelek. Tu je delal do 1985. leta, ko je v 43. letu starosti izgubil boj z rakom. Junaško se je spoprijel z vsem, kar mu je prineslo zdravljenje in upal na ozdravitev, pa se žal ni izšlo, kot si je želel.

Bil je flegmatična, iznajdljiva, simpatična oseba, ki je znala zlesti človeku pod kožo. Radi smo ga imeli.

Stojijo:

• Jožica Martinčič,
• Alenka Česnik,
• Anton Žnidaršič,
• Zdenka Žagar,
• na harmoniko igra Jože Jurkovič – Pepi.

Čepijo:

• učitelj Jože Truden,
• Dušan Petrič,
• Vojko Robnik,
• Franc Špeh.

Stojijo:

• Milena Plos,
• Anton Kordiš,
• Vlasta Kočevar,
• Marta Grl in
• Stane Kočevar.

Čepi:

• učitelj folklore Rudi Mlakar.

Ko je lastnica pogledala svoje zapiske na zadnji strani slike, je zelo hitro k svojim soplesalcem dodala ime in priimek. Po štiriinpetdesetih letih so ji bili v veliko pomoč.

Viri:

• Vlasta Kočevar por. Podobnik
• Alenka Česnik por. Zadnik
• Marija Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1966/67
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vlasta Podobnik
Skenirano: 16. 6. 2021
Oblika: fotografija

Jože Žnidaršič je prišel na šolo zgodaj spomladi leta 1961 in na podoben način poslikal vse razrede od 5. – 8. Takrat sem obiskovala 8. b razred in imam prav takšne fotografije. Prva je bila v taki postavi, kot vidite to, na drugih dveh pa so bili dečki slikani skupaj in deklice skupaj, in to pred tablo. Klopi so bile stare – zapuščina gimnazijcev – mi pa smo bili že učenci osemletke. Učilnice so ogrevali z zelenimi Lutzovimi pečmi na drva. Prostori so bili topli, ne spominjam se, da bi me kdaj zeblo. (Najbrž sem bila vsega vajena in mislila, da tako mora biti.)

Zdaj so to upokojenci – (70 +) vitalni ljudje, ki uživajo sadove svojega dela v jeseni življenja, se ukvarjajo s svojimi hobiji in skrbijo, da bi imeli njihovi vnuki čim lepšo mladost. Večina jih živi v Dolini in mnoga prijateljstva iz OŠ so ostala, ali pa se še bolj utrdila.

Njihova razredničarka je bila Marija Avsec. Domačini so jo klicali tudi Kropinova Marica, ker se je poročila s Kropinovim Jožetom.

V Loško dolino je prišla maja 1952. leta s Štajerske. Poučevala je slovenščino in nemščino že v nižji gimnaziji in kasneje v osemletki. Mene je učila nemščino, učence na sliki pa slovenščino, ker je bil njihov tuji jezik angleščina. Bila je dober strokovnjak na svojem področju. Vse nas je veliko naučila. Ko smo prišli iz Starega trga v srednje šole, smo imeli zelo dobro podlago in marsikateri profesor je vprašal, kdo nas je učil.

Učenci smo jo spoštovali, ker je bil v razredu red, znala nas je motivirati, in če je kdo potreboval dodatno razlago, je to rada storila. Bila je zelo samozavestna in je znala braniti svoja stališča. Imela je hčerko Majo. Takrat je bila stara okrog pet let in jo je vodila s seboj v razred, ker ni imela varstva. (Vrtca še ni bilo.) V začetku nas je šokiralo, ker tega nismo pričakovali, ampak deklica se je usedla v zadnjo klop, poslušala ali pa risala in kasneje je še opazili nismo.

Upokojila se je 1968. leta, zbolela za multiploslkerozo in kmalu  pristala na invalidskem vozičku. Ko je bolezen napredovala, sta zanjo doma do smrti skrbela mož Jože in hčerka Maja. Umrla je okrog 1980. in je pokopana na ljubljanskih Žalah. Njihov dom je v Starem trgu za Tomčevo hišo med Polovnikovo in Gavezovo.

Skromen zapis na zadnji strani in zvedave, navihane oči na fotografiji so bili dovolj, da so spomini oživeli in nas vrnili v našo mladost.

Viri:

• Marija Cerkvenik
• Bernard Turk
• Nada Mercina
• Mika Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1961/62
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marija Cerkvenik
Skenirano: 16. 6. 2021
Oblika: fotografija

Fotografija je nastala ob zaključku šolskega leta 1966/67 pred starotrško trafiko, ki je stala med takratno osnovno šolo in krajevno skupnostjo in je že dolga leta ni več. Prostor med šolskim dvoriščem in športnim igriščem je ločila betonska škarpa. Ob tej škarpi so postavili klopi, na katerih sedijo razredni učitelji. Na sliki manjkata učiteljica slovenščine Marija Avsec in njena hči, učenka Maja, ki sta imeli tega dne opravek v Ljubljani. Za učitelji so se postavile deklice, nad škarpo pa stojijo dečki. Osemletko je zaključilo 35 učencev. Veliko jih je nadaljevalo šolanje (srednja, poklicna šola), nekaj pa se jih je zaposlilo v tovarnah (Kovinoplastika, Gaber, Žagalnica Marof). Levo od trafike je bila OŠ, zadaj je viden gornji del stavbe s stanovanji, spodaj pa so bile trgovine in lekarna. Stavbe desno danes ni več, takrat pa so bili tu prostori krajevne skupnosti, matični urad, frizerski salon Zupanc, knjižnica in stanovanja. Fotograf pa je stal na takratnem športnem igrišču, kjer je danes parkirišče.

Njihova razredničarka je bila učiteljica zgodovine in zemljepisa Nada Mercina. Ker je šla med šolskim letom na porodniški dopust, jo je nadomeščal njen mož in ravnatelj Emil Mercina. Ti učenci so bili v Dolini prva generacija, ki je vpeljala valeto in z njihovimi glasovi je prvič po šoli in v kraju zadonela pesem ŠOLA ODIJO. Za valeto jih je animirala učiteljica – začetnica Marija Levec, domačinka iz Bajerja, ki je takrat poučevala peti razred na OŠ Stari trg. Pri delu je bila učinkovita, inovativna in dosledna. V TVD Partizanu je organizirala in s pomočjo sodelavcev uredila razstavo lepo urejenih zvezkov ter ustvarjalnih likovnih in tehničnih izdelkov. Po enem letu službovanja je šla študirat knjižničarstvo in se kot knjižničarka zaposlila v UKC – ju Ljubljana.

Ker so imeli učenci za sprejem v srednjo šolo sprejemne izpite, so jih učitelji še posebej spodbujali in jih opozarjali na snov, ki bi lahko bila na izpitu, da so jo dobro utrdili. Zelo prizadeven je bil učitelj matematike Niko Novak.

Takrat je bil v Starem trgu že dislociran oddelek glasbene šole Frana Gerbiča na Rakeku in precej učencev iz razreda jo je obiskovalo: Marta Grl – klavir, Jože Jurkovič – trobenta, harmonika, Milena Modec – harmonika, Zdenka Žagar – klavir, Maja Avsec – klavir. Jože Jurkovič in Maja Avsec sta s študijem glasbe nadaljevala v srednji šoli.

• Prva vrsta: Milena Plos in razredni učitelji: Rudi Mlakar (fizika, tehnični pouk), Rozka Berglez (gospodinjstvo, likovni pouk), Jože Truden (športna vzgoja), Nada Mercina (zgodovina, zemljepis).
• Druga vrsta: Ivanka Baraga, Zdenka Žagar, Vida Poje, Alenka Česnik, Jožica Martinčič, Vlasta Kočevar, Jelka Petrič, Marija Mlakar.
• Tretja vrsta: Dušan Petrič, Jure Gregorič, Bogdan Tomc, Franc Špeh, Miki Krstič, Jože Jurkovič, Jože Mlakar, Anton Kordiš in Anton Žnidaršič.

• Prva vrsta: učitelji Emil Mercina (ravnatelj, razrednik), Silva Šepec (angleščina), Niko Novak (matematika), Marija Levec (animatorka za valeto) in učenke Jana Janežič, Irena Židanek, Marica Mlakar, Jožica Troha.
• Druga vrsta: Stana Sluga, Zlata Kraševec, Milena Modec, Ida Strle, Marta Grl, Nuša Urh.
• Tretja vrsta: Milan Janež, Vojko Robnik, Miro Žnidaršič, Anton Strle, Anton Baraga in Stanislav Kočevar.

Zapisana so le imena učiteljev. Ko začne pešati spomin, je vsaka besedica dobrodošla.

Slovarček:

• dislocirati: postaviti, namestiti v drug kraj
• škarpa: zid med dvema višinama zemljišča za preprečevanje usipanja, drsenja zemlje

Viri:

• Vlasta Kočevar por. Podobnik
• Marta Grl por. Škrbec
• Marija Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1966/1967
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vlasta Podobnik
Skenirano: 16. 6. 2021
Oblika: fotografija

Slika je nastala spomladi na stopnicah pred vhodom v TVD Partizan. V razredu je bilo 23 učencev različnih starosti, ki jih družijo lepi spomini na šolska leta in razredničarko Nado Mercina.

Zagorjanka Nada Mercina je prišla v Loško dolino leta 1960, ko se je poročila z domačinom Emilom Mercinom. Učiteljišče je končala v Ljubljani in kot razredna učiteljica dve leti poučevala v Hrpeljah na Primorskem, nato pa je nadaljevala študij in diplomirala kot predmetna učiteljica zgodovine in zemljepisa. Na predmetni stopnji je naprej učila v Trbovljah, nato pa v Loški dolini poučevala zgodovino in zemljepis do upokojitve, leta 1984. Znala je motivirati učence, dobro razložiti učno snov in še dodatno je razlagala, če je bilo potrebno. Bila je učiteljica s srcem, izjemnim znanjem in željo, da učencem da največ, kar je možno. Ni delala razlik, bila je do vseh enaka in se za otroke vedno potegnila. V 6. a so bili učenci različnih starosti, vendar jih je znala povezati. Bila jim je kot druga mama. Učenci in starši so jo cenili in spoštovali. Učitelji smo občudovali njeno doslednost, natančnost, strokovnost. Vedno je bila pripravljena z nasvetom pomagati mlajšim učiteljem. Če je opazila med poukom stati učenca na hodniku, je učitelja, ki je učenca kazensko poslal iz razreda, podučila, da učenci hodijo v šolo, da se bodo učili, ne pa stali na hodniku. Treba jih je na nek način spodbuditi oziroma zaposliti med učno uro. Ker v šestdesetih letih ni bilo toliko osebnih avtomobilov, niti ni bilo dobre povezave z avtobusom, so mame iz odročnih krajev prišle v Stari trg po opravkih in še na govorilne ure k učiteljici – razredničarki njihovih otrok kar na dom. Vedno jih je lepo sprejela in jim prisluhnila.

Nada je topla oseba, umirjena, dobrosrčna in spoštljiva. Pozorna je do vseh ljudi, jim zna prisluhniti, svetovati in potolažiti. Njen življenjski moto je: Za dobro se je treba potruditi, slabo pa pride prehitro samo od sebe.

• Sedijo: Bernarda Kraševec, Nada Klančar, razredničarka Nada Mercina.
• Srednja vrsta: Tone Kočevar, Rado Žnidaršič, Vladimira Telič, Ivanka Kočevar.
• Zadnja vrsta: Janez Mlakar, Janez Žnidaršič, Jože Ožbolt, Marjan Mihelčič, Milan Žnidaršič, Milan Gerl.

• Sedijo: Magda Zadel, Ljubica Salamun, Jožko Baraga, Drago Tadić.
• Srednja vrsta: Darinka Truden, Bernard Mlakar, Tone Strle, Stane Zigmund.
• Zadnja vrsta: Milan Troha, Ludvik Mlakar, Stojan Grl.

Skromno, pa v veliko pomoč.

Viri:

• Bernarda Knaus
• Pavla Lavrič
• Marija Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1967/68
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Bernarda Knaus
Skenirano: 16. 6. 2021
Oblika: fotografija

Še nekaj dni in začele se bodo težko pričakovane počitnice. Fotografija v spomin je nastala pred glavnim vhodom v staro šolo. Učenci, nasmejani in polni optimizma, zrejo v neznano prihodnost, kot bi hoteli reči: Zopet smo uspešno premagali eno oviro. Nič nas ne bo ustavilo. Med letom jih je spodbujala, vodila in jim pomagala razredničarka Francka Seljak.

Na tem mestu stoji sedaj nova šola, zgrajena v letih 1999 – 2003. Ko grem mimo nje, se niti ne spomnim, da sem tu službovala skoraj trideset let – druga stavba, drugi ljudje.

Francka Razdrih por. Seljak je bila doma iz Šmarate. Leta 1965 se je zaposlila na OŠ Grahovo pri Cerknici. Učila je na predmetni stopnji slovenščino, srbohrvaščino, spoznavanje družbe, spoznavanje narave in likovni pouk. Tu je ostala dolgih deset let, se poročila in rodila tri otroke. Medtem sta si z možem v Ložu zgradila hišo in se leta 1975 preselila. Z novim bivališčem je zamenjala tudi delovno mesto, zaposlila se je na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg. Takrat je bila v Starem trgu COŠ. Francka je tudi tu startala na predmetni stopnji. Dobila je razredništvo v 5. a razredu in te učence poučevala kar tri predmete: slovenščino, srbohrvaščino, spoznavanje družbe, popoldne pa še samostojno učenje. Učenci pravijo, da so se počutili kot na razredni stopnji, ker so pretežni del dneva preživeli z razredničarko.

Naslednje leto je poučevala tretji razred nato pa ves čas do upokojitve leta 2000 četrti razred in interesno dejavnost vezenje. Veliko deklic se je pri njej naučilo osnovnih vbodov vezenja. Ni jih naučila le tehnike, ampak jim je privzgojila pomembnost estetskega videza izdelka. Ob zaključku leta pa so se predstavile na šolskem hodniku z malo razstavo, kjer smo občudovali male umetnine. Čeprav je bila rada v Starem trgu, je vedno, v pogovoru o njenem delu v Grahovem, kar zažarela. Grahovski kolektiv, bilo jih je dvanajst, ji je ostal v zelo lepem spominu. Čutila se je vzajemnost med učitelji in tehničnim osebjem, imeli so se radi, se razumeli in spoštovali. Veliko časa so preživeli skupaj tudi v prostem času. Bilo je veliko entuziazma in medsebojne pomoči.

Najlepše spomine pa ima na učence, ki jih je poučevala že v času učne prakse. Ko pa se je zaposlila, jih je zopet učila in jim bila razredničarka tri leta. Skupaj se je kalila z njimi in se oblikovala kot pedagoginja. Niso bili le učitelj – učenec, ampak se je med njimi stkalo pravo prijateljstvo, ki traja še danes. Srečujejo se vsakih pet let in pogovor vedno nanese na leta, ki so jih preživeli skupaj.

Zaradi ljubezni do ročnih del in sposobnosti ustvarjanja je bila pri Društvu žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina pobudnica in ustanovna članica krožka ročnih del. Začele so s kvačkanjem, kasneje so poleg kvačkanja gojile še pletenje in vezenje, danes pa je poudarek na rišeljeju. Nastalo je veliko čudovitih izdelkov, na katere so članice ponosne. Širšemu občinstvu so jih pokazale na razstavah.

• Sedijo: Irena Porok, Metoda Širaj, Darinka Truden, Alenka Sterle in Simon Onušič.
• Srednja vrsta: Jolanda Strle, Darinka Škrbec, Biserka Mlakar, Katarina Mercina, Helena Mlakar in Tanja Lavrič.
• Zadnja vrsta: Branka Virant, Fanika Strle in Jana Levec.

• Sedijo: Branko Buh, Emil Mlakar in Davorin Šušnjar.
• Srednja vrsta: Jožica Kraševec, Greta Troha, Vinko Tekavčič, Matjaž Mercina, Boris Kočevar in Boris Bežan.
• Zadnja vrsta: Branka Nared, Mojca Martinčič in razredničarka Francka Seljak.

Letnica veliko pomeni, ko se vračamo v preteklost.

Slovarček:

• COŠ: celodnevna osnovna šola
• entuziazem: zanos, strastna navdušenost (za idejo …)

Viri:

• Helena Mlakar por. Kandare
• Francka Seljak

Kraj: Stari trg
Datum: 1975/76
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Francka Seljak
Skenirano: 14. 8. 2021
Oblika: fotografija

“Spomin na součence iz IV. gimnazije” – tako je na sliko zaključka osnovnega šolanja zapisala Malka Šega, por. Kandare, ena od dijakinj iz IV. razreda Nižje gimnazije Stari trg, ki se je na dvorišču TVD Partizan fotografiral na zadnji skupni dan 31. maja 1956. Fotografijo je napravil razrednik Vinko Toni, ki sedi med njimi … Kar ne morem verjeti, da so letos stari 80 ali 81 let, kakšen mogoče tudi več.

Pozna pomlad je že prehajala v poletje – bili so dolgi, topli, sončni dnevi, ki so vse živo vabili na plan. Otroci so igrali gumitvist, mladi očka pa je šel s hčerko na sprehod, pridružila sta se jim in vsi so uživali v igri. To igrivo druščino je opazil župnik Janez Voljč s fotoaparatom, na njegovo željo so mu pozirali in kmalu prejeli sliko v spomin. Posnetek je nastal pred kulturnim domom. Takrat prostor med železnino in kulturnim domom še ni bil pozidan. Danes stavbi povezuje široko zaprto stopnišče, ki na vrhu vodi desno v dvorano, levo pa v prostore nad železnino.

Na sliki je zadaj Anton Šumrada s hčerko Tanjo, pred njim stojijo Alenka Strle, Bogdan Avsec, Tatjana Kočevar, Vida Tekavčič in Darinka Škrbec. Spredaj pa čepi Alenka Glažar.

Župnik Janez Voljč je bil rojen 27. novembra 1934 na Vrhniki, posvečen pa 29. junija 1962. Po novi maši je bil eno leto prezbiter, dve leti kaplan v Metliki, tri leta vikar v Novem mestu in do 1970 kaplan v Kranju. Leta 1970 je prišel v Loško dolino in tu služboval do svoje smrti. Najprej je bil župnijski upravitelj, 7. novembra 1972 pa je postal župnik. Bil je priljubljen med ljudmi. Posebno lep odnos pa je imel z mladimi. Znal se jim je približati in uresničevati njihove interese, saj je bil tudi sam mlad in se je skupaj z njimi kalil v svojem poklicu. Bil je pozoren do ljudi, jim znal ustreči in jih tudi postreči, če je bilo treba. Ob cerkvenih slovesnostih so vernice očistile cerkev in okolico, sam pa je poskrbel za dekoracijo. Ker je bil navdušen fotograf, je sam fotografiral pomembne cerkvene dogodke in prvoobhajance.

V času njegovega službovanja v Starem trgu je bil tu tri leta kaplan Janez Kebe. Od tu je šel v Stari trg ob Kolpi, kjer je bil tri leta župnijski upravitelj. Ko pa se je župnik Janez Voljč smrtno ponesrečil, ga je nadškof Jožef Pogačnik poslal kot župnika nazaj v Stari trg pri Ložu. Pri župniku Janezu Voljču je imel 7. 7. 1974. novo mašo g. Peter Kvaternik iz Šmarate, ki mu je bil novo mašni pridigar dr. Franc Rode, prepevali pa so mu domači pevci.

Ob 500. letnici mesta Lož je v cerkvi sv. Petra organiziral lepo razstavo arhivskih dokumentov, slik in plastike iz župnije. Razstava je bila odprta 10. 7. 1977 s koncertom moškega, mešanega in otroškega zbora. Pri pripravi razstave sta mu nesebično pomagala ing. Stanko Intihar iz Loža in električar Franc Mulec iz Podgore. V zahvalo ju je kot vnet alpinist povabil na Triglav. Alpinistični izpit je imel tudi Franc Mulec. Devet dni po odprtju razstave, 19. julija 1977, so se vsi trije odpravili na Triglav po Severni triglavski steni – po Nemški dolgi smeri. Še isti dan so se v Severni triglavski steni vsi trije smrtno ponesrečili. Ob treh krstah prezgodaj umrlih je žalovala vsa župnija.

Župnik Janez Voljč je pokopan na pokopališču na Vrhniki, kjer ga je h grobu spremila množica vernikov in duhovnikov.

Letnica posnetka – Tanja je bila stara leto in pol.

Anton Šumrada, očka male Tanje, je bil Jagrov iz Kozarišč. Glasbeno nadarjen fant se je sam po posluhu naučil igrati na harmoniko – frajtonarico. Igranje je spremljal s petjem, lepim tenorjem. Najrajši je prepeval ljudske pesmi: Tam dol na ravnem polju, Al me boš, kaj rada imela, Adijo, pa zdrava ostani, Moje dekle je še mlado. Le-te so bile zmeraj na njegovem repertoarju. Od narodno zabavnih glasbenikov je oboževal Lojzeta Slaka. Zelo dobro je imitiral njegove pesmi. Kadar je zaigral in zapel Slakovo pesem Titanik, so ga poslušalci, ki ga niso videli, zamenjali z originalom. V izbrani družbi je poleg ljudske in narodno zabavne glasbe igral in pel hrvaške zimzelene popevke: Maškare su maškare, Suze liju plave oči, Čaša gorkih suza, Žena naj bo doma, ki jo je pel tudi Ivica Šerfezi hrvaški kantavtor in pevec zabavne glasbe in še bi lahko naštevali.

S glasbo, svojim hobijem, se je ukvarjal v prostem času. Zabaval svoje bližnje in prijatelje, saj je bil napolnjen s pozitivno energijo. Delal je v Kovinoplastiki Lož, v Starem trgu na Ogradah pa sta si z ženo zgradila dom. Z zdravjem pa mu ni bilo postreženo, imel je težave z ledvicami in dolga leta hodil na dializo. Ko njegovo telo ni moglo več kljubovati bolezni, ji je v 49. letu starosti podlegel.

Slovarček:

• prezbiter: v katoliški in pravoslavni cerkvi duhovnik
• gumitvist: igra v spretnosti preskakovanja napete elastike

Viri:

• ustni vir: Jožefa Šumrada in Anica Kraševec
• pisni vir: Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem.

Kraj: Stari trg
Datum: 1975
Avtor: župnik Janez Voljč
Zbirka: Jožefa Šumrada
Skenirano: 14. 8. 2021
Oblika: fotografija

Tudi ta slika je iz zbirke Ivanke Janežič, fotograf pa ni znan. Lahko bi bil Lojze Tomec, čigar hiša je le nekaj korakov v desno. Zajel je pogled izpred vogala Perkove domače hiše na pot na Mandrge v trenutku, ko pred gostilno v Kovačevi hiši stoji avtobus, ki bo potem, ko vstopi še zadnji potnik, morda odpeljal na Rakek, na štacjuon, od koder je z vlakom mogoče v širni svet: Ljubljano, Postojno, Koper ali kamor ti pač srce poželi, mogoče kar na delo v Francijo ali onkraj luže. Ampak, čakaj malo, kaj če je ta avtobus ravnokar pripeljal iz belega sveta in je žejni šofer ravno še zmogel do vrat Korletove gostilne? Potem pa domov počivat? Vozilo je že obrnjeno tako …

Domnevni čas nastanka slike je malo pred drugo svetovno vojno, lahko pa tudi pozneje. Zdi se, da gre za enak ali celo isti avtobus, kot je na sliki v prispevku “1939 Cerknica – Avtobus zavija na postajo”.

Na levi je torej hiša Karla Kovača, nasproti hiša gospe, ki je delala na pošti in njen priimek vedno pozabim, zadaj pa je Razdrihova z očarljivim lesenim plotom iz lat oziroma mužlarjev, kakršnega je v prepiru največji pijani razgrajač izpulil iz plota in zamahnil po nasprotniku: ” Auf biks!” Zelo priročno, če so se ga tam zraven v Kovačevem lokalu s salonom ravno dovolj nalezli … Že pred vojno je bila v tej hiši tudi mesnica. Je bila tu tista hladilnica, kjer so med vojno Italijani shranjevali meso zaplenjene živine in ribe? Kdo od starejših bi še vedel. V šestdesetih letih je bila mesnica še tu in tudi mi smo v soboto popoldne ali v nedeljskem dopoldnevu stali nagneteni kot sardine, čakajoč na svoj košček mesa za nedeljsko juho, pri čemer so starejši nas mulce vedno znova odrivali ali s hinavskim izgovorom, češ da imamo itak čas, preprosto prehiteli. Potem mi je še mesar naložil samega loja in kosti, da sem doma poslušala pridigo. Mesarju, ki je prihajal iz Loža, so rekli po domače Cigle, jaz pa sem bila že vnaprej nesrečna, ko so me poslali tja …

Na sliki zadaj je zvonik farne cerkve sv. Jurija, streha same cerkve pa se na videz piramidasto dviga izza hiše pred njo. Čisto na obzorju je sleme Ulake.

Za zadnjim delom vozila se vidijo ženske noge, ki morda vstopajo ali se poslavljajo, malo bolj nazaj na pločniku je ženska v belem predpasniku (kuharica ali natakarica v gostilni?), na nasprotni strani ceste pa gruča otrok v kratkih hlačah in nogavicah, ki so bile pod obleko pripete z držki, kar pomeni, da je slika nastala v hladnem letnem času, najbrž enkrat na jesen – listje je nekoliko razredčeno, ne pa še povsem odpadlo.

Otroci se motovilijo ob oblazinjenem koleslju in najbrž fantazirajo, kako bi imeli prav takega in bi vanj zapregli iskrega konja, ki bi jih odpeljal veselim avanturam naproti, da bi se iskre kresale izpod kopit … Morda pa samo čakajo, da bo avtobus speljal in se bodo zakadili za njim – to je bilo posebno veselje, takole tekmovati z avtobusom, čeprav ga nikoli nihče ni dohitel. Največji se bo mogoče skušal prijeti za lestvico, ki služi za natovarjanje prtljage in se nekoliko zastonj popeljati, ne glede na to, kolikokrat so mu že zabičali, da je to smrtno nevarno in ne glede na to, da mu je sprevodnik že večkrat navil ušesa, populil ta sladke in še eno primazal, ko ga je opazil, da se obeša tam zadaj.

Na vozilu vidimo del napisa, ki označuje relacijo Stari trg – Rakek. Šasija avtobusa je lepo zaobljena, ograjeni prtljažnik pa je na strehi. Prostor za prtljago nad podvozjem je bil majhen ali pa ga sploh ni bilo in so zato vsi večji kosi prtljage potovali na strehi. Sprevodnik je po potrebi na vsaki postaji splezal po lestvici in namestil ali spustil prtljago. To je bila za nas mulce prava predstava – hohoj, možakar tam visoko na strehi avtobusa, prav pod oblaki! … Spomnim se, da so okoli 1955 tudi ustreljenega jelena dali na avtobus, ko ga je bilo treba prepeljati kdo ve kam, v Ljubljano najbrž. “Za bolnice bo!” so prefajtvali ta stari. Me prav zanima, če so tisto divjačino res kdaj pojedli bolniki v Ljubljani.

Na izseku slike vidimo za šipo tudi postavnega potnika v svetli srajci, ki bo danes nekam odpotoval. Je kadilec? Bo prižgal tudi v avtobusu? Saj je dovoljeno. S kadilci so na avtobusu pogosto potovali tudi bruhalci, ki so jim guncanje čez luknje v makadamu, “polaganje” ovinkov, smrad v avtobusu in gost cigaretni dim bolj ali manj hitro izzvali avtobusno bolezen, ki je v hudih primerih popolnoma odnehala šele čez dan ali dva. Spominjam se, kako so možaki v avtobusu, ki je imel motor še skrit pod havbo v prostoru za potnike, vsi pomembni kričali drug čez drugega kot v gostilni in važno puhali goste oblake dima. Glavni je sedel na havbi, obrnjen k drugim in z nosljajočim basom pomembno grmel po vsem avtobusu. S tobakom so “častili” tudi šoferja in druge poznane potnike – mi mulci pa smo bruhali kot vidre. Se mi je zamerilo, res. Šele tam sredi šestdesetih se mi zdi, da so kajenje v avtobusu prepovedali …

Slovarček:

• štacjuon: železniška postaja
• mužlar: krajnik
• prefajtvat: modrovati, pregovarjati se

Kraj: Stari trg
Datum: 1939
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 17. 6. 2020
Oblika: fotografija

Bilo je v začetku poletja leta 1964, ko so se lepega sončnega dne učenci petega razreda fotografirali v spomin na skupno preživeto šolsko leto z razredničarko Vero Hace. Peti razred je takrat imel učilnico v stari šoli ob cesti, ki vodi v Lož. Ko je bila zgrajena nova šola nasproti zdravstvenega doma in lekarne, so jo podrli in zgradili novo stavbo, kjer je danes Občina Loška Dolina in gasilski dom. Tudi fotografija je nastala na tem šolskem vrtu.

Vera Hace por. Zigmund je bila domačinka – Ložanka. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končala v Starem trgu, učiteljišče pa v Ljubljani. Delo razredne učiteljice je dobila na Osnovni šoli v Starem trgu v šolskem letu 1959/60 in tu službovala do leta 1970. Hodila sem v sedmi razred osemletke, ko smo na šolo dobili precej mladih učiteljic. Najprej je prišla Vera, za njo pa Stanka Lavrič, Truda Savnik, Marta Tomažič in Sanda Turšič in dobro pomladile kolektiv.

Vera je učila na razredni stopnji – 5. razred. Učenci in starši so imeli do nje spoštljiv odnos, v razredu je imela red, pouk pa je potekal v prijetnem vzdušju, ker jih je s svojo ustvarjalnostjo pritegnila k sodelovanju in k pozitivnemu razmišljanju. Aktivna je bila na kulturnem področju, njeni učenci so vedno sodelovali pri šolskih prireditvah in proslavah s kratkimi igricami in recitacijami. V Kovinoplastiki Lož pa je v popoldanskem in večernem času poučevala slovenščino zaposlene, ki so študirali ob delu.

Spoznala je življenjskega sopotnika iz Žirovnice, se poročila in kmalu se jima je rodila hčerka Polona. Z družino se je preselila v Ljubljano. Prvo leto je poučevala na Osnovni šoli Majde Vrhovnik, nato pa je dobila stalno zaposlitev na Osnovni šoli Ledina. Leta 1992 je zbolela in tik pred upokojitvijo umrla.

• Čepijo: Joža Troha, Milena Plos, Ivan Kirasić, Dušan Žnidaršič in Zdravko Turk.
• Stojijo: Marija Nanut, Joža Troha, Irena Troha, Ivanka Ovsec, Marta Grl, Milena Modic, Maja Avsec, neprepoznan, Ida Strle, Erma Telič in razredničarka Vera Hace.

• Čepijo: Vojko Robnik, Rafael Bavec, Janez Žnidaršič, Mario Žnidaršič, Anton Baraga in Marjan Truden.
• Mož v klobuku poleg Vere Hace je Starotržan Jurij Žagar.
• Stojijo: Jana Janežič, Branko Toman, Đurđa Vukičević, France Baraga, neprepoznana, Milan Janež, neprepoznan in Drago Škvarča.
• Mimoidoči, ki je slikan v hrbet, je neprepoznan.

Slika je odlepljena iz albuma in pripoveduje, da so to petarčki iz leta 1964.

Viri:

• Jožica Šumrada, Vanda Hace, Marija Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: junij 1964
Avtor: neznan
Zbirka: Jožica Šumrada
Skenirano: 13. 10. 2021
Oblika: fotografija

Domnevam, da je posnetek v veži starotrškega župnišča, ki ga je napravil Igor Truden in ga hrani Fani Truden iz Starega trga, nastal 20. julija 1977. Na njem so tri krste z belim okrasjem. Na desni sta domnevno starša enega od ponesrečenih planincev.

Kot izvemo iz prispevka “1977 Lož – 500-letnica mestnih pravic”, so se 18. julija 1977 v severni triglavski steni smrtno ponesrečili trije plezalci iz Loške doline: župnik Janez Voljč, Franc Mulec in inž. Stanislav Mlakar. Našli so jih šele naslednjega dne, vest o tragediji pa je v dolino prišla 19. julija zvečer. Tragedija se je zgodila le malo po zaključenih slovesnostih ob 500-letnici loških mestnih pravic in pretresla vso občino.

Krste treh ponesrečenih so farani skupaj položili na pare v župnišču v Starem trgu. Ljudje so po starem običaju vso noč čuli in molili ob njih, kar je starše pokojnega župnika Voljča nekoliko začudilo, saj v njihovem kraju ni bilo več te starodavne navade.

Iz župnišča so krste naslednjega dne prenesli v bližnjo farno cerkev sv. Jurija in jih položili pred oltar s pozlačenim Vurnikovim tabernakljem. Dve beli in ena rjava krsta so okrašene z belim cvetjem, na duhovnikovi je položena tudi knjiga, najbrž Sveto pismo.

Na obeh straneh oltarja sedijo duhovniki in stojijo štirje ministranti, čisto zadaj pa se zdi, da je pevski zbor. Pogrebno mašo je daroval ljubljanski škof Blaž Lenič v prisotnosti drugih duhovnikov, svojcev umrlih in množice faranov.

Krsto župnika Janeza Voljča so potem odpeljali v njegov domači kraj na ljubljansko Vrhniko, oba domačina pa so pokopali v Loški dolini, v Viševku in Ložu.

Viri:

• N. N., Stari trg, september 2021, ustno
• Valči Gačnik, Lož, september 2021, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 20. in 21. julij 1977
Avtor: Igor Truden
Zbirka: Fani Truden
Skenirano: 8. 10. 2021
Oblika: 2 fotografiji

Tudi ta razred, kot mnogo drugih, je Jože Žnidaršič fotografiral ob zaključku šolskega leta na športnem igrišču ob šolski stavbi, kjer so obiskovali pouk učenci od 5. do 8. razreda osemletke. Nekoč je bila tu nižja gimnazija, danes pa so v novi stavbi stanovanja in v pritličju nekaj manjših lokalov. Številnemu razredu, 33 učencev, je bil razrednik učitelj Lado Furlani. Med njimi je bilo pet učencev iz Starega in Novega Kota (Marija Miklič, Irena Kovač, Francka Cimprič, Ivanka in Ivan Mavrin), ki so tu nadaljevali šolanje po ukinitvi šole v Novem Kotu. V šolo in domov jih je vozil avtobus. Za učenci na levi strani je šola, za njo pa stoji stavba, kjer so bile takrat v pritličju trgovina s prehrano, lekarna in trgovina s tekstilom. Zgoraj so bila takrat in danes stanovanja. V ozadju je viden veličasten spomenik padlim žrtvam NOV na Ulaki, stavbe na desni, kjer je bil nekoč sedež Občine Loška dolina, pa ni več.

Lado Furlani (1901 – 1991) je bil tudi moj zborovodja in učitelj glasbenega pouka. Včasih nas je pazil tudi pri učnih urah v internatu. Spominjam se prijaznega, čokatega, sivolasega moža z modrimi očmi in širokim nasmehom. Pri pevskih vajah nas ni klical z našim imenom, ampak smo bile vse Mice (Mica poslušaj! Mica odpiraj usta …). Ta vzdevek je bil ljubkovalen. Nikoli ni bila nobena užaljena, saj smo vedele, da se v tem tršatem možu skriva dobro srce. Pozimi smo se pri vajah vse stiskale okoli peči. Zaradi slabega zraka sem omedlela in si ob vratcih peči strgala hlače. Furlani je poskrbel, da je po učilnici zavel sveži zrak in drama se je spremenila v komedijo. Tisto zimo sem preživela v zakrpanih hlačah, ker za nove ni bilo denarja. V službo in po opravkih se je vozil s kolesom. Na kolesu sem ga videvala tudi v njegovih starejših letih, ko je bil že upokojen.

V Loški dolini smo ga imeli za svojega, čeprav je bil po rodu iz Štandraža pri Gorici.

Učiteljišče je končal v Ljubljani. Učiteljeval pa je v Logatcu, na Blokah, v Starem trgu in kar trinajst let na Gorenjem Jezeru. Na šolskem vrtu v Iga vasi je bil nekoč zelo lep sadovnjak. Še v času mojega učiteljevanja v Iga vasi so vrt krasile lepe stare jablane, ki so vsako leto bogato obrodile. Učitelj Lado Furlani pa je na tem vrtu poučeval odrasle teoretično in praktično, kako uspešno gojiti sadno drevje (sajenje mladih drevesc, obrezovanje in pomlajevanje sadnega drevja, zaščita pred škodljivci in boleznimi z naravnimi sredstvi). Zaradi delovanja proti okupatorju so ga Italijani aretirali in obsodili na trideset let zapora. Kazen je prestajal v Parmi in na prisilnem delu v koncentracijskem taborišču v Nemčiji. Njegova kalvarija se je končala leta 1945 po kapitulaciji Nemčije. Po vojni je bil ravnatelj slovenskega dijaškega doma v Trstu, leta 1954 pa se je vrnil v Loško dolino, kjer je poučeval do upokojitve leta 1966.

Bil je vsestranski kulturni delavec in funkcionar – učitelj, zborovodja, pevec, igralec in režiser. Pred vojno je bil član sokolskega društva in deloval v amaterskem gledališču ali telovadnem društvu in zborovskem petju. Tudi po vojni je bil zelo dejaven izven šole. V zboru DPD Svoboda je bil pevec, zborovodja, igralec in režiser.

Za delo na kulturnem področju je bil odlikovan s Srebrnim priznanjem OF in Plaketo Milčinskega.

• Na klopci sedijo: Ida Truden, Vlasta Kočevar in razrednik Lado Furlani.
• Vsredini stojijo: Vida Habieht, Danica Modic, Jožica Mihelčič, Sonja Plos, Jelka Petrič, Ljuba Baraga, Majda Almajer, Marija Miklič in Irena Kovač.
• Zadnja vrsta: Peter Turšič, Jože Mlakar, Franc Špeh, Franc Mlakar, Miro Jurjevčič, Franc Maček in Anton Žnidaršič.

• Sedita Vida Zigmund in Ivanka Mavrin.
• Srednja vrsta: Majda Rupnik, Marta Zalar, Francka Cimprič, Marica Mlakar, Nuša Urh, Anton Mihelčič in Ivan Mavrin.
• Zadaj stojijo: Marjan Ule, Janez Baraga, Vinko Truden, Jože Turk, Janez Mihelčič in Milan Levec.

Imena in priimke sošolcev in sošolk napisala lastnica, da jih ohrani v spominu.

Viri:

• Sonja Lipovac, Irena Furlani, Lado Furlani

Kraj: Stari trg
Datum: šolsko leto 1963/64
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Sonja Lipovac
Skenirano: 13. 10. 2021
Oblika: kopija fotografije

Tudi ti otroci končujejo osnovno šolo. Kmalu bodo zadnjikrat sedli v osnovnošolske klopi in zapeli a ja ja ja ja šola adijo in zanje se bo pričelo novo poglavje v življenju. Tokrat se za fotografiranje niso postavili na športno igrišče, ampak pod okno frizerskega salona Zupanc. Z njimi so se slikali tudi vsi učitelji, ki so jih poučevali v osmem razredu.

V ozadju vidimo šolsko drvarnico, del strehe Jerančetove hiše, šolo in streho trafike. Na desni je vogal rojstne hiše akademskega slikarja Lojzeta Perka.

Te učence sta poučevali dve mladi obetavni učiteljici, ki pa sta žal v Loški dolini ostali le dve leti. Štefka Benčina por. Joras se je zaposlila na Osnovni šoli Stari trg v šolskem letu 1967/68. Poučevala je na predmetni stopnji kemijo in biologijo. Hitro se je vživela v kolektiv in kot dober pedagog pridobila zaupanje sodelavcev in učencev. Le-te je znala s svojo ustvarjalnostjo motivirati za raziskovalno delo pri pouku in pri krožkih. Po dveh letih se je zaposlila na Osnovni šoli v Sodražici in tu poučevala do upokojitve. Sledila je novostim in jih vpeljala v pouk. Na šoli je vodila aktive učiteljev kemije in biologije. Bila je strokovnjak na svojem področju. Ni pa bila dejavna samo v šoli, ampak tudi v kraju.

Vilma Mervič por. Snoj, doma iz Izole, je bila razredna učiteljica. V Loško dolino je prišla v šolskem letu 1968/69. Ker je primanjkovalo učiteljev na predmetni stopnji, je poučevala matematiko. Kot dober pedagog in človek je bila lepo sprejeta pri učencih in sodelavcih. Hitro se je vključila v aktivnosti v kraju. Imela je telovadbo za predšolske otroke in kot amaterska igralka sodelovala v DPD Svoboda in leta 1968 nastopila v igri DR.

Ko se je leta 1970 poročila, je odšla v Ljubljano in se zaposlila kot razredna učiteljica na Osnovni šoli Dobrava, kjer je delala do upokojitve. Poučevala je v prvem, drugem in tretjem razredu. Tri mandate pa je bila pomočnica ravnatelja. Pri delu je bila uspešna, inovativna. Vodila je številne aktive, posredovala svoje znanje in izkušnje mlajšim. S svojo ustvarjalnostjo je pripomogla k marsikateremu premiku navzgor pri pedagoškem delu.

Živi na Vrhovcih. Tudi kot upokojenka je vsestransko aktivna, se veliko giblje in živi z naravo.

• V prvi vrsti sedijo učitelji, ki so jih učili: Lado Furlani (GUM, PZ), Silva Šepec (TJA), Nada Mercina (GEO, ZGO), Vilma Mervič (MAT).
• Srednja vrsta: Irena Robnik, Milena Kordiš, Vera Strle, Dragica Pantar in Ivanka Mlakar.
• Zadnja vrsta: Tine Intihar, Dušan Urh, Silvester Bavec, Miro Mlakar, Jure Kordiš in Dušan Kočevar.

• Učitelji: Marija Janežič (SLJ), Štefka Benčina (KEM, BIO) in ravnatelj Emil Mercina.
• Srednja vrsta: Vanja Klančar, Zdenka Lunder, Zalka Prevec, Albina Cimprič in Darinka Zalar.
• Zadnja vrsta: Boris Strle, Slavko Vesel, Božidar Turk, učitelj športne vzgoje Janez Kocjančič in učitelj Rudi Mlakar (TIT,  FIZ). Manjka učiteljica Rozka Berglez, ki je učila likovno vzgojo in gospodinjstvo.

Slovarček:

• TIT: tehnika in tehnologija
• TJA: tuj jezik angleščina
• GUM: glasbena umetnost

Viri:

• Marija Cerkvenik, Vanja Mahne, Marija Kocjančič
• Zbornik DPD Svoboda Loška dolina (2007)

Kraj: Stari trg
Datum: junij 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vanja Mahne
Skenirano: 13. 10. 2021
Oblika: fotografija

Takšne so bile prve otroške jasli v VVU Stari trg leta 1975. Med varovanci – dojenčki je medicinska sestra Metka Eržen. Fotograf jih je zmotil pri igri z lego kockami. Ta prostor je bila njihova spalnica, igralnica in jedilnica. Z leti se je večalo število varovancev in zaposlenih. Leta 1977 pa so se odprle jasli v vrtcu v Iga vasi. V Starem trgu pa so ostali otroci starejši od dveh let in pol do vstopa v šolo.

O svojem službovanju v vrtcu Stari trg Metka Eržen por. Košuta pripoveduje.

Bilo je poletje leta 1975, ko me je vzgojiteljica Malči Grlj obvestila, da se v vrtcu odpira oddelek otroških jasli in da potrebuje medicinsko sestro. Delo sem z veseljem sprejela in 1.9. 1975 sem že nastopila službo. Moj prvi otrok v jaslih je bila Sandra Rupnik. Bila je prisrčna in zelo pridna dojenčica. Nekaj časa sva uživali sami, potem pa so se pridružili še otroci, ki jih vidite na sliki. Ko sem nastopila službo, mi ni bilo lahko. Vse se je dogajalo v enem prostoru, pa tudi izkušenj nisem imela. Sem se pa vedno lahko naslonila na vzgojiteljico Malči, ki mi je tesno stala ob strani. Pri njej sem dobila tolažbo, pomoč in nasvet. Moje pedagoško znanje se je bogatilo tudi s seminarji in posveti s kolegicami na aktivih. Svoje delo sem opravljala strokovno in z veseljem. Tu sem delala enajst let, v katerih je bilo veliko nepozabnih dni, smeha, dogodivščin, prijetnih srečanj, pa tudi joka. Delo z otroki ni enostavno, je odgovorno, te pa bogati, da se čutiš izpolnjenega.

Pokojnino sem si zaslužila v tujini, na Reki, kamor me je pripeljala ljubezen. Sedaj tu srečno živim s svojo družino, moja največja radost pa so moji trije vnuki. V mojem srcu pa ima še vedno posebno mesto moj rojstni kraj Stari trg in prečudovita Loška dolina, kamor se vedno rada vračam. Življenje mi bogatijo tudi lepi spomini na mamo Milko in dobri odnosi s sestrino družino, sosedi in prijatelji.

Čeprav sva imeli z Metko malo osebnih stikov, se najini življenji prepletata že iz otroških let. V spominu imam ljubko deklico z dvema repkoma, obetavno srednješolko, negovalko in vzgojiteljico v jaslih ter znanko, ki se je letno večkrat vračala, kot ona pravi, v prečudovito Loško dolino k materi in sestri ter ob tej priložnosti obiskala vse, ki so ji bili pri srcu. Je topla, pozitivna oseba z nasmehom na obrazu in velik domoljub.

Pri mizi je medicinska sestra Metka Eržen in v naročju drži v desni roki Majo Mlakar in v levi Jasno Štritof. Za Metko sta v posteljici na levi Boštjan Funda, na desni pa Sandra Rupnik.

Za mizo sedijo: Peter Molan, Simona Žnidaršič in Brigita Martinčič.

Iz posteljice kuka Peter Šušnjar. Na sliki manjka Aljoša Zabukovec, morda je bil takrat bolan.

Slovarček:

• otroške jasli: ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok
• VVU: vzgojno varstvena ustanova, vrtec

Viri:

• Metka Košuta, Polona Drobnič, Saša Knavs

Kraj: Stari trg
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Polona Drobnič
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

Ob zaključku šolskega leta se niso slikali samo učenci OŠ, ampak tudi varovanci VVU. Ti otroci so bili prva skupina v karieri pomočnice vzgojiteljice Polone Drobnič. Bilo jih je sedemnajst v starosti od dveh let in pol do pet let. Slikali so se pred vhodom v vrtec. Njihovi obrazki so resni, zaskrbljeni, nekoliko vprašujoče gledajo fotografa. Prav zanima me, kaj jim je rojilo po glavi. V ozadju je ime naše šole in doprsni kip heroja, po katerem se imenuje. Fasada je bila iz rdeče opeke. Na zelenici pred vhodom je rasla velika tisa, onkraj ceste nasproti šole pa stoji Trudnova hiša, ki je večji del leta samevala, ker sta bila lastnika v Nemčiji.

Prosto delovno mesto pomočnice vzgojiteljice je mladi nezaposleni Poloni Drobnič ponudila takratna vodja vrtca in vzgojiteljica Malči Grl. Službo je nastopila 6. novembra leta 1974 in ob delu kasneje končala šolo za pomočnico vzgojiteljice v Ljubljani. V vrtcu sta bili takrat dve veliki skupini. Prvo je vodila Polona (2,5 do 5 let) in drugo (5 do 7 let) vzgojiteljica Malči. Ko zdaj pomisli na prva leta službovanja, pogoji niso bili najboljši (velike skupine različnih starosti; malo igral, zunanjih sploh ni bilo; igrač je bilo zelo malo; osiromašena knjižnica; ni bilo didaktičnih pripomočkov; nezavarovan prostor pred vrtcem). Otroci so risali na zadnjo stran računalniških listov. Ker je bila sama z veliko skupino, je bila odgovornost še večja. Vedno se je bala, da se komu ne bi kaj zgodilo. Za sprehode je zbirala poti, kjer so bili otroci varnejši in so se lahko sprostili.

Prva leta je bil poudarek v učno vzgojnem programu vzgojiteljic na varstvu, vzgoji in igri. To se je odražalo tudi na otrocih. Bili so sproščeni, izražali so veselje in radi hodili v vrtec. Kasneje je bil večji poudarek na izobraževanju – pripravi na šolo in otroci so pogrešali igro. Ko je nekoč prišla mama po službi po otroka in so ga zbudili, so bile njegove prve besede: Kaj si me prišla že iskat, pa saj se nisem danes še nič igral.

Pogoji za delo so bili iz leta v leto boljši. Dobili so nove igralnice, didaktičnih pripomočkov je bilo vedno več, knjižnica se je obogatila … Vsaka skupina je imela svojo vzgojiteljico in pomočnico. Skupaj sta načrtovali program dela, izdelovali pripomočke, pripravljali otroke na nastope, okraševali panoje … Delo se je razdelilo na obe, odgovornost pa je nosila vzgojiteljica. Z leti ji je bilo delo z otroki vedno bolj pri srcu. Vsa leta je bila v vrtcu zjutraj med prvimi in je sprejemala otroke v varstvo. Sprejeti so bili z nasmehom in z odprtimi rokami, otroci pa so ji ljubezen vračali. Stekli so k njej in jo objeli. Pravi, ni lepšega, ko te zjutraj sprejmejo prijazne oči, te objamejo in čutiš, da te imajo radi, da je tvoje delo na dobri poti in da je obrodilo sadove. In prav to vračanje ljubezni otrok je Polono osrečevalo in ji dajalo elan, da je še več energije vložila v svoje delo in nikoli v svoji karieri ni pomislila, da bi se zaposlila, kje drugje.

Tudi zdaj, ko je že v pokoju, se otroci radi ustavijo pred njenim domom, in če jo vidijo, jo pozdravijo: Kako si Polona? Živio Polona!

• Stojijo: Toni Veber, Branka Crnić, Branko Vampelj, Damjan Zabukovec in Tomaž Krek.
• Sedijo: Klavdija Podobnik, Boris Tavzelj, Katarina Krajc.

• Stojijo: Erik Žnidaršič, Primož Strle, Radovan Šušnjar, Mitja Škrlj in Simona Zabukovec.
• Sedijo: Danica Zrimšek, Tomaž in Matjaž Čokl in Barbara Kočevar.

Med obujanjem spominov in pregledovanju slik je Polona kasneje dopolnila še zadnjo stran.

Slovarček:

• VVU: vzgojno varstvena ustanova, vrtec

Viri:

• Polona Drobnič, Vlasta Podobnik, Ivanka Rovan

Kraj: Stari trg, pred VVU
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Polona Drobnič
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

To je eden izmed zadnjih razredov na razredni stopnji, ki jih je učila učiteljica Marija Benčina. Leta 1964 je pouk od prvega do petega razreda še potekal v nekdanji ljudski šoli, kjer je danes Občina Loška dolina. Slika je nastala na šolskem vrtu.

Marija, njeni bližnji in prijatelji so jo klicali Mimi, je bila sestra zdravnice Pavle Jerina – Lah, po kateri je nosila ime slovenska vojna partizanska bolnica Pavla, ki je med 2. svetovno vojno delovala na več lokacijah v Trnovskem gozdu. Pavla je bila njena upraviteljica do konca vojne.

Marija Jerina por. Benčina je bila doma iz Logatca. Na videz sem jo spoznala, ko sem bila v internatu v Starem trgu, nikoli pa nisem imela priložnosti z njo govoriti, čeprav je bila mama moje sošolke Jane. Spominjam se je kot stroge sivolase gospe, ki je ljubila oblačila modre barve. Vedno je bilo nekaj v modrem: jopica ali krilo, bluza …

Leta 1933 je končala učiteljišče v Ljubljani, 1938. pa je prišla učit v Stari trg. Tu je ostala eno leto, nato pa je nekaj časa učila v Semiču v Beli krajini. Vrnila se je leta 1940. Z domačinom Milošem Benčinom se je poročila in rodila sta se jima sin Janez in hčerka Jana. Ko je šel upravitelj Ivan Mercina v pokoj, je bila nekaj časa upraviteljica osnovne šole. Na nižji gimnaziji je učila biologijo in kemijo, nato pa v prvem razredu naučila pisati, brati in računati kar dvajset generacij. Pred upokojitvijo je učila tudi v tretjem razredu in na predmetni stopnji nekaj let zopet biologijo in kemijo. Upokojila se je okrog leta 1966.

Njeni učenci pravijo, da je bila stroga in pravična pri ocenjevanju. Imela je lep glas in so radi prisluhnili njenemu petju, ko jim je pri glasbi predstavila novo pesem. Učili so se ljudske in partizanske pesmi. Na katedru je imela šibo, in če ni bilo miru, je z njo močno udarila po njem. Nikoli pa otrok ni kaznovala fizično.

Njena učenka in kasneje učiteljica na naši šoli, Bernarda Kraševec por. Knavs, je v spominih nanjo napisala naslednje.

Spominjam se, da je bila Benčinova stroga. Navadno je že s pogledom “ukrotila” nagajivega učenca. Ne spomnim se, da bi kdaj fizično kaznovala učence. Znala je dobro razložiti učno snov. Ko sem bila zaradi bolezni dalj časa odsotna od pouka, se je večkrat, tudi preko svojega moža, ki je bil sodelavec moje mami, pozanimala o mojem zdravju, kajti takrat ni bilo v šoli govorilnih ur (bili so le roditeljski sestanki). V času bolezni so me sošolke redno obiskovale, Benčinova pa je k meni poslala sošolca Toneta, ki je imel doma veliko zanimivih knjig, ki mi jih je posodil in jaz sem jih z veseljem prebrala.

Ko smo z učenci raziskovali partizansko šolstvo, so nam nekateri njeni nekdanji učenci zaupali, kako so leta 1944, ko so domobranci vdrli v šolo in odpeljali Benčinovo in Prešernovo, da bi ju ustrelili, prosili domobrance, naj ju spustijo. Ko so ju vklenjeni gnali čez Sveto Ano, sta učiteljici prosili Kontelovo mamo za robca, kajti njuna robca sta bila mokra od solz. Prav gotovo sta slutili, da ju nameravajo ustreliti. Vse te težke preizkušnje so verjetno vplivale na to, da je bila bolj resna. Le redkokdaj sem jo videla nasmejano.

• Zadnja vrsta: Ivanka Kočevar, Joža Cindrič, Bernarda Kraševec, Vladimira Telič, Stane Zigmund in Franci Zgonec.
• Srednja vrsta: Darinka Poje, Nives Kraševec, Lojzka Mulec, Ivanka Mulec in Marija Mulec.
• Sedijo: Franc Troha, Anton Janež, Anton Kočevar in razredničarka Marija Benčina.

• Zadnja vrsta: Stojan Grlj, Anton Jozelj, Miran Mestnik, Stanko Baranja in Milan Intihar.
• Srednja vrsta: Darinka Truden, Branka Gabrenja, Boža Troha in Ljubica Solomun.
• Sedijo: Tone Svet, Franc Koren in Jože Komidar.

Slovarček:

• kateder: pisalna miza za učitelja

Viri:

• Ivanka Rovan
• Bernarda Kraševec
• Janez Benčina
• Marija in Janez Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1964
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Rovan
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

Matevž Hace v Begunjah

“Joj, ali bi vi bili tako dobri in se zadržali malo v Ljubljani samo za par ur. Zelo me skrbi,” je rekla, “da sem morda pustila pajglezen prižgan doma in se bojim, da se ne bi kaj vnelo. Ali bi vi šli pogledat v naše stanovanje, da ga ugasnete? Saj ni tako daleč od postaje. Jaz sem Rezka, moj mož je Matevž Hace. Živimo v … ulici številka …”

Moja mama je bila zelo dobra duša in ni mogla odreči ženski, čeprav je ni poznala, samo je videla, kako jo je skrbelo. Pogledala je naokrog in rekla, ali res ni nobenega drugega, ki vam bi pomagal?

“Ne, noben drugi ne gre v Ljubljano”, je rekla Rezka. “Prosim vas, pojdite pogledat v naše stanovanje.” Naš načrt je bil drugačen, a mama je končno rekla, no pa bomo šli. Rezka se je veselo oddahnila, dala nam je naslov in malo raztolmačila, kako priti do tja. Mama in ata niso vedeli nič o Ljubljani, mogoče so bili tam enkrat ali dvakrat v svojem življenju.

Mamo je ves čas skrbelo, kako bomo najdli tisto stanovanje. Ko smo prišli v Ljubljano, smo se takoj napotili v tisto smer in kar dobro maširali. Vsi trije smo bili pozorni na ulična imena. Nič sigurni ali smo na pravi poti ali ne, zagledamo več stanovanj po vrsti in šli po enih stopnicah gori. Mama je vtaknila ključ v neka vrata in se je obrnil. Veselo smo se spogledali, vstopili notri v eno sobo in takoj iskali, kje bi bil likalnik. Ko smo ga našli, smo videli, da sploh ni bil prižgan. Nismo se zadržali, ker nas ni nič drugega zanimalo in takoj šli ven in nazaj na postajo. Se ne spomnim, kam smo dali ključ. Tako, naredili smo uslugo, zdaj pa gremo po svoji poti.

Toda počakajte, ni še konec te zgodbe, pride še en del.

Bilo je čez štirinajst dni, ko sem se sama vračala domov. Mama in ata sta odšla že pred tednom in me pustila v Kranju za malo več časa, saj sem imela šolske počitnice. Stara sem bila 14 let. Tam petdesetega leta sploh nismo potovali ven iz doline, ker nismo imeli denarja.

Za nazaj sem se morala presesti v Ljubljani in spraševala, kateri avtobus gre v Loško dolino. Neki uradni človek mi je rekel, da še ni prišel. Mislila sem si, da imam še polno časa in šla do ene trgovince tam blizu, da malo pogledam okrog in kupim nekaj bombonov za moja dva bratca. Ko pridem nazaj, jaz čakam in čakam tam sama, ali se mi je sumljivo zdelo, ker ni bilo nikogar drugega. Pa me končno vpraša neka ženska, ki je čistila, kam grem, sem rekla v Loško dolino.

“O tisti avtobus je že davno odšel,” mi je rekla. Naenkrat me je zagrabil velik strah, kaj bom pa zdaj. Drugi avtobus pride šele jutri. Nikogar nisem poznala v Ljubljani in tudi denarja nisem imela več, samo karto v roki.

No, ko se kula lomijo, se človek znajde. Spomnila sem se na Hacetovo stanovanje in se napotila tja kot slepa kura. Mislila sem si, a je sploh tista ženska prišla že domov? Zelo mi je bilo nerodno iti tja in prosit za prenočišče. Hodim ne vem kako dolgo po vročem soncu in kako sem našla tisto stanovanje sploh ne vem, samo po sreči. Grem gori po štengah in potrkam na vrata in to parkrat preden so se odprla in se prikaže tista ženska, g. Rezka. Strmo me je pogledala, češ kdo si pa ti potepenka, ker me ni poznala. Začela sem ji tolmačit med solzami in objasnila, kako sem vedela za njeno stanovanje. Ko sem končala, ni vedela, kaj narediti z mano. Zdaj si mislim, da je morala biti previdna, koga sprejet notri, zaradi moža, ki je bil zaposlen v politiki. Reče mi: počakaj in zapre vrata za sabo. Nekaj časa tam stojim, ko se vrata spet odprejo in mi g. Rezka ukaže, pojdi notri. Predstavila me je k njenemu možu Matevžu in njihovima dvema otrokoma, Milanu in mlajši sestrici (sem pozabila njeno ime). Gospa Rezka je pripravila fino večerjo in mi dala stol, da se vsedem za mizo in jem z družino.

Ko je bil čas za spat, me je vprašala, kje bi rajši spala, z njeno hčerko ali na eni majhni posteljici v drugi sobi. Malo sem pomislila, in ker mi je bilo sram, sem rekla, da na majhni posteljci.

Zjutraj je bila g. Rezka sama, ker so vsi že nekam odšli. Bila je prijazna, dala mi je za jest na izbero, kaj bi rajši za zajtrk. Potem mi je pomagala spakirati, ter me spremila do avtobusne postaje, čeprav sem ji rekla, da ni treba, da bom že sama najdla. Ona je pa rekla nič zato, itak moram v trgovino, da kupim par stvari.

Nikdar nisem pozabila tistega dogodka in tudi gospe Rezke ne, kot vidite po tej moji dogodivščini. Po tolikih letih se še vedno rada spomnim na njo, ki me je rešila tisti dan, da nisem spala na kakšni klopi. To bo že več kot 60 let od takrat.

* Milena Truden, nekoč iz Kozarišč 11, zdaj že dolgo živi v Melbournu. Piše v angleščini, za Stareslike pa je opisala prigodo v slikovitem slovenskem jeziku, tistem, ki ga je pred desetletji ponesla s seboj v Avstralijo. Pred časom smo že objavili več zgodb, ki so izšle v njeni knjigi Stepping Stones.

Slovarček:

• pajglezn: likalnik
• maširati: hoditi, marširati
• ko se kula lomijo: ko si v zagati, ko je sila
• štenge: stopnice

Kraj: Stari trg
Datum: 1955
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: negativ