Takšne so bile prve otroške jasli v VVU Stari trg leta 1975. Med varovanci – dojenčki je medicinska sestra Metka Eržen. Fotograf jih je zmotil pri igri z lego kockami. Ta prostor je bila njihova spalnica, igralnica in jedilnica. Z leti se je večalo število varovancev in zaposlenih. Leta 1977 pa so se odprle jasli v vrtcu v Iga vasi. V Starem trgu pa so ostali otroci starejši od dveh let in pol do vstopa v šolo.

O svojem službovanju v vrtcu Stari trg Metka Eržen por. Košuta pripoveduje.

Bilo je poletje leta 1975, ko me je vzgojiteljica Malči Grlj obvestila, da se v vrtcu odpira oddelek otroških jasli in da potrebuje medicinsko sestro. Delo sem z veseljem sprejela in 1.9. 1975 sem že nastopila službo. Moj prvi otrok v jaslih je bila Sandra Rupnik. Bila je prisrčna in zelo pridna dojenčica. Nekaj časa sva uživali sami, potem pa so se pridružili še otroci, ki jih vidite na sliki. Ko sem nastopila službo, mi ni bilo lahko. Vse se je dogajalo v enem prostoru, pa tudi izkušenj nisem imela. Sem se pa vedno lahko naslonila na vzgojiteljico Malči, ki mi je tesno stala ob strani. Pri njej sem dobila tolažbo, pomoč in nasvet. Moje pedagoško znanje se je bogatilo tudi s seminarji in posveti s kolegicami na aktivih. Svoje delo sem opravljala strokovno in z veseljem. Tu sem delala enajst let, v katerih je bilo veliko nepozabnih dni, smeha, dogodivščin, prijetnih srečanj, pa tudi joka. Delo z otroki ni enostavno, je odgovorno, te pa bogati, da se čutiš izpolnjenega.

Pokojnino sem si zaslužila v tujini, na Reki, kamor me je pripeljala ljubezen. Sedaj tu srečno živim s svojo družino, moja največja radost pa so moji trije vnuki. V mojem srcu pa ima še vedno posebno mesto moj rojstni kraj Stari trg in prečudovita Loška dolina, kamor se vedno rada vračam. Življenje mi bogatijo tudi lepi spomini na mamo Milko in dobri odnosi s sestrino družino, sosedi in prijatelji.

Čeprav sva imeli z Metko malo osebnih stikov, se najini življenji prepletata že iz otroških let. V spominu imam ljubko deklico z dvema repkoma, obetavno srednješolko, negovalko in vzgojiteljico v jaslih ter znanko, ki se je letno večkrat vračala, kot ona pravi, v prečudovito Loško dolino k materi in sestri ter ob tej priložnosti obiskala vse, ki so ji bili pri srcu. Je topla, pozitivna oseba z nasmehom na obrazu in velik domoljub.

Pri mizi je medicinska sestra Metka Eržen in v naročju drži v desni roki Majo Mlakar in v levi Jasno Štritof. Za Metko sta v posteljici na levi Boštjan Funda, na desni pa Sandra Rupnik.

Za mizo sedijo: Peter Molan, Simona Žnidaršič in Brigita Martinčič.

Iz posteljice kuka Peter Šušnjar. Na sliki manjka Aljoša Zabukovec, morda je bil takrat bolan.

Slovarček:

• otroške jasli: ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok
• VVU: vzgojno varstvena ustanova, vrtec

Viri:

• Metka Košuta, Polona Drobnič, Saša Knavs

Kraj: Stari trg
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Polona Drobnič
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

Ob zaključku šolskega leta se niso slikali samo učenci OŠ, ampak tudi varovanci VVU. Ti otroci so bili prva skupina v karieri pomočnice vzgojiteljice Polone Drobnič. Bilo jih je sedemnajst v starosti od dveh let in pol do pet let. Slikali so se pred vhodom v vrtec. Njihovi obrazki so resni, zaskrbljeni, nekoliko vprašujoče gledajo fotografa. Prav zanima me, kaj jim je rojilo po glavi. V ozadju je ime naše šole in doprsni kip heroja, po katerem se imenuje. Fasada je bila iz rdeče opeke. Na zelenici pred vhodom je rasla velika tisa, onkraj ceste nasproti šole pa stoji Trudnova hiša, ki je večji del leta samevala, ker sta bila lastnika v Nemčiji.

Prosto delovno mesto pomočnice vzgojiteljice je mladi nezaposleni Poloni Drobnič ponudila takratna vodja vrtca in vzgojiteljica Malči Grl. Službo je nastopila 6. novembra leta 1974 in ob delu kasneje končala šolo za pomočnico vzgojiteljice v Ljubljani. V vrtcu sta bili takrat dve veliki skupini. Prvo je vodila Polona (2,5 do 5 let) in drugo (5 do 7 let) vzgojiteljica Malči. Ko zdaj pomisli na prva leta službovanja, pogoji niso bili najboljši (velike skupine različnih starosti; malo igral, zunanjih sploh ni bilo; igrač je bilo zelo malo; osiromašena knjižnica; ni bilo didaktičnih pripomočkov; nezavarovan prostor pred vrtcem). Otroci so risali na zadnjo stran računalniških listov. Ker je bila sama z veliko skupino, je bila odgovornost še večja. Vedno se je bala, da se komu ne bi kaj zgodilo. Za sprehode je zbirala poti, kjer so bili otroci varnejši in so se lahko sprostili.

Prva leta je bil poudarek v učno vzgojnem programu vzgojiteljic na varstvu, vzgoji in igri. To se je odražalo tudi na otrocih. Bili so sproščeni, izražali so veselje in radi hodili v vrtec. Kasneje je bil večji poudarek na izobraževanju – pripravi na šolo in otroci so pogrešali igro. Ko je nekoč prišla mama po službi po otroka in so ga zbudili, so bile njegove prve besede: Kaj si me prišla že iskat, pa saj se nisem danes še nič igral.

Pogoji za delo so bili iz leta v leto boljši. Dobili so nove igralnice, didaktičnih pripomočkov je bilo vedno več, knjižnica se je obogatila … Vsaka skupina je imela svojo vzgojiteljico in pomočnico. Skupaj sta načrtovali program dela, izdelovali pripomočke, pripravljali otroke na nastope, okraševali panoje … Delo se je razdelilo na obe, odgovornost pa je nosila vzgojiteljica. Z leti ji je bilo delo z otroki vedno bolj pri srcu. Vsa leta je bila v vrtcu zjutraj med prvimi in je sprejemala otroke v varstvo. Sprejeti so bili z nasmehom in z odprtimi rokami, otroci pa so ji ljubezen vračali. Stekli so k njej in jo objeli. Pravi, ni lepšega, ko te zjutraj sprejmejo prijazne oči, te objamejo in čutiš, da te imajo radi, da je tvoje delo na dobri poti in da je obrodilo sadove. In prav to vračanje ljubezni otrok je Polono osrečevalo in ji dajalo elan, da je še več energije vložila v svoje delo in nikoli v svoji karieri ni pomislila, da bi se zaposlila, kje drugje.

Tudi zdaj, ko je že v pokoju, se otroci radi ustavijo pred njenim domom, in če jo vidijo, jo pozdravijo: Kako si Polona? Živio Polona!

• Stojijo: Toni Veber, Branka Crnić, Branko Vampelj, Damjan Zabukovec in Tomaž Krek.
• Sedijo: Klavdija Podobnik, Boris Tavzelj, Katarina Krajc.

• Stojijo: Erik Žnidaršič, Primož Strle, Radovan Šušnjar, Mitja Škrlj in Simona Zabukovec.
• Sedijo: Danica Zrimšek, Tomaž in Matjaž Čokl in Barbara Kočevar.

Med obujanjem spominov in pregledovanju slik je Polona kasneje dopolnila še zadnjo stran.

Slovarček:

• VVU: vzgojno varstvena ustanova, vrtec

Viri:

• Polona Drobnič, Vlasta Podobnik, Ivanka Rovan

Kraj: Stari trg, pred VVU
Datum: 1975
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Polona Drobnič
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

To je eden izmed zadnjih razredov na razredni stopnji, ki jih je učila učiteljica Marija Benčina. Leta 1964 je pouk od prvega do petega razreda še potekal v nekdanji ljudski šoli, kjer je danes Občina Loška dolina. Slika je nastala na šolskem vrtu.

Marija, njeni bližnji in prijatelji so jo klicali Mimi, je bila sestra zdravnice Pavle Jerina – Lah, po kateri je nosila ime slovenska vojna partizanska bolnica Pavla, ki je med 2. svetovno vojno delovala na več lokacijah v Trnovskem gozdu. Pavla je bila njena upraviteljica do konca vojne.

Marija Jerina por. Benčina je bila doma iz Logatca. Na videz sem jo spoznala, ko sem bila v internatu v Starem trgu, nikoli pa nisem imela priložnosti z njo govoriti, čeprav je bila mama moje sošolke Jane. Spominjam se je kot stroge sivolase gospe, ki je ljubila oblačila modre barve. Vedno je bilo nekaj v modrem: jopica ali krilo, bluza …

Leta 1933 je končala učiteljišče v Ljubljani, 1938. pa je prišla učit v Stari trg. Tu je ostala eno leto, nato pa je nekaj časa učila v Semiču v Beli krajini. Vrnila se je leta 1940. Z domačinom Milošem Benčinom se je poročila in rodila sta se jima sin Janez in hčerka Jana. Ko je šel upravitelj Ivan Mercina v pokoj, je bila nekaj časa upraviteljica osnovne šole. Na nižji gimnaziji je učila biologijo in kemijo, nato pa v prvem razredu naučila pisati, brati in računati kar dvajset generacij. Pred upokojitvijo je učila tudi v tretjem razredu in na predmetni stopnji nekaj let zopet biologijo in kemijo. Upokojila se je okrog leta 1966.

Njeni učenci pravijo, da je bila stroga in pravična pri ocenjevanju. Imela je lep glas in so radi prisluhnili njenemu petju, ko jim je pri glasbi predstavila novo pesem. Učili so se ljudske in partizanske pesmi. Na katedru je imela šibo, in če ni bilo miru, je z njo močno udarila po njem. Nikoli pa otrok ni kaznovala fizično.

Njena učenka in kasneje učiteljica na naši šoli, Bernarda Kraševec por. Knavs, je v spominih nanjo napisala naslednje.

Spominjam se, da je bila Benčinova stroga. Navadno je že s pogledom “ukrotila” nagajivega učenca. Ne spomnim se, da bi kdaj fizično kaznovala učence. Znala je dobro razložiti učno snov. Ko sem bila zaradi bolezni dalj časa odsotna od pouka, se je večkrat, tudi preko svojega moža, ki je bil sodelavec moje mami, pozanimala o mojem zdravju, kajti takrat ni bilo v šoli govorilnih ur (bili so le roditeljski sestanki). V času bolezni so me sošolke redno obiskovale, Benčinova pa je k meni poslala sošolca Toneta, ki je imel doma veliko zanimivih knjig, ki mi jih je posodil in jaz sem jih z veseljem prebrala.

Ko smo z učenci raziskovali partizansko šolstvo, so nam nekateri njeni nekdanji učenci zaupali, kako so leta 1944, ko so domobranci vdrli v šolo in odpeljali Benčinovo in Prešernovo, da bi ju ustrelili, prosili domobrance, naj ju spustijo. Ko so ju vklenjeni gnali čez Sveto Ano, sta učiteljici prosili Kontelovo mamo za robca, kajti njuna robca sta bila mokra od solz. Prav gotovo sta slutili, da ju nameravajo ustreliti. Vse te težke preizkušnje so verjetno vplivale na to, da je bila bolj resna. Le redkokdaj sem jo videla nasmejano.

• Zadnja vrsta: Ivanka Kočevar, Joža Cindrič, Bernarda Kraševec, Vladimira Telič, Stane Zigmund in Franci Zgonec.
• Srednja vrsta: Darinka Poje, Nives Kraševec, Lojzka Mulec, Ivanka Mulec in Marija Mulec.
• Sedijo: Franc Troha, Anton Janež, Anton Kočevar in razredničarka Marija Benčina.

• Zadnja vrsta: Stojan Grlj, Anton Jozelj, Miran Mestnik, Stanko Baranja in Milan Intihar.
• Srednja vrsta: Darinka Truden, Branka Gabrenja, Boža Troha in Ljubica Solomun.
• Sedijo: Tone Svet, Franc Koren in Jože Komidar.

Slovarček:

• kateder: pisalna miza za učitelja

Viri:

• Ivanka Rovan
• Bernarda Kraševec
• Janez Benčina
• Marija in Janez Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: 1964
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Ivanka Rovan
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija

Matevž Hace v Begunjah

“Joj, ali bi vi bili tako dobri in se zadržali malo v Ljubljani samo za par ur. Zelo me skrbi,” je rekla, “da sem morda pustila pajglezen prižgan doma in se bojim, da se ne bi kaj vnelo. Ali bi vi šli pogledat v naše stanovanje, da ga ugasnete? Saj ni tako daleč od postaje. Jaz sem Rezka, moj mož je Matevž Hace. Živimo v … ulici številka …”

Moja mama je bila zelo dobra duša in ni mogla odreči ženski, čeprav je ni poznala, samo je videla, kako jo je skrbelo. Pogledala je naokrog in rekla, ali res ni nobenega drugega, ki vam bi pomagal?

“Ne, noben drugi ne gre v Ljubljano”, je rekla Rezka. “Prosim vas, pojdite pogledat v naše stanovanje.” Naš načrt je bil drugačen, a mama je končno rekla, no pa bomo šli. Rezka se je veselo oddahnila, dala nam je naslov in malo raztolmačila, kako priti do tja. Mama in ata niso vedeli nič o Ljubljani, mogoče so bili tam enkrat ali dvakrat v svojem življenju.

Mamo je ves čas skrbelo, kako bomo najdli tisto stanovanje. Ko smo prišli v Ljubljano, smo se takoj napotili v tisto smer in kar dobro maširali. Vsi trije smo bili pozorni na ulična imena. Nič sigurni ali smo na pravi poti ali ne, zagledamo več stanovanj po vrsti in šli po enih stopnicah gori. Mama je vtaknila ključ v neka vrata in se je obrnil. Veselo smo se spogledali, vstopili notri v eno sobo in takoj iskali, kje bi bil likalnik. Ko smo ga našli, smo videli, da sploh ni bil prižgan. Nismo se zadržali, ker nas ni nič drugega zanimalo in takoj šli ven in nazaj na postajo. Se ne spomnim, kam smo dali ključ. Tako, naredili smo uslugo, zdaj pa gremo po svoji poti.

Toda počakajte, ni še konec te zgodbe, pride še en del.

Bilo je čez štirinajst dni, ko sem se sama vračala domov. Mama in ata sta odšla že pred tednom in me pustila v Kranju za malo več časa, saj sem imela šolske počitnice. Stara sem bila 14 let. Tam petdesetega leta sploh nismo potovali ven iz doline, ker nismo imeli denarja.

Za nazaj sem se morala presesti v Ljubljani in spraševala, kateri avtobus gre v Loško dolino. Neki uradni človek mi je rekel, da še ni prišel. Mislila sem si, da imam še polno časa in šla do ene trgovince tam blizu, da malo pogledam okrog in kupim nekaj bombonov za moja dva bratca. Ko pridem nazaj, jaz čakam in čakam tam sama, ali se mi je sumljivo zdelo, ker ni bilo nikogar drugega. Pa me končno vpraša neka ženska, ki je čistila, kam grem, sem rekla v Loško dolino.

“O tisti avtobus je že davno odšel,” mi je rekla. Naenkrat me je zagrabil velik strah, kaj bom pa zdaj. Drugi avtobus pride šele jutri. Nikogar nisem poznala v Ljubljani in tudi denarja nisem imela več, samo karto v roki.

No, ko se kula lomijo, se človek znajde. Spomnila sem se na Hacetovo stanovanje in se napotila tja kot slepa kura. Mislila sem si, a je sploh tista ženska prišla že domov? Zelo mi je bilo nerodno iti tja in prosit za prenočišče. Hodim ne vem kako dolgo po vročem soncu in kako sem našla tisto stanovanje sploh ne vem, samo po sreči. Grem gori po štengah in potrkam na vrata in to parkrat preden so se odprla in se prikaže tista ženska, g. Rezka. Strmo me je pogledala, češ kdo si pa ti potepenka, ker me ni poznala. Začela sem ji tolmačit med solzami in objasnila, kako sem vedela za njeno stanovanje. Ko sem končala, ni vedela, kaj narediti z mano. Zdaj si mislim, da je morala biti previdna, koga sprejet notri, zaradi moža, ki je bil zaposlen v politiki. Reče mi: počakaj in zapre vrata za sabo. Nekaj časa tam stojim, ko se vrata spet odprejo in mi g. Rezka ukaže, pojdi notri. Predstavila me je k njenemu možu Matevžu in njihovima dvema otrokoma, Milanu in mlajši sestrici (sem pozabila njeno ime). Gospa Rezka je pripravila fino večerjo in mi dala stol, da se vsedem za mizo in jem z družino.

Ko je bil čas za spat, me je vprašala, kje bi rajši spala, z njeno hčerko ali na eni majhni posteljici v drugi sobi. Malo sem pomislila, in ker mi je bilo sram, sem rekla, da na majhni posteljci.

Zjutraj je bila g. Rezka sama, ker so vsi že nekam odšli. Bila je prijazna, dala mi je za jest na izbero, kaj bi rajši za zajtrk. Potem mi je pomagala spakirati, ter me spremila do avtobusne postaje, čeprav sem ji rekla, da ni treba, da bom že sama najdla. Ona je pa rekla nič zato, itak moram v trgovino, da kupim par stvari.

Nikdar nisem pozabila tistega dogodka in tudi gospe Rezke ne, kot vidite po tej moji dogodivščini. Po tolikih letih se še vedno rada spomnim na njo, ki me je rešila tisti dan, da nisem spala na kakšni klopi. To bo že več kot 60 let od takrat.

* Milena Truden, nekoč iz Kozarišč 11, zdaj že dolgo živi v Melbournu. Piše v angleščini, za Stareslike pa je opisala prigodo v slikovitem slovenskem jeziku, tistem, ki ga je pred desetletji ponesla s seboj v Avstralijo. Pred časom smo že objavili več zgodb, ki so izšle v njeni knjigi Stepping Stones.

Slovarček:

• pajglezn: likalnik
• maširati: hoditi, marširati
• ko se kula lomijo: ko si v zagati, ko je sila
• štenge: stopnice

Kraj: Stari trg
Datum: 1955
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 7. 2014
Oblika: negativ

Tudi to spominsko fotografijo, kot mnogo drugih, je ob zaključku šolskega leta 1967/68 posnel Jože Žnidaršič. Učenci so se s svojo razredničarko Rozko Berglez postavili pred objektiv kar na stopnicah pred nekdanjim TVD Partizanom.

Rozka Debevec por. Berglez je bila rojena v Begunjah pri Cerknici 1.9. 1931. Učiteljišče je končala v Ljubljani, kasneje pa je ob delu končala študij predmetne učiteljice likovnega pouka in gospodinjstva. Njeno prvo službeno mesto razredne učiteljice je bilo v Ilirski Bistrici. Po dveh letih pa se je zaposlila na OŠ Stari trg. Tu je spoznala življenjskega sopotnika, se poročila in rodili sta se jima dve hčerki: Nevenka in Slavica. Poučevala je drugi razred še v stari ljudski šoli, kjer je z družino tudi stanovala, dokler se niso preselili v svojo hišo na Ogradah. Ob njenem prihodu v Stari trg sta na šoli poučevali dve Rozki – Rozka Frank in Rozka Debevec. Pravijo, da sta si bili tudi zelo podobni. Bili sta dobri prijateljici, sodelavki in članici DPD Svoboda. Rozka Frank je kmalu odšla iz Loške doline, prijateljstvo med njima pa je ostalo. Usoda jima je naklonila tudi moža z enakim imenom – Slavko.

Ko sem prišla v šolskem letu 1958/ 59 v OŠ Stari trg, me je Rozka učila likovni pouk, gospodinjstvo in krožek vezenje. Mnogim generacijam je privzgojila čut za estetiko, nas poučila z osnovami gospodinjstva, predvsem pa je deklice in kasneje dekleta in žene naučila ABC pletenja, vezenja in kvačkanja. Spominjam se, da smo deklice osmega razreda delale vajenico vezenja. To je bil podolgovat kos bele tkanine, na katerega smo izvezle več vrst različnih vzorčkov, se naučile narediti vezan rob in ga zarobile z okrasnim šivom. Naučile smo se prišiti gumb, narediti gumbnico in zakrpati manjšo luknjo. Pod njenim budnim očesom in s potrpežljivo nazorno razlago smo si naredile tudi nekaj gotovih izdelkov. Sama sem si takrat izvezla kuhinjski prt in spletla rokavice z enim prstom. Pozimi, ko je bilo v razredih mrzlo, je imela večkrat krožek kar v svoji kuhinji. Takratne učenke se teh dogodkov s hvaležnostjo spominjajo. Kvačkanja, vezenja in pletenja ni samo poučevala, bil je tudi njen hobi. Doma je vsak prosti čas izkoristila za ročna dela. Hčerki radi povesta: Samo usedla se je, pa so bile že pletilke ali pa kvačka v rokah. Vsi pleteni izdelki njene družine so bili njeno delo – lepi, natančno izdelani, unikatni. Veliko vzorcev za kvačkanje je ustvarila sama, bila je inovativna, večkrat se ji je mimobežno ob opazovanju narave, porodila ideja in že je bil vzorček za nov prtiček narisan na papirju.

Poleg rednega dela v šoli je dežurala pri učnih urah v internatu. Enkrat tedensko je vodila v večernih urah telovadbo za učenke osnovne šole. Bila je aktivna članica DPD Svoboda, kjer je odigrala nekaj glavnih vlog (Svet brez sovraštva 1953, Rokovnjači 1953, Krog s kredo 1955, Na Trški gori 1956 …), kasneje pa se je ukvarjala predvsem s sceno, maskiranjem in kostumi.

Ko se je v Loški dolini ustanovilo Društvo žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina, se je tudi Rozka včlanila v društvo. Le-to je organiziralo tečaj kvačkanja in Rozka se je kot mentorica ponovno vrnila v vlogo učiteljice. Tečaj je potekal v jesenskem in zimskem času od 20. januarja 2009 do pomladi 2012, ko je Rozka hudo zbolela in 3. maja leta 2013 umrla.

Namen tečaja ja bil:

• medgeneracijsko sodelovanje,
• prenašanje znanja na mlajše rodove,
• ohranjanje tovrstne kulturne dediščine.

Med delovanjem tečaja so tečajnice spoznale nekaj novih tehnik kvačkanja in izdelale precejšno število zahtevnejših izdelkov. Organizirale so razstavo ročnih del v gradu Snežnik in v klubskih prostorih kulturnega doma v Starem trgu. Izdelke pridnih in spretnih rok so razstavile po lastni izbiri, pri krajanih pa je njihovo ustvarjalno delo poželo veliko priznanj, pohval in zahval.

Rozka Berglez je bila mojstrica na svojem področju. Svoje bogato znanje in izkušnje je prenašala na druge, pedagoško znanje je bilo vedno prisotno in obdano z materinsko ljubeznijo. Tečajnice je imenovala “moje punčke”. Bila je skromna, delovna, vljudna, vedno dobrovoljna. Izžarevala je nagajivo iskrivost in hudomušnost.

16. januarja 2015 so tečajnice v spomin mentorici in članici priredile memorial v prostorih starotrške knjižnice z razstavo njenih izdelkov in izdelkov tečajnic s kulturnim programom.

• Sedijo: Branko Grlj, Marija Zabukovec in razredničarka Rozka Berglez.
• Srednja vrsta: Joža Nelec, Angelca Solomun, Andreja Prosenc, Sonja Hribar in Marica Antončič.
• Zadnja vrsta: Olga Ožbolt, Marija Antončič, Ivanka Truden, Milka Turšič, Danica Lipovec in Bojan Baraga.

• Sedijo: Milena Zalar, Vesna Žnidaršič, Nada Matevžič, Drago Hribar in Zdravko Kandare.
• Srednja vrsta: Darinka Troha, Rada Vesel in Miloš Kovač.
• Zadnja vrsta: Tone Strle, Dušan Žnidaršič, Stane Vesel, Franc Komidar, Stane Intihar in Vinko Bavec.

Viri:

• Danica Janež
• Drago Hribar
• Francka Seljak
• Nevenka Ule
• Slavica Lunka

Kraj: Stari trg
Datum: 1968
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Joža Šumrada
Skenirano: 24. 4. 2022
Oblika: fotografija

Učenci 5. b razreda so bili Bernardina prva generacija na OŠ v Starem trgu. Učila jih je spoznavanje družbe. Pouk in matično učilnico so imeli v pionirski sobi, ki je bila premajhna za tako številčen razred. Ostali so ji v zelo lepem spominu. Bili so spoštljivi, vodljivi, delovni, ustvarjalni. Še bolj so se zbližali v šoli v naravi v Pacugu. Hudo ji je bilo, ker je bila njihova razredničarka samo eno leto, kajti v šestem razredu takrat ni poučevala. Spominska fotografija je nastala za šolo na športnem igrišču.

Bernarda Kraševec por. Knavs je prvič nastopila službo v šolskem letu 1977/78 na OŠ v Cerknici in na Rakeku. Bila je »leteča učiteljica«. Dva dni v tednu je poučevala v Cerknici, dva dni na Rakeku in en dan v Grahovem. Poleg zgodovine, spoznavanja družbe in družbeno – moralne vzgoje je učila tudi likovni pouk, zato je bila zelo vesela, da je naslednje leto dobila službo na OŠ v Starem trgu. Tu je poučevala spoznavanje družbe, zgodovino v 7. b, slovenščino v 8. b razredu in vodila šolsko knjižnico.

Na OŠ heroja Janeza Hribarja Stari trg je delala vse do upokojitve, 39 let. Poučevala je zgodovino in slovenščino, bila mentorica učencem zgodovinskega krožka, tekmovalcem v znanju zgodovine in slovenščine, sodelovala oz. vodila številne projekte. V najlepšem spominu pa so ji ostali srednjeveški dnevi pri gradu Snežnik.

Njeni učenci pravijo, da je bila dobra učiteljica in razredničarka. Bila je z njimi v dobrem in slabem, jim znala prisluhniti, jih motivirati, jih spodbujati, naučila jih je misliti s svojo glavo. Vedno se je zavzela zanje in bila z njimi prijazna vedno in povsod. Bila je učiteljica s srcem in bogatim znanjem, z veliko željo, da da učencem največ, kolikor je možno. Pri delu z učitelji in učenci je bila odgovorna, strokovna, natančna in dosledna.

To potrjuje tudi zapis njene učenke in sodelavke Ive Jakše Sterle.

Bernarda je postala tudi moja učiteljica slovenščine in zgodovine. Oba predmeta sem imela – tudi ali pa predvsem – zaradi nje (kdo bi vedel) zelo rada. Tudi v razredu je bila zelo prijazna, topla učiteljica, pripravljena pomagati učencem, potrpežljivo nam je narekovala zapise v zvezek – ne vem, zakaj mi je to ostalo tako v spominu, a vedno nas je opozarjala na rdeč naslov, naj pomembne stvari zapišemo z rdečim pisalom – tega sem se pridno držala tudi naprej v gimnaziji, le barvna paleta je postala bolj pestra.

Ure zgodovine pri Bernardi so bile pravljica – kako doživeto nem je znala predstaviti snov in nas s tem navdušiti. Rada sem jo imela – kot učiteljico in kot osebo.

Ko sem tudi sama postala učiteljica slovenščine in dobila svojo prvo zaposlitev na OŠ heroja Janeza Hribarja so se moji vtisi o Bernardi le še potrdili. Spoznala sem jo namreč na drugačen način, kot kolegico slovenistko, kot sodelavko. V mojem prvem letu poučevanja mi je ves čas nesebično pomagala, ostajala z menoj v šoli do poznega popoldneva, mi svetovala, mi predala nekaj svojega gradiva, me spodbujala.

Viri:

• Bernarda Kraševec
• Iva Jakše
• Tatjana Lekan

Kraj: Stari trg
Datum: 1979
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Bernarda Knavs
Skenirano: 24. 4. 2022
Oblika: fotografija

Prva fotografija z učenci v dolgi, uspešni karieri, takrat še Marije Žnidaršič, je nastala med cesto Stari trg – Lož in potočkom Brežičkom pod veliko lipo, ki hrani v svoji krošnji veliko nepovedanih zgodb. Zadaj jih objema njihov drugi dom – takrat še stara ljudska šola. Da so se razumeli in dobro počutili v razredni skupnosti, pričajo zadovoljni, nasmejani obrazi in se ne zavedajo, kaj vse jih v življenju še čaka.

Viševčanka Marija Žnidaršič por. Kocjančič – Mika, pod tem imenom je najbolj znana, je bila naša dolgoletna učiteljica prvega razreda, z njim je začela in končala. Na OŠ Stari trg je po končanem učiteljišču v Ljubljani prišla v šolskem letu 1963/64. Njenih prvih pet delovnih let so bila zanjo zelo pestra in naporna. V popoldanskem času je poučevala svoj prvi razred, dopoldan pa je nadomeščala manjkajoče učitelje. Imela je športno vzgojo v petem razredu in deklice v 6. 7. in 8. razredu, po potrebi matematiko v 6. in 7. razredu in zemljepis v 6. 7. in 8. razredu. Eno celo šolsko leto pa je poučevala dopoldan četrti, popoldan pa prvi razred. Živela je za učence – za šolo. Kot dobra pedagoginja in organizatorka dela je uspešno orala ledino.

Prvih devet let je Mika poučevala v stavbi stare ljudske šole, v prostorih bivše nižje gimnazije in telovadbo v TVD Partizan. V novi šoli nasproti zdravstvenega doma in lekarne, ki je bila zgrajena leta 1972, pa je poučevala do upokojitve vedno prvi razred z izjemo treh let, ko je učila drugi razred.

Pri poučevanju je bila strokovna, napredna in natančna. Uspešno je reševala nove izzive (nova matematika, različne metode opismenjevanja …) in se vedno izkazala kot inovatorka. Ker ni bilo ustreznih učnih pripomočkov, jih je izdelovala sama. Najtežje je iz učenca zvabiti najboljše. Ona je to znala. Prav zaradi strokovnosti in in posebnega pristopa do dela z učenci je bila večkrat pohvaljena od šolskih svetovalnih služb.

Izkušnje so jo bogatile in le-te je nesebično prenašala na sodelavce in mlajše učitelje. Bila je mentor mnogim mladim učiteljem na šoli in vodila aktive za prvi razred na šoli in v bivši občini Cerknica.

Aktivno je sodelovala tudi v obšolskih dejavnostih in si vedno in povsod prizadevala za napredek v šolstvu in za dobro ime šole.

• Stojijo:  Danica Ule, Marta Škrbec, Jože Matevžič, Jože Petrič, Jože Gradišnik – Pušeljc, Toni Kirasič, Štefan Jurkovič, Metka Eržen, Franci Strle in Orlanda Kržič.
• Čepijo: Sanda Mlakar, Jože Virant, Stane Žagar, Stane Kocmur in Janko Šumrada.

• Stojijo: Edo Kocmur, Dušan Zalar, neprepoznan, Bojan Kandare, Slavko Zupančič in Tone Plos.
• Čepijo: Bojan Avsec, Viljem Jakljevič, Vojko Mlakar, Milan Plos in Toni Kočevar.

Kot organizirana in natančna učiteljica pri pedagoškem delu v razredu si je kmalu po upokojitvi uredila album šolskih fotografij po letnicah in jih opremila z imeni in priimki učencev. Tako je tudi album nema priča njenega dela in značaja.

Viri:

• Marija Kocjančič

Kraj: Stari trg
Datum: junij 1964
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Marija Kocjančič
Skenirano: 5. 5. 2022
Oblika: fotografija

Fotografija je nastala med poukom angleščine v stari šoli, kjer je danes Občina Loška dolina in gasilni dom. Vsi učenci so iz šolskega okoliša Iga vas in Babnega Polja. Marija Geršič je takrat poleg svojega razreda učila še angleščino na predmetni stopnji, ker je bila učiteljica angleščine Silva Šepec na porodniškem dopustu.

Mlada Marija, bilo je njeno prvo službeno leto, se je dobro znašla in otroci so jo hitro vzeli za svojo. V šolskem letu 1968/69 je bila razredničarka 5. b razreda Silva Šepec, naslednja tri leta pa jih je sprejela učiteljica slovenščine Inka Trape, prav tako domačinka iz Nadleska.

Marija Geršič por. Lipovec je domačinka doma iz Nadleska. Med študijem angleščine jo je prišel prosit takratni ravnatelj Emil Mercina, če bi prišla učit, ker je bilo na šoli veliko pomanjkanje učiteljev. Ni veliko razmišljala, zaposlila se je na OŠ heroja Janeza Hribarja Stari trg v upanju, da bo ob delu končala študij. Ko pa je stopila v razred, so jo očarale vedoželjne in zaupljive oči otrok. Še bolj je vzljubila delo z mlajšimi otroki in ni več razmišljala o nadaljevanju študija. Biti učiteljica so bile njene sanje že iz otroških let, saj je med igro otrok v domači vasi vedno prevzela vlogo učiteljice.

Na naši šoli je poučevala šestnajst let večinoma v tretjem razredu. V začetku je poučevala v popoldanskem času, dopoldne pa je nadomeščala učitelje na predmetni stopnji (Silvo Šepec – angleški jezik, Marijo Avsec – slovenski jezik). Nato pa je dvajset let do upokojitve poučevala prvi ali drugi razred na OŠ Toneta Šraja – Aljoša v Novi vasi.

V obeh kolektivih je bila lepo sprejeta in se je dobro počutila. Je oseba brez dlake na jeziku, resnicoljubna in poštena. Imela je močnejši glas, in če ga je malo povzdignila ob neposlušnosti, so učenci vedeli, koliko je ura in pouk je v miru nadaljevala.

• Prva vrsta: Rajko Ris (Kozarišče), Vinko Kočevar (Šmarata), Vinko Strle (Iga vas), Zinka Poje (Babno Polje).
• Druga vrsta: Vesna Špeh (Podgora), Nevenka Lipovec (Babno Polje), Zdenka Konc (Babno Polje).
• Tretja vrsta: Slavko Turk (Iga vas), Milivoj Sušanj (Kozarišče).
• Četrta vrsta: Franc Troha (Babno Polje), Marija Repež (Kozarišče).
• Ob zeleni Lutzovi peči stoji njihova učiteljica angleščine Marija Geršič.

• Prva vrsta: Ule Franc (Kozarišče), Rado Čadež (Kozarišče).
• Druga vrsta: Sonja (Zofka) Špeh, Bojan Turk (Iga vas), Vinko Kranjc (Iga vas).
• Tretja vrsta: Dinko Almajer (Kozarišče), Ana Mulec (Podgora), Angela Nanut (Podgora), Martin Troha (Babno Polje), Ivan Janež (Babno Polje), Darko Modic (Kozarišče).
• Četrta vrsta: Božo Nelc (Viševek), Milka Intihar (Pudob), Zlata Šepec (Kozarišče), Dušan Strle (Podgora), Milan Tadič (Viševek), Franc Repež (Kozarišče).

V zgornjem levem kotu je zapisano le ime in priimek njihove učiteljice.

Viri:

• Zinka Poje por. Žagar, Zlata Šepec por. Turk, Ana Mulec, Marija Geršič por. Lipovec

Kraj: Stari trg
Datum: pozimi 1969
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jožica Šumrada
Skenirano: 5. 5. 2022
Oblika: fotografija

Antifašistična fronta žensk Jugoslavije je bila ustanovljena leta 1945 in je delovala do leta 1955. Osnovne naloge so bile pomoč otrokom padlih borcev in žrtev fašizma, pa tudi organizacija mlečnih restavracij, šolskih kuhinj in razdeljevanje živil, dobljenih od UNICEF-a. Drugi kongres Antifašistične fronte žensk Jugoslavije je bil od 25. do 2. januarja 1948 v Beogradu. Toliko za uvod, ker članek, ki ga je napisala predsednica aktiva AFŽ Loška dolina omenja ta kongres, pa tudi danes že skoraj neznano kratico je treba vsaj za silo pojasniti.

Droben zapis z naslovom Delo AFŽ v Starem trgu pri Rakeku, ki se je ohranil kot izrezek iz neznanega časopisa (morda Slovenski poročevalec ali Naša žena), objavljen po drugem kongresu AFŽ, torej leta 1948, nazorno nakaže razmere v Loški dolini, kjer deluje aktiv AFŽ, katerega predsednica je Francka Avsec, ki je članek tudi napisala.

Aktiv AFŽ v Loški dolini ima veliko in težko skrb za notranjske vojne sirote, ki bivajo v internatu: če jih hočejo nahraniti, morajo najprej pridelati dovolj zelenjave in krompirja ter zrediti dva prašiča, da bi gojenci imeli vsaj tu in tam košček mesa in malo maščobe! Težko predstavljive razmere za današnji čas. V internatu je takrat bivalo skupaj 38 dečkov in deklic, domnevam da v starosti primerni za šolanje v osnovni šoli, kamor so tudi hodili. O tega je bilo kar 23 vojnih sirot. Dečki so bivali v Teličevi hiši na Mandrgah, deklice v Švajgerjevi ob glavni cesti. Za njihovo oskrbo so bile v veliki meri zadolžene članice Aktiva AFŽ in to ni bila majhna naloga.

Kako podjetno so se ženske lotile silvestrovanja, ki je prineslo lep izkupiček! Sklenile so ga razdeliti kolikor mogoče učinkovito: največ internatu, najmanj domu onemoglih v Koča vasi, ob tem pa nekaj tudi za podporo bolni posameznici za zdravljenje. Kakšne razmere! In kakšna požrtvovalnost – članice AFŽ so se zavezale tudi k udarniškemu, t. j. brezplačnemu delu pri gradnji zadružnega doma. Najbrž so tolkle kamenje za gramoz, kopale pesek in vihtele krampe, rovnice in lopate – ne pozabimo, podeželje leta 1948 ni poznalo nobenih gradbenih strojev, nič ni bilo na elektriko ali bencin … Tudi drugi članek v izrezku opisuje tako gradnjo – v Loški dolini gotovo ni bilo veliko drugače.

In ob tem ženske spremljajo in obravnavajo vsa pereča gospodarska vprašanja, so ozaveščene in aktivne državljanke … K obnovi in razvoju razdejane dežele skušajo prispevati čim večji delež, ob tem pa za svoj praznik, 8. marec, Dan žena pripravljajo tudi lep kulturni program.

Viri:

• prof. Anton Avsec, Medvode, avgust 2022, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 1948
Avtor: besedilo članka Francka Avsec
Zbirka: prof. Anton Avsec
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka, časopisni izrezek

Učenci na sliki so končali osmi razred junija 1972 in so letos 7. maja praznovali 50. obletnico valete. Spominska fotografija je nastala pod imenom naše šole, ki je bilo napisano z velikimi kovinskimi tiskanimi črkami: OSNOVNA ŠOLA HEROJA JANEZA HRIBARJA STARI TRG.
Bili so prva generacija, ki je imela valeto v novi šoli, sicer pa četrta generacija, ki je imela valeto na naši šoli. Prej je ni bilo. V novi šoli so imeli pouk le slaba dva meseca, prej pa je pouk potekal na štirih lokacijah, oziroma petih, če upoštevamo še šolsko kuhinjo. Bili so nekaj posebnega, saj so naslednikom predali ključ nove šole, starega pa simbolično pokopali.

Otvoritev nove šole je bila 27. aprila 1972, pouk pa se je začel po prvomajskih praznikih. Pred tem so učenci osmega razreda sodelovali pri selitvi iz stare v novo šolo. O tem pravijo takole:

Poleg tega smo opravljali še čiščenja prostorov in okolice. Najbolj nehvaležno delo je bilo »dratiranje« parketa v učilnicah. Čeprav smo bili ponosni na novo in moderno opremljeno šolo, pa nam sam način dela ni bil ravno po godu. Najbolj nas je motilo prehajanje med učilnicami ob zamenjavi šolskega predmeta. Nismo imeli več tistih odmorov, med katerimi so se do takrat dogajale najpomembnejše stvari: druženje, diskusije, drobne skrivnosti, prepisovanje nalog … Prepričani smo, da so sedanji učenci, ki so ves čas šolanja v tem načinu, našli trenutke tudi za to. Kakšne težave so pri usmerjanju učencev po stopnicah in določanju prioritet gor, dol, kdo levo, desno, kdaj na malico …, to nas ni zanimalo, verjetno pa začetek ni bil enostaven.

Poleg tega, da so se učenci znašli v novem učnem okolju, se je neusmiljeno bližal konec šolskega leta. Intenzivno so morali misliti na tri stvari: doseči čim boljši učni uspeh, izbrati pravo šolo za dosego poklica in organizirati valeto.

V sedmem razredu sta bila dva oddelka, zaradi močnega osipa pa sta se v osmem razredu združila. V začetku se učenci niso dobro ujeli in so se gledali bolj postrani. Med šolskim letom pa so se povezali in zelo dobro sodelovali med seboj. Ker so se bali slovesa – ločitve, je padla ideja, da bi šli vsi na isto srednjo šolo. Večina učencev je dosegla lep učni uspeh in šolanje so nadaljevali na srednji šoli. Le peščica učencev se je iz različnih vzrokov zaposlila.

Valeta je zelo pomemben mejnik mladostnikov. Beseda izhaja iz latinščine (valete – srečno). Za vsakega šolarja je to pomemben korak iz otroških let v bolj zrelo obdobje, obdobje srednje šole. Valeto je treba skrbno načrtovati veliko prej, kjer damo poudarek uradnejšemu ceremonialnemu delu in zabavno druženje, saj je valeta slavnica mladosti, radoživosti, pa čeprav marsikatera mamica ob tem potoči tudi kakšno solzo.

Zapomnimo si jo po štirih dejavnikih: učenci zadnjega razreda v devetletki (osmoletki), njihovi starši, celoten učiteljski zbor, nepozabna prireditev.

Ker je to velik dogodek za šolarje, je veliko priprav. Naučiti se morajo plesati, se predstaviti, podati kroniko razreda in pripraviti kulturni program. Vsi prisotni dajo poseben poudarek tudi zunanjemu videzu, saj nad njimi visi večno vprašanje: Kako se urediti za valeto?

Današnji učenci devetega razreda dobijo glede organizacije in oblačenja pomoč pri razrednikih, starših kot nekoč in seveda na internetu, saj jim strokovnjaki na tem področju svetujejo, kako se obleči, kje se dobijo ustrezne obleke, kako pripraviti program …

Našim osmošolcem je primanjkovalo časa, pa tudi za internet niso takrat vedeli. Bili so prepuščeni sami sebi. Tudi organizacija valete je bila še v povojih, pa so vseeno s pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo uspeli narediti za tiste čase in razmere nepozabno valeto.

Za novo šolo so za predajo sedmemu razredu izdelali nov ključ, za starega pa krsto, ki so jo fantje s cilindri na glavi v povorki nosili do Loža  in nazaj. Za pripravo valete so se sestajali v stari šoli, kjer je danes občina. Pri debati in petju so bili zelo glasni, tako da jih je prišla večkrat umirit in opozorit njihova razredničarka Nada Mercina. Stanovala je namreč nasproti šole na drugi strani ceste, na levem bregu Brežička in pri odprtem oknu vse slišala.

Predaja ključa s programom je potekala pred šolo. Učenci so se predstavili s šaljivimi verzi. Zahvalili so se učiteljem in staršem za trud in pomoč pri šolanju. Vsakemu učitelju, ki jih je učil v osmem razredu, pa so zapeli pesem na melodijo aktualnih popevk s prirejenim besedilom. Ključ stare šole pa so simbolično pokopali.

Zvečer je bilo v stari šoli druženje v slovo z učitelji ob dobri hrani, pijači in glasbi. Vse pecivo za pogostitev so spekle deklice same s pomočjo svojih mamic. Odločili so se, da se bo vsak oblekel po svoje, le oblačilo je moralo biti bolj slavnostno. Predvsem deklice so se trudile, da bi pritegnile čim več pozornosti. Mnoge so prvič obule salonarje, in ker so bile noge navajene na obuvala z nizko peto, so imele nekatere noge ožuljene že na poti v Lož in nazaj. Ker pa je treba za lepoto potrpeti, so vztrajale v visokih petah. Fantje so imeli pri vsem manj težav, pa tudi izbire ni bilo takšne kot danes.

Bili so dobra razredna skupnost. Veliko so timsko delali, si med seboj pomagali in vsak se je čutil enakovrednega člana. Ob srečanjih z veseljem obujajo spomine in čas vedno prehitro mine.

• Učitelji, ki so poučevali takratni 8. razred, sedijo: Rudi Mlakar (tehnični pouk, fizika), Janez Kocjančič (telesna vzgoja, srbohrvaščina), razredničarka Nada Mercina (zgodovina, zemljepis), Silva Šepec(angleščina), Tončka Hiti (matematika).
• Prva vrsta: Lidija Kerenc, Darinka Pavlič, Andreja Klančar, Iztok Rolih, Dinko Almajer, Janez Voljč, Sonja Turk, Nevenka Berglez, Vinko Kočevar, Zlata Šepec, Nada Mulec in Milka Intihar.
• Zadaj stojijo: Jožica Žagar, Anton Kirasič, Majda Zalar, Dare Modec, Dušan Strle, Marko Buh in Sonja Špeh.

• Učitelji: Jožica Grabeljšek (kemija, biologija), ravnatelj Emil Mercina, Inka Trape (slovenščina), Lado Furlani (glasbeni pouk), Rozka Berglez (likovni pouk, gospodinjstvo).
• Zadnja sedi Bojana Gregorka, ki drži ključ za novo šolo (predhodnica sedanje).
• Fantje s cilindri držijo krsto s ključem stare šole (nekdanja nižja gimnazija sredi Starega trga – danes stanovanjska hiša).
• Prva vrsta: Marija Truden, Jože Janež, Branko Plos in Vida Gregorič.
• Zadnja vrsta: Božo Nelec, Alojz Zupančič, Janez Petrič, Darja Štefančič, Zinka Poje, Vladimira Janežič, Zdenka Konc, Vesna Špeh, Majda Eržen, Angelca Nanut in Alma Intihar.

Slovarček:

• dratiranje: čiščenje parketa z drobno zvito žico

Viri:

• Nevenka Ule, Zinka Žagar

Kraj: Stari trg
Datum: junij 1972
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Zinka Žagar
Skenirano: 29. 7. 2022
Oblika: fotografija

… Ves čas se mi nekaj ni ujemalo glede datuma nastanka te slike in zdaj vidim zakaj: niso bili še osmošolci, kot sem bila prepričana, saj drobna oznaka na hrbtni strani slike pravi, da je to 7. b razred … Šele naslednje leto bodo zaključili osnovno šolo, ampak za ta prispevek to ni tako zelo pomembno, saj v enem letu ni bilo velikih sprememb glede možnosti nadaljnjega šolanja. Še eno leto v Starem trgu – potem pa naprej …

Nekatere učence s slike poznam: med njimi sta moja sestrična in soseda, pa kakšen nekdanji sošolec. Sredi njih je razredničarka Silva Šepec, slikani pa so – kakor že mnoge generacije pred njimi – na šolskem dvorišču. Včasih smo si tam pri uri telovadbe podajali šolska drva za zimo in jih zlagali v drvarnico. Enkrat en razred, drugič drugi, pa so bila drva tik-tak pod streho …

Fotograf je bil Jože Berglez, ki se je te veščine naučil v skupini Vinka Tonija pri Ljudski tehniki v Starem trgu, tako vsaj sklepam po nekaterih podatkih in pripovedih.

Ja, veliko jih poznam. Z njimi me vežejo lepi spomini na šolo, pa tudi pozneje smo se pogosto srečevali – na vasi, na prireditvah, na plesih, največ in najdlje pa v službi.

Od leve so v prvi vrsti:

• Vladislav Furlani ml., Pudob,
• Dušan Mozetič iz Cerknice,
• učiteljica Silva Šepec,
• Marta Pavlič, Iga vas,
• Emica Mulec, Markovec.

Spredaj:

• Anton Oelhofer, Iga vas,
• Franc Žnidaršič, Iga vas,
• Rado/Franc Tomc, Podlož,
• Stane Martinek, Stari trg,
• Franc Zabukovec, Lož.

Zadaj:

• Vida Pelan, Lož,
• Marija Mihelčič, Babna Polica,
• Sonja Strle, Kozarišče.

Spredaj:

• Jože Mlakar, Iga vas,
• Marija Truden, Nadlesk,
• Verica Okoliš, Vrhnika,
• Miloš Avsec, Stari trg.

Zadaj:

• Mira Ravšelj, Lož,
• neznana,
• Anica Grmek, Podcerkev,
• Jelka Kordiš, Viševek.

Nekateri so z mogočno krivuljo pod imenom poudarili svojo skorajšnjo odraslost. Nekaj podpisov manjka.

Okoliščine, v katerih se bo ta generacija naslednje leto odpravljala na življenjsko in poklicno pot, so bile nekako takele:

Loška dolina ni več zaostalo kmetijsko- gozdarsko področje z nekaj žagami in mlini, naglo se razvija industrija in nihče ne ve, kam. Starši teh otrok so večinoma že po službah, vsaj po eden, poleg pa spoštljivo obdelujejo zemljo, ki je skromno preživljala že mnoge rodove njihovih prednikov. Le redke družine se še živijo samo s kmetijstvom in gozdom.

Tem otrokom ne bo treba v tujino – čeprav zdaj nekateri starejši že odhajajo služit v Nemčijo – če so se pripravljeni spoprijeti z izzivi tega časa in izkoristiti možnosti, ki jih ponuja:

Lahko se že zaposlijo v domačem kraju kot delavci, če so stari 15 let. Zakon jih do osemnajstega leta varuje pred nočnimi, zdravju škodljivimi in nevarnimi deli, drugače pa imajo enake pravice kot polnoletni. Mnogi so izkoristili to možnost in se zaposlili v želji po čimprejšnji finančni osamosvojitvi. Nekateri starši tudi niso zmogli bremena morebitnega njihovega nadaljnjega šolanja ali so jih preprosto želeli obdržati ob sebi, mogoče pa tudi fantu ali dekletu ni bilo do še kakšnih šol. Zaključena polna osnovna šola je že pomenila nekaj, če drugega ne, si si kadarkoli pozneje lahko omislil kakšen tečaj, pridobitev kvalifikacije ali šolanje ob delu.

Ti mladi s slike lahko tudi postanejo vajenci v različnih poklicih, predvsem v kovinski in lesni industriji, a tudi v storitvenih dejavnostih in drugod. Zagotovljeno imajo (nekateri zgolj simbolično, drugi bolj konkretno) vajeniško nagrado za čas, ko so na praksi in štipendijo za čas, ko so v šoli (ampak o štipendiji nisem več čisto prepričana, da je bilo točno tako).

Šolanje v poklicnih šolah traja tri leta, od tega so vajenci trikrat po tri mesece v šoli, ostalo pa na praksi po raznih firmah, ustanovah in pri zasebnikih. Vsakodnevna vožnja v šolo ne pride v poštev, zato bivajo v internatih in dijaških domovih. Kraji s takimi šolami so predvsem Ljubljana (trgovci, frizerji, PTT monterji, mehaniki, avtoličarji in še mnogi drugi), Maribor (na primer peki in drugi živilci, železničarji in še kdo), Gorica (kovinarji in električarji), Idrija (šivilje, mizarji, administratorji). Njihovo bivanje v tujem kraju je pogosto precej skromno: nameščeni so v stare stavbe, za silo prilagojene za nastanitev. Včasih so celo lesene, večinoma ogrevane s pečmi na drva ali premog, imajo pa prehrano in najosnovnejše higienske pogoje v obliki skupnih umivalnih korit, kakšnega tuša z mrzlo in le ob sobotah omejeno količino tople vode … Pogosto jih je v sobah deset in več, spijo na starih lesenih ali železnih vojaških posteljah, tu in tam na pogradih.

Vajenci v Gorici, vsaj nekateri, so do leta 1966 bivali v lesenih barakah, ki so jih naredili za delavce, ko so gradili Novo Gorico, naslednje leto pa so že bili tudi oni v zidanih stavbah … Podobno tiste čase bivajo bodoče prodajalke in prodajalci v Ljubljani.

Pouk je včasih dvoizmenski. Prostih sobot še ni.

Mnogi mladi fantje, večinoma domačini iz Loške doline, Babnega Polja in Prezida, so potem preostali del šolskega leta pridni vajenci v različnih delavnicah in oddelkih Kovinoplastike, na koncu pa pridobijo nazive za poklice orodjar, strojni ključavničar, rezkalec, strugar, električar za šibki in jaki tok itd. – za kar so se bili pač odločili …

Dekleta in fantje s slike se lahko vpišejo tudi v srednje strokovne šole in gimnazije. Za gimnazije ni štipendij ali le izjemoma, za strokovne šole pa kar veliko. Tovarne in ustanove štipendirajo veliko strojnih in lesnih tehnikov, ekonomskih in administrativnih tehnikov, tudi kakšnega kmetijskega ali kemijskega, nekaj učiteljev, kakšnega farmacevtskega ali zobnega tehnika, laboranta in medicinsko sestro. Če je prosilcev več kot kadrovskih štipendij, je poleg šolskega uspeha eden od kriterijev za pridobitev tudi zaposlenost staršev pri štipenditorju.

Štipendisti morajo štipenditorju vsake pol leta predlagati spričevala o šolskem uspehu, nekatere šole pa tudi o morebitnih cvekih in opominih ob četrtletju kar same obvestijo štipenditorja ali dijake vsaj strašijo s tem. Po končani šoli se mora štipendist zaposliti pri štipenditorju, vsaj kolikor je trajalo šolanje, kar hkrati pomeni, da ima že zagotovljeno službo. To utegne biti težava za tiste, ki se želijo šolati naprej, vendar ni povsem nepremostljiva, če je namen resen. Štipendije so toliko visoke, da v celoti ali v omembe vrednem deležu pokrijejo stroške internata, drugo je na ramenih staršev. Če se v šoli kaj zalomi, je treba vračati štipendijo, a se to redko zgodi.

Vpis v srednje šole skoraj praviloma poteka preko sprejemnih izpitov, ki so ponekod zelo strogi. Šola za medicinske sestre v Mariboru recimo ima leta 1964 pisne in ustne sprejemne izpite iz matematike, slovenščine in kemije. Trajajo tri ali štiri dni, zato se mora kandidatka iz tujih krajev s spremstvom enega od staršev nastaniti v mestu – šola ponudi kar poceni bivanje v internatu. Od 350 prijavljenih sprejmejo 120 deklet, ki bodo (morda) postale medicinske sestre ambulantno bolnišnične smeri, otroške negovalke ali babice. Kandidatka, ki se pri pisnem sprejemnem izpitu posebno odlikuje, je oproščena ustnega izpita, a take se da prešteti na prste … Osip v prvem letniku je kakih 40%.

Dijakinje in dijaki med šolanjem bivajo v dijaških domovih. V Ljubljani sta najbolj znana DIC, Dom Ivana Cankarja in in DAČ, Dom Anice Černejeve. Nekatere šole imajo svoje internate. Bodoče medicinske sestre v Mariboru imajo Dom na Magdalenskem trgu in v največjih spalnicah je do 23 postelj, nočne omarice so postavljene druga vrh druge in prehodi med posteljami so čisto ozki – toda tam se sklepajo najlepša in najtrdnejša prijateljstva, ob nedeljskih večerih pa se včasih razlega bolj ali manj ubrano dekliško petje … Sobe in ostale prostore čistijo same po sistemu dežurstev, razen posteljnine in uniform tudi perejo vse same, za likanje in škrobljenje se iz vseh sob čudežno zvrstijo pri likalni deski na hodniku. Najbolj oddaljene gredo domov petkrat na leto, tiste bližnje nekaj večkrat … Vstajajo ob petih zjutraj, spat hodijo ob desetih zvečer, izhod iz internata je ob sredah, sobotah in nedeljah popoldne, hora legalis je za vse dijake v mestu ob osmih zvečer. Pardona ni.

Vajenci in dijaki pomenijo kar omembe vredno delovno silo, čeprav velja, da se predvsem učijo: opravljajo preprosta, a pogosto neprijetna opravila. Prinašajo in odnašajo vse mogoče, čistijo, drgnejo, zlagajo … Bodoče medicinske sestre drugega letnika že od šestih dalje v bolnici postiljajo postelje, odnašajo, praznijo in čistijo nočne posode, umivajo in negujejo nepokretne bolnike, pomagajo pri prevezovanju operirancev in poškodovancev ter deljenju zdravil, raznašajo hrano, prenašajo čisto in umazano perilo, prekuhavajo umivalne krpice, zvijajo povoje, za sterilizacijo ponovno izdelujejo tampone in zložence iz že uporabljenih in opranih tkanin … ali kar jim pač naročijo. Postopoma se preizkusijo tudi v laboratorijih, operacijskih sobah, ambulantah, dietnih kuhinjah, dispanzerjih. Praksa je v drugem letniku tri ure, v naslednjih dveh pa šest ur dnevno. Popoldne pa pouk. Vsaka ima posebno knjižico posegov, kjer ji morajo za vsak izveden poseg to s podpisom potrditi inštruktorice ali pooblaščene osebe na praksi …

Vajence in dijake si “ta stari delavci” pogosto privoščijo. V ljubljanski Kartonaži vajenca grafične stroke pošljejo v skladišče, k nadvse sitnemu in zoprnemu skladiščniku, ki se piše Han, po “eno kilo hana” in se mu neusmiljeno režijo, ko se brez naročenega “artikla” vrne ozmerjan in ves poklapan. Kakšnega drugega, da bi ga ozdravili morebitne domišljavosti, pošljejo prav tako v skladišče po “sedlo od šleperja”. Kako naj bi mulček vedel, kako velika in težka reč je to in čemu služi … ?! V Ljubljani pa je bodoča medicinska sestra, ki je v četrtem letniku prvič asistirala pri operaciji mandljev ali česa drugega tam okoli nosu, žrela in ušes, po možnosti do konca izmene na hrbtu nosila neopazno prilepljeno pentljo iz tankega povoja kot neke vrste priznanje. Dobila je “mašnco”, ki je vsemu svetu oznanjala, da je prestala ognjeni krst v operacijski sobi.

V gimnazijo se vpiše malo mladih iz Loške doline – zanje skoraj ni štipendij, starši niso tako ambiciozni in finančno močni, da bi jih sami izšolali še naprej, a nekateri vseeno poskusijo. Govori se že o študijskih posojilih, ki so vpeljana nekaj let pozneje, tudi študij ob delu ali “večerno šolo” in razne tečaje nekatere šole že omogočajo.

Skratka – te generacije so napravile kar velik izobrazbeni korak naprej v primerjavi s svojimi starši, ki so mnogi uspeli opraviti le nekaj razredov osnovne šole, pa še tiste v vojnih razmerah ali se, srečneži, še pravočasno izučiti kakšne obrti – le redki od njih so izobraženi kaj bolj. Biti izšolan za poklic, imeti srednjo šolo je v tem času veliko pomenilo, zagotavljalo je primerno službo in ustrezen dohodek. Ni vsak dobil ravno tistega, za kar se je izšolal, nekaj ustreznega pa skoraj gotovo. “Če si le toliko pri pameti, da znaš štempelj pritiskati, pa si dober za v pisarno”, so govorili. Delo v pisarni je namreč veljalo za lahko in imenitno, vsekakor pa udobnejše od proizvodnje, ki je pogosto potekala v prav špartanskih pogojih.

Od diplomantov višjih in visokih šol pa se je zelo veliko pričakovalo, čakala so jih bolj odgovorna in dobro plačana mesta. A najprej je bilo treba narediti prvi korak čez domači prag v širni svet.

Družbena ureditev tistega časa je bila tudi v Loški dolini usmerjena drugače kot zdaj:

Za najvišjo vrednoto je veljal delovni človek, denar zanj je bil šele na drugem mestu. Skupno dobro je bilo vedno pred osebnim, kar pomeni, da so se tudi tu ljudje pogosto odpovedali delu dohodka ali kakim ugodnostim, da bi skupaj dosegli kaj za dobro vseh.

Poudarjeno je bilo razvijanje vseh vej gospodarstva, na novo vzpostavljena pa je bila kovinsko predelovalna industrija, ki je kmalu postala vodilna po zaposlovanju in dohodku.

Dobiček oziroma čisti dohodek se je dosledno vlagal v nadaljnji razvoj in v dobro celotne skupnosti. Razvoj je bil postopen in trd. Nobenih čarobnih palčk ni bilo, nobenih tujih vlagateljev.

Kako je zdaj, ne vem natančno, zdi pa se, da zelo drugače.

Slovarček:

• hora legalis: ura, ko sme biti dijak brez spremstva staršev še na ulici ali v javnosti; dovoljena ura

Viri:

• France Žnidaršič, Iga vas, maj 2022, ustno

Kraj: Stari trg
Datum: 8. 6. 1964
Avtor: Jože Berglez (?)
Zbirka: Franc Zabukovec
Skenirano: 25. 2. 2022
Oblika: fotografija

Zvedavi, simpatični, nekateri tudi nezaupljivi otroci na fotografiji so imeli na predmetni stopnji kar tri razredničarke. V 5. b je bila to učiteljica Silva Šepec, v 6. b in v 7. b Inka Trape, v osmem razredu pa sta se paralelki združili v en razred, ker je bil med šolanjem osip prevelik in je ostala v razredu le dobra polovica učencev. Nastala je nova razredna skupnost z novo razredničarko Nado Mercina, ki jih je popeljala do zaključka osnovne šole. Spominska fotografija je nastala na stopnicah pred vhodom v TVD Partizan, kjer so izvajali športne aktivnosti, si krepili telo in duha. Pred njimi je bilo takrat športno igrišče.

Nadleščanka Inka Trape por. Šalamon je nastopila službo učiteljice slovenskega jezika na OŠ Stari trg pri Ložu v šolskem letu 1969/70 še kot absolventka pedagoške akademije na prošnjo takratnega ravnatelja Emila Mercine. Učiteljica Marica Avsec – Kropinova se je upokojila in Inka je prevzela njeno mesto. Njeni mentorici Marica Avsec in Nada Mercina sta jo usmerjali in ji svetovali. Nada je Inko osvojila že v časih, ko je bila njena učiteljica. Bila ji je vzornica kot oseba in kot učiteljica. Kupovala si je celo take stvari, kot jih je imela ona.

Postati učiteljica so bile Inkine sanje že v otroških letih. V osnovni šoli in v gimnaziji sta bila njena najljubša predmeta slovenski in angleški jezik. Ljubila je slovnico, v prostem času pa je bila pravi knjižni molj. Po gimnaziji je študirala slovenski in angleški jezik na Pedagoški akademiji. Sanje so se uresničevale. Na Osnovni šoli Stari trg pri Ložu je poučevala šest let slovenski jezik in po letu službovanja diplomirala iz slovenskega in angleškega jezika. Bila je nežna kot oseba in kot učiteljica, znala je učencem zlesti pod kožo in si kmalu pridobila pri učencih in sodelavcih zaupanje in spoštovanje. Mnoge, predvsem deklice, je navdušila za branje in do ljubezni do knjig.

Leta 1975 se je zaposlila na Osnovni šoli Hinka Smrekarja, od 1. 9. 1979 pa do upokojitve 2005 pa je poučevala slovenski jezik na Osnovni šoli dr. Jožeta Potrča Ljubljana, ki se je po osamosvojitvi Slovenije preimenovala v Osnovno šolo Vodmat.

Svoj poklic je opravljala z ljubeznijo, težko pa ji je bilo, kadar se je soočila s kakšnim problematičnim učencem in takrat jo je preblisnilo KAJ MI JE TEGA TREBA BILO, ampak ljubezen do otrok in poklica, ji je dalo dovolj moči, da je uspešno premagovala ovire.

Sprednja vrsta:

• Dušan Strle (Podgora),
• Bojan Turk (Iga vas),
• Martin Troha (Babno Polje),
• Vinko Kranjc (Iga vas) in
• Ivan Janež (Babno Polje).

Srednja vrsta:

• razredničarka in učiteljica slovenščine Inka Trape,
• Milka Intihar (Pudob),
• Anica Mulec (Podgora) in
• Zinka Poje (Babno Polje).

Zadaj sta:

• Zlatka Šepec in
• France Ule iz Kozarišč.

Sprednja vrsta:

• Vinko Kočevar (Šmarata),
• Darko Modec (Kozarišče),
• Dinko Almajer (Kozarišče),
• Rado Čadež (Kozaršče) in
• Milivoj Sušanj (Kozarišče).

Srednja vrsta:

• Angelca Nanut (Podgora),
• Nevenka Lipovec (Babno Polje) in
• Zdenka Konc (Babno Polje).

Zadaj sta:

• Zofka Špeh (Podgora) in
• Božo Nelc (Viševek).

Podpisani sta samo Vesna Špeh, ki je bila takrat odsotna, in Zlatka Šepec. V spodnjem desnem kotu je avtogram razredničarke.

Viri:

• Zlatka Šepec por. Turk,
• Inka Trape por. Šalamon.

Kraj: Stari trg
Datum: pomlad 1970
Avtor: Jože Žnidaršič starejši
Zbirka: Jožica Šumrada
Skenirano: 5. 5. 2022
Oblika: fotografija

Slika je izposojena iz Slovenskega etnografskega muzeja, njen avtor pa je arhitekt, scenograf in publicist Rado Kregar, ki jo je posnel domnevno nekoč v dvajsetih letih dvajsetega stoletja, na njej pa piše, da gre za Stari trg.

V Kregarjevi zbirki so tudi čudovite slike starih stavb iz Prezida, Loža, Žerovnice, Nove vasi, Dan (grablje pred Golobino, slikano po letu 1930), Pudoba, Kozarišč, Markovca, Podgore; precej jih je tudi iz Cerknice.

Slika in moj spomin na konfiguracijo zemljišča in postavitev hiš pred 65 leti kaže na domnevo, da so to morda starotrške Mandrge pred skoraj sto leti, vendar ni zanesljivo. Skočila sem pogledat “na lice mesta”, kot se reče – vse je tako kot na sliki in nič ni tako kot na sliki! Posnetek je mogoče nastal v gruči (nenaseljenih?) hiš nad kaplanijo – ali kdo ve kje drugje, vsekakor nekje v klancu. Nobene oporne točke ni, po kateri bi se dalo točneje določiti lokacijo – fotografa so očitno bolj zanimali arhitekturni detajli, kot je zunanje stopnišče, vhodna vrata z obokom in umestitev hiš v prostor. Mandrge ali ne – vsekakor se je od časa posnetka do zdaj ogromno spremenilo. Tudi Mandrge, ki sem jih nekoč poznala jaz, so bile zelo drugačne kot te zdaj, čeprav so ohranile svojo starožitnost v višini, obliki in razporeditvi hiš ter poti med njimi. Zdaj je to Pot na Ulako z odcepi do posameznih hiš. Če je že stari center Starega trga v veliki meri izginil, vsaj Mandrge dokazujejo, da je tudi pri nas mogoče ohraniti stavbno dediščino; nekatere stavbe, zlasti lesene so res tudi na Mandrgah podrte, marsikaj se tudi še podira, mnoge zidane zasebne hiše pa so večinoma na istih mestih obnovljene in posodobljene. Zgornji del Mandrg pa ostaja prostor z enimi najlepših pogledov na Loško dolino.

Čez podcerkavske in starotrške Mandrge sem hodila v prve razrede osnovne šole. Bilo je zelo dobro za kondicijo – dvakrat na dan s torbo na ramah kak kilometer klanca navzgor in navzdol in še toliko položnejše poti okoli grmov, skal, dreves, ruševin, zanimivih lukenj in skrivališč … nikoli nisem šla naravnost po poti. Na Mandrgah sem prvič srečala partizanskega komisarja, ministra in pisatelja Matevža Haceta in poslušala njegovo pridigo; tam sem poslušala zgodbe o Jurjevčevi kapelici, hodila po bližnjicah in daljšnicah mimo hišice tete Nežke, nad Mohorjevo hišo ali pa pod njo, opazovala ljudi pri delu, se bala strogih starcev – Škrbčevega deda Gašperja, Laženovega očeta … občudovala ličnost, snago in sožitje pri Kandaretovih, srečevala čedno Laženovo Micko; gledala pa Dolini in srkala vase vtise, ki so me zaznamovali za vedno.

V prvem razredu sem nekoč pozimi začela tako zelo kašljati, da sem motila pouk in učiteljica Benčinova me je poslala domov. Pobrala sem svoje stvari in se napotila čez Mandrge, a že nad kaplanijo, domnevno prav nekje blizu mesta s slike, sem v snegu in ledu čisto onemogla in skoraj po vseh štirih še lezla v hrib. Došla me je Baragova mama Štefka iz Podcerkve in vprašala, kako to, da nisem v šoli. Videla je, da vsa zaripla komaj še diham in stojim na nogah, pa mi je vzela torbo in dala roko ter me skoraj vlekla v hrib in naprej do svoje hiše tik onkraj vrha. “Zdaj boš šla pa že sama, ko je navzdol!” je rekla. In sem šla. Doma sem pri priči za dolgo obležala z oslovskim kašljem. Kako smo ga zdravili, povem kdaj drugič ali pa sem morda že, tudi tisto je povezano z Mandrgami …

Na katerihkoli Mandrgah pa bi se lahko dogajala spodnja izmišljena zgodba, napisana že davno.

Viri:

• lastni arhiv

Kraj: Stari trg
Datum: domnevno okoli leta 1926
Avtor: Rado Kregar
Zbirka: Slovenski etnografski muzej
Skenirano: —
Oblika: datoteka

Na razglednici Josipa Šege je dom Konsumnega društva Stari trg. Ustanovljeno je bilo 16. septembra 1895. Zadruga z omejeno odgovornostjo je bila vpisana v zadružni register pod številko 63 10. oktobra 1895. Njen namen je bil preskrba gospodinjstev svojih članov s kvalitetnim blagom po nizkih cenah kot npr.: živila, obleka, orodje, semena itd. Predstojništvo je sestavljalo devet zadružnikov, ki so jih volili na tri leta. Prvi izbranci so bili: Peter Hauptman, kaplan v Starem trgu – načelnik, odborniki pa Janez Štefančič, posestnik in kolar iz Pudoba, Janez Lavrič, posestnik iz Kozarišč 47, Jernej Strle, posestnik iz Viševka 38, Jurij Škrabec, posestnik iz Šmarate 1, Janez Komidar, posestnik iz Nadleska 22, Janez Strle, posestnik iz Dan 16, Matija Bavec, posestnik iz Vrhnike 45 in Jernej Trude, posestnik iz Podcerkve 15.

Razglase so objavljali v Laibacher Zeitung, Slovencu in Domoljubu. Članarina je bila dve kroni, delež pa 40. Število članov je hitro raslo. Leta 1897 jih je bilo 311, nato se je vsako leto povečalo še za skoraj sto članov. Rast članstva se je ponovno dvignila po drugi svetovni vojni. Leta 1923 se je društvo preimenovalo v Kmetijsko zadrugo v Starem trgu pri Ložu. V tridesetih letih je zadruge zajela kriza. Članstvo se je zmanjšalo za polovico. Delovala je tudi med vojno in še leta 1942 in 1943 je imela svoje skupščine. Po vojni je prišlo do reorganizacije z ustanovitvijo ene nabavne in prodajne zadruge za celotno področje tedanje občine Cerknica. Kmetijska zadruga Stari trg se je spojila z Nabavno in prodajno zadrugo Rakek.

Liberalci so nasprotovali ustanavljanju društev. Pa ne le oni, temveč tudi gospodarske organizacije katoliške stranke. Očitali so jim kvarni vpliv in slabo poslovanje, da živijo s pomočjo kreditov, so podvrženi korupciji, dobiček pa porabijo za agitiranje, kar je v nasprotju s trditvijo, da živijo od kreditov.  Najbolj znana literarna upodobitev liberalnih kritik konsumnih društev je delo Ivana Tavčarja »Izgubljeni Bog: Resnična povest, tiskana z nedovoljenjem visokočastitega knezoškofijskega ordinarjata.« Povest je izšla kot podlistek Slovenskega naroda, nato pa je bila pri Narodni tiskarni izdana tudi kot samostojna knjižica, ki so jo trikrat ponatisnili. Ne le Tavčar, tudi drugi pisatelji so pisali o konsumnih društvih, a ne pohvalno. V konsumnih društvih in drugih denarnih in gospodarskih zavodih KNS so videli predvsem konkurenco liberalnim trgovcem in obrtnikom. V časopisih so jih prikazovali kot gospodarsko neučinkovite, poslovno neuspešne in predvsem škodljive kmetom. Njihov namen naj bi bil, da še dodatno izsesajo kmeta in omogočijo gospodarstvo klerikalizma.

V Rodoljubu, glasilu Slovenskega društva v Ljubljani, ki je izhajalo dvakrat mesečno, so objavili govor poslanca dr. Ivana Tavčarja, ki ga je o konsumnih društvih imel v Deželnem zboru kranjskem. Iz govora veje gnev in zgražanje nad društvi. Ker je cel govor predolg, objavljam le del:

»A li vse to omenjam le mimogrede, ker imajo naša konsumna društva še drugo slabo moralično stran, in to hujše od prej navedene! Tukaj hočem se ozirati pred vsem na tako imenovano »musteranstalt«, na konsumno društvo v Starem trgu pri Ložu, ki služi za nekak vzor vsem drugim konsumnim društvom na Kranjskem! Kar tukaj trdim, je vse resnično, ker je vse posneto iz zapriseženih izpovedb prič, ki so se izpovedale pred sodiščem. Po teh izpovedbah soditi, mora biti to vzorno konsumno društvo prava beznica. V njem popivajo moški in ženske do pozne noči, in obilo je faranov, ki se vsako nedeljo do dobrega nalezejo »kaplanovega« vina. Pilo se jo tukaj od pričetka. To se pravi, takoj, ko se je konsumno društvo ustanovilo, prihajali so pivci v trumah. Al i duhovniku, ki vodi to vzorno društvo, šla je kupčija še prepočasi, in zategadelj delal je z vso silo na to, da se je v konsumnem društvu napravilo za gospodarsko organizacijo prepotrebno kegljišče, in da si jo pridobilo pravico, tik tirolskega petijota točiti še žganje, kar je z ozira na katoliško gospodarsko organizacijo brezdvojbeno prav koristno. In tako se časih priliči, da dobiš na konsumnega društva kegljišču pijano družbo hlapcev in delavcev, ki v pijanosti kegljajo za zadnje groše svojega pičlega zaslužka. Z njimi pa keglja in igra tudi njihov dušni pastir, o kojem pa ne trdim, da je pri tem pijan!«

Resnica? Ali pa je bila vse skupaj le navadna slovenska fovšija?

Komaj leto dni po ustanovitvi je društvo začelo priprave na gradnjo svojega doma. Žal mi ni uspelo najti podatka, kdaj je bil zgrajen. Pred njim so se slikali obiskovalci, ki so v času obiska fotografa ravno prišli po nakupih.

Pepca Škrbec, članica ali pa morda delavka Konsumnega društva v Starem trgu (poštni žig Altenmarkt) je pisala Mariji Koren, ki pa je bila zaposlena v Katoliškem konsumnem društvu na Viču.

Slovarček:

• KNS: Katoliška narodna stranka

Viri:

• Neja Blaj Hribar. Socialni program KNS/SLS skozi prizmo Slovenskega naroda (1890–1914). Prispevki za novejšo zgodovino (2017), letnik 57, številka 1, strani 112 do 124.
• Rodoljub: glasilo Slovenskega društva v Ljubljani (06.05.1899), letnik 9, številka 9. URN:NBN:SI:DOC-02C0DV4B from http://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (13.11.1895), letnik 23, številka 261. URN:NBN:SI:DOC-HNUAHVPI from http://www.dlib.si
• Notranjski listi (1986), številka 3. URN:NBN:SI:DOC-KSZP5CC0 from http://www.dlib.si

Kraj: Stari trg
Datum: 1900 (?)
Avtor: Josip Šega
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: razglednica

Na  časopis  Pavliha  imam najlepše spomine od malega, ko še nisem znala brati, pač pa sem prisluškovala odraslim, ki so si pripovedovali, kaj piše v njem, se ob tem krohotali ali se včasih prav privoščljivo, celo malce potuhnjeno  režali.  Pavliha je pogosto potoval iz hiše v hišo in včasih so ga spotoma prelistali tudi prenašalci, največkrat otroci. Pavliha je bil vedno zaželeno branje, o njegovi vsebini se je govorilo v fabriki med malico ali v vrsti pred trgovino … celo v čakalnici pri zdravniku. Zelo cenjen je bil tudi pri Krajčevih oziroma Matjaževih v Starem trgu, kar vidimo po tem,  da se jim je zdelo vredno  ves letnik dati vezati v knjigo.

Kako zelo jasno je Pavliha odseval tedanje družbene razmere in držal družbi ogledalo, da je še danes aktualen in zanimiv, pa vidim šele zdaj. Človeške družbe se spreminjano s svojstveno in deloma predvidljivo dinamiko od pamtiveka. Nobene družbene ureditve pa še ni bilo,  v kateri ne bi bila nikomur narejena  krivica, nobene, kjer bi bili vsi enako deležni dobrega, enako prispevali za skupni blagor  in imeli enake obveznosti, kjer bi bilo vsega ravno prav in vse  v ravnovesju – čeprav so ideali vedno obstajali. Vsaj od Jezusa, preko  Marxa do Kardelja … Napetosti se v kolikor toliko zdravih družbah vsaj deloma izrazijo tudi v humorju in satiri, dolgo preden pride do bolj drastičnih sprememb …

Pavliha je bilo ime več humorističnim časopisom. Najprej je časopis pod tem imenom izhajal l. 1869 in 1870 na Dunaju, njegov urednik je bil Fran Levstik, v njem sta med drugim objavljala Josip Jurčič in Simon Jenko, pa tudi Levstik sam.  Pavliha je bil vzor humorističnim časopisom do 2. svetovne vojne.

Leta 1892 in 1893 je izhajal časopis s tem imenom  v Ljubljani, od januarja do marca 1930  v Slovenj Gradcu, zadnji Pavliha je izhajal leta 1999 v Stahovici. Na wikipediji pa o Pavlihi med leti 1943 do 1991, kamor sodi tudi letnik s slike, ne piše nič … ali samo ne znam poiskati?! Veliko pa o vlogi in življenjski poti tega Pavlihe pove naslednji odlomek s spleta: 

Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih.

To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji.

Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala …

V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo …

No, časopis Pavliha na sliki ima naslednje lastnosti: je letnik 1951, izhaja osmo leto, njegova cena je 5 dinarjev, izhaja (še) vsako drugo soboto. Odgovorni urednik je Ivan Kranjec, ureja ga uredniški odbor. Natisnjen je dvobarvno na časopisnem roto papirju. Za leto 1952 pa Pavliha v zadnji številki letnika 1951 že  napoveduje izhajanje vsak teden, iz štirinajstdnevnika bo postal tednik.

Kaj nam kaže Pavlihovo ogledalo družbe leta 1951?

Piše o revščini in draginji, o pomanjkanju usnja in vsega mogočega, o vzpostavljanju in spotikanju nove družbene ureditve, o razočaranjih in napakah, veliko tudi o dogajanju po svetu in odnosih mlade države z drugimi. Obstaja že rubrika Iz pavlihove popotne torbe, ki je ostala do zadnjega, ko je Pavliha po osamosvojitvi usahnil, poleg tega pa redno prinaša tudi aktualna zunanja in notranja politična dogajanja, partizanski humor, satirične pesmi, humoreske in podobno. Veliko piše o birokraciji, a tudi kaj o najlonkah, aktualnem masovnem predmetu poželenja; omenja zagrebški velesejem, angleške volitve, Sueško krizo, razorožitev, rešuje korejsko vojno in preučuje stanje v Perziji. Zunanjepolitični vici v tem letniku ošvrknejo Sovjetsko zvezo in njene satelite Bolgarijo, Madžarsko, Vzhodno Nemčijo, a se ukvarjajo tudi z ZDA in Francijo, Italijo itd. Veliko je napisanega o trgovini, kjer vedno česa manjka in tudi taki, kjer dobiš kot par dva čevlja različnih velikosti.

Leta 1951 je bil tudi čas po informbiroju, to je po sporu s Sovjetsko zvezo in osamosvojitvi Jugoslavije izpod njenega, milo rečeno mentorstva; to je še čas Golega otoka, jeze na Ruse in njihove podanike, čas ponosa na izborjeno svobodo in novo družbeno ureditev, še vedno čas obnove, brigad in udarništva, a tudi tesnobe in  splošnega sumničenja, čas še ne urejenih meja in pripravljajoče se tržaške krize; čas celjenja vojnih ran, čas še vedno velikega pomanjkanja in skromnega življenja, čas optimizma in upanja na boljše, ki resda zelo počasi vendarle prihaja. Je obdobje še vedno in že spet slabih časov za kmete in le malo boljših za delavce, najboljših pa za razraščajočo se birokracijo; čas industrializacije za vsako ceno, čas planskega gospodarstva, petletk in prvih delavskih svetov.  Vse to dogajanje se odraža tudi v  tem najnovejšem poganjku Pavlihe, zabavno-satiričnega  lista za resno zafrkancijo, kot se je sam označil proti koncu, v devetdesetih. Izhajati pa je začel še med vojno …

Takele ocvirke pa je Pavliha trosil leta 1951:  

NAJNOVEJŠE ODKRITJE
Akademija znanosti ZSSR obvešča čitatelje Pavlihe, da je njen član tovarišč Bistroumnikov pravkar znanstveno dognal, da otrok ne prinaša štorklja. O svojem zgodovinskem odkritju bo tovarišč  Bistroumnikov v kratkem objavil podrobno poročilo.

STRAH V SOFIJI
1. Ni znano, da bi bil včerajšnjega dne vtihotapljen kak vohun iz Bolgarije v Jugoslavijo, ali pa da bi bil v tej smeri izstreljen kak strel. Če je dan zares minil tako mirno, bo bolgarski Komite pristašev miru gotovo dobil iz Moskve pismen ukor zaradi zmanjšane aktivnosti v borbi za mir.

2. Kakor smo izvedeli iz Moskve, se v informbirojevskih deželah zelo širi mirovno gibanje. Pristašev miru je vsak dan več. V Bolgariji, na Madžarskem in ponekod drugje  nosijo celo uniforme in so oboroženi  s sovjetskim orožjem. Število in moč teh  pristašev miru sta vojaška tajnost.

 O ALBANCIH  
Z vedno novimi  in novimi sovjetskimi strokovnjaki, ki prihajajo v  Albanijo, je vlada Enverja Hodže postavljena pred problem, ki bo v kratkem lahko zelo pereč. Albanci bodo namreč, če se tako nadaljuje, postali manjšina na lastnih tleh. Baje je Enver Hodža že predložil svojim sovjetskim svetovalcem načrt zakona o zaščiti kulturnega in ekonomskega razvoja albanske manjšine v Albaniji. 

RAZNI NARODI – RAZNI OBIČAJI
Tibetanec: “Dalaj -lama!”
Slovenec: “Delaj – lama!”
Rus: “Davaj – lama!”

POROČILO IZ MOSKVE
… Pero Popivoda* se je dal prekrstiti na ime Pero Perovič Popivodka.

RIM: KUP PAPIRJA SE VEČA
 Vodstvo Komunistične partije Italije se je odločilo, da bo z neko papirnico sklenilo pogodbo za dobavo starega papirja.  Interesentov je mnogo, ker bodo dobave starega papirja zelo velike, kajti vsak dan večje število članov Partije oddaja svoje članske izkaznice.

ITALIJANSKO -JUGOSLOVANSKI ODNOSI
po zamisli Zingarellija in njegovih somišljenikov
Njihov plakat razglaša : Vogliamo Trieste, Pola, Fiume, Mare nostro, Provinzia di Lubiana, Monte negro … (nadaljevanje zadaj) …*

BISTROUMNOST
Kakšna je razlika med NKVD* in čokolado? Nobene. Obe zapirata.

PODBOBE S PROCESA 
Pred sodiščem se zagovarjajo možaki, ki so po “prevratu”  nameravali vzpostaviti stari strankarski sistem in “širšo demokracijo”: ” …Sploh pa smo za kakršenkoli  režim, v katerem bi spet lahko postali ministri!”

TEDEN PROMETA  je v Pavlihi skrbno obeležen v stilu slovenske ljudske: “Bežimo, tecimo, šoferji gredo!”...

Najdemo pa tudi oglas oziroma VABILO, napisano z na videz okorno roko:
V Nedeljo dne 11. II. 951 ob 9 uri dopoldaN v šoli Reka. VAŽEN masovni sestanek. Vstop je brezplačen. Odbor O.F.

Zgovorne so PRISPODOBE IZ LJUBLJANE:
Dolg – kot rep pred kinom …
Počasen – kot tramvaj …
Vztrajen – kot gospodinja …
Drag – kot pecivo  v slaščičarni Slon …
Slab – kot torte v isti slaščičarni …
Dober – kot pecivo pri Petričku...
Ravnodušen – kot dijak do cvekov …
Otožen – kot špekulant ob zaplenjenem blagu …
Nemogoč – kot mleko na starostne karte …
Razrit – kot cesta pred Pošto …
Umazan – kot kaka izložba …
Ogromen – kot kupi smeti ob Ljubljanici …
(Dolgočasen – kot Pavliha) …

Upam, da tudi mlajšemu bralcu ne bo težko verjeti, da so imele te prispodobe zelo realno podlago.

MALI OGLASI
Nudimo neomejeno količino šprikel za kolesa.
Ponudbe pod “Brez matic” – Tovarna Rog.

PAVLIHA OB 10-LETNICI Osvobodilne fronte  objavi daljšo pesem, ki jo zaključi: 
Pregnali tujcem smo skomino,
jo bomo še, če treba, spet!
Ko zdaj iskri se v litru vino,
kar ga za praznik zmore klet, –
do dna !- fašizmu za sedmino
in nam na zdravje dolgih let!

V rubriki IZ PARTIZANSKEGA HUMORJA beremo:

Na Štajerskem se je prišel javit k partizanom tudi star možiček, ki je bil povrhu še kruljav.
– Kaj pa bi vi, očka? ga vpraša komandant.
– I kaj bi, prišel sem se javit v Titovo vojsko, saj je vendar mobilizacija!
– Lepo, lepo … Vendar sem mi zdi, da ste malo prestari za take reči, pa tudi v nogah niste čisto dobi …
– Presneto ste štimani – je dejal možiček užaljeno – Hitler bi me vzel v gardo!

LJUBEZEN
– Draga, ljubil te bom do konca pariške konference …

PISATELJ
-Kako se ti preživljaš?
– S peresom, s peresom!
– Kaj pišeš morda športne reportaže, uvodnike ali celo romane?
– O, ne! Le sorodnike imam v Ameriki. Jaz njim pisma, oni pa meni pakete.

Široko po svetu razgledani Pavliha je zelo cenil tudi svetovne klasike, na primer MARKA TWAINA. Poleg vrste anekdot je objavil tudi njegova izreka:
Verovati se pravi verjeti nekaj, kar veš, da ni res.
Resnica je naša največja dobrina in zato jo moramo uporabljati varčno.

ZADNJE BESEDE J. W. GOETHEJA
“Več luči!” je rekel Goethe. Potem je pa umrl, ker je dobil  iz elektrarne račun  po faktorju štiri. 

Tudi Pavliho tistega časa  razburja naraščaj: Šolarčki so nekdaj  brali Robinzona,  si kdaj pa kdaj  kupili liziko in menili, da je učiteljica dobra in ljubezniva – zdaj pa berejo Popolni zakon, v trafiki kupujejo Kosmaj cigarete in o učiteljici menijo, da je fejst baba … 

Zaključek leta oziroma zadnja stran decembrske številke ima božično tematiko in naslov SOVJETSKI STROKOVNJAKI V BETLEHEMU z veliko parolo “Sovjetski mir ljudem na zemlji”. Jezušček v jaslih gleda  izjavo “Sem za pakt štirih”, ki mu jo pred obraz moli sveti Jožef s francozom v žepu … Marija ob njem vdano sklepa roke. Od zgoraj z neba gleda brkati Stalin, izza planka špegata agenta KGB …”Griša, če ne bo hotel podpisati, zažvižgaj!” pravi eden od njiju. 

PAVLIHOVA KRONIKA  A. D. 1951 se začne kot Sveto pismo: 
“V začetku je bil … januar.
Začetek – to je važna stvar:
pripraviš nujne odločitve,
budžete, plane in volitve,
v trgovski mreži nov promet.
“Prav!” pravi delavec in kmet …

In potem po šest vrstic vse do decembra, kjer stoji: 
December s hitrico kometa
drvi in za seboj pometa,
vremena jasna nam obeta, 
vedrino vliva nam v srce,
čeprav po svetu je gorje
in Mir čepi vrh bajoneta.

Bi bili stihi lahko še bolj aktualni??

Podpisi piscev in ilustratorjev? Ni jih, le tu in tam kak psevdonim … Ilustrator v tem letniku je neznan, pozneje pa so risali vanj prepoznavni velikani kot Borut Pečar, Bine Rogelj, Božo Kos in drugi.

Pavliha tudi nagrajuje – v vsaki številki za izbrane prispevke podari 1000, 800 ali 600 dinarjev. Zdi se kar solidna nagrada, če vzamemo za merilo ceno izvoda tega časopisa – 5 dinarjev.

Kakšno opozorilo! Plačaj naročnino. So Pavliho tudi kradli? Ne bi se preveč čudila.

Škoda, da je izginil list, ki je preživel desetletja satire in norčevanja iz oblasti FLRJ oziroma SFRJ. Ga je res pokopalo samo tisto, kar pojasnjujejo  zgornji odstavki, prepisani s spleta?

Slovarček:

• Pero Popivoda: takrat znan jugoslovanski partizanski komandant in politik
• Vogliamo Trieste, Pola, Fiume, Mare nostro, Provinzia di Lubiana, Monte negro:  Hočemo: Trst, Pulo, Reko, naše morje, Ljubljansko pokrajino, Črno goro
• NKVD: sovjetska javna in tajna policija

Viri:

• https://www.rtvslo.si/kultura/pavliha-od-smeha-do-kislega-nasmeska/293776)
• prof. Anda Tomec, Stari trg, december 2022, ustno
• Vera Avsec, Kozarišče, november 2022, ustno

Kraj: knjiga najdena na smetišču na Nadleškem polju, izhaja iz Starega trga z opustele domačije Ive Krajc, Matjaževe
Datum: vezan letnik iz leta 1951, domnevno najdena okoli leta 1985
Avtor: fotografija Miloš Toni, ostalo ni znano
Zbirka: Vera Avsec
Skenirano: 29. 11. 2022
Oblika: publikacija

Kdo se spomni tega filma? Kako da se ga ne? Mogoče pa res nimate še 80 let, jaz se ga prav zagotovo. Ta film je prišel v Loško dolino, v starotrški kino kmalu po 1950-tem letu. Prikazoval je dramatično zgodbo dveh fantov v času mehiške revolucije. Zgodba opisuje, da sta bila nekdaj dobra prijatelja, a zdaj nasprotnika. Eden je bil vojaški oficir in drugi, upornik in nasprotnik državi, v zaporu obsojen na smrt. Mama ga pride obiskati v zapor pa tudi eno mlado dekle. Ker je imela mama rojstni dan, je sin zaprosil za dovoljenje, da ga izpustijo za en dan, da zapoje mami pesem, tako kot ji je vsaka druga leta. Mama ni vedela, da njegov prijatelj bo tisti, ki bo dal povelje za ustrelitev. Oficir in prijatelj, sedaj nasprotnik, mu je to dovolil in se mu celo pridružil. Zapela sta skupaj krasno in pretresljivo še poslednjikrat pesem o ljubezni in drugo, tisto fantastično pesem ‘Mama Huanita’. Spremljevali so jih tipični mehikanski marijači. Zelo je bilo žalostno poslušati, ker smo vedeli, da bo eden moral umreti drugi dan. Še dandanes se prepeva ta pesem ‘Mama Huanita’ po zabavah v Mehiki, po Sloveniji in seveda na Hrvaškem in v Serbiji.

Film je bil v španskem jeziku in se je klical, ‘Un dia de Vida’, tako da smo morali hitro brati spodaj, kaj je pisalo. Ta film je bil nepozabljiv in imel izredno globok vpliv na nas mladino tako kot na odrastle, zato smo si ga za vedno zapomnili.

Na tisto nedeljo me je mama poslala, naj grem malo prej od doma in kupim vstopnice za film, ‘En dan življenja’. Jaz nisem vedela, kakšen bo ta film. Bila sem tam okrog 13 ali 14 let stara. Ko sem se bližala Starem trgu, sem že videla množico zbranih ljudi pred kinom, ki so čakali v dolgi vrsti. Ko pridem jaz na vrsto, so imeli samo še stoječe vstopnice (stojišča) na prodaj in še teh je hitro zmanjkalo.

Organizatorji so nam povedali, da kateri bo imel stoječo vstopnico ni siguren, če bo lahko šel notri, samo če bo dovolj prostora zadaj za sedeži in da nas bodo spustili notri samo toliko, kolikor bo varno. Ali bilo nas je natlačenih! Mogoče so nas šteli, koliko nas bo šlo notri. Jaz sem čakala na mamo in ata zunaj tik pred vratih ali jih ni bilo, bila sta kasna. Iz Kozarišč je bilo daleč za hoditi. Čakala sem prav do zadnjega in če me ne bi potegnil en fant notri še zadnjo minuto, tudi mene ne bi pustili notri, ker je bilo že preveč nabasanih ljudi. Vse ostale so odvrnili proč in zaprli vrata. Meni je bilo zelo hudo, da sta bila tudi mama in ata med tistimi, kateri so bili odvrnjeni in morali domov razočarani. Tako daleč priti zastonj. Iz Kozarišč je bilo eno uro hoda, pet kilometrov do Starega trga, od drugih vasi pa še delj. Nihče se ni vozil ali peljal na kolesu takrat, ker jih ni bilo. Vsak je moral iti v peš v Stari trg, pa naj si bo to do gimnazije, do pošte, v trgovine, iti k zdravniku, k maši ali v kino. Vsi smo hodili peš do tja, če smo hoteli imeti to ali ono, ker je bil tam center, vse taglavno. V Kozariščah smo imeli vsaj eno malo trgovino s hrano, ki jo je imel naš stric Janko, po kakšnih drugih vaseh pa še tega niso imeli.

Vem, da je morala biti mama jezna name, ker jih nisem počakala in dala jima vstopnice. Jaz nisem mogla pomagati. Prišla sta prekasno. Za kakšen drugi film mogoče bi bil še čas, ali za tega pa ne, ker so ga vsi hoteli videti. Dobro, da je prišel spet nazaj enkrat pozneje, tako da sta ga šla lahko gledati takrat in še jaz ponovno. Mislim, da je šel film po celi Sloveniji in potem naprej po Jugoslaviji, ker tudi tam je narod užival pri ogledu tega filma tako kot smo ga mi. Film je imel življenjsko zgodbo in krasne mehikanske melodije med filmom in simpatično in zelo ganljivo moško petje. Še danes, ko je že več kot 70 let nazaj, in ko to pišem, mi pridejo solze v oči. Nikdar ne bom pozabila tistega filma in tistega žalostnega konca.

Ko je nastala tišina po končanem filmu, se je slišal množični ženski jok v dvorani, moški so pa bolj na tiho. Vsi smo si brisali oči, ko smo prišli ven na svetlo s povešeno glavo.

Tisti fant poleg mene, izgledal je kakšno leto starejši od mene, je šel potem do Pudoba z mano in poslušal moj jok in stok. Ne vem iz katere vasi je bil on doma, jaz ga nisem spraševala, ker sem bila preveč utopljena v svoje misli v strahu, kaj bo mama rekla. Preden sva šla narazen ter vsak po svoji poti, mi je potaknil nekaj denarja v roko. Toliko, kolikor so te stale dve stopnici, mi je rekel. Presenečeno sem ga pogledala in sigurno se mu lepo zahvalila. On je šel nato dalje po cesti proti Iga vasi ali mogoče naprej proti Podgori, a jaz sem pa skrenila na desno stran po zglajeni poljski poti bližnjici in čez Kamne do Kozarišč, malo prej se je šlo pa za v Šmarato čez Mali Obrh potok, če ni bil poplavljen. Zadovoljno sem gledala tisti denar v roki in me ni bilo več strah mame. Še vedno se spomnim tistega fanta z hvaležnostjo, malo takih. Noben ni imel veliko denarja tiste čase in je bilo izredno, da mi je sploh ponudil, saj me ni poznal. Moj duševni in najlepši trajni spomin.

Mehikanski film: En Dan Življenja (Un dia de Vida), 1950
Režija: Emilio Fernandez
Scenarij: Emilio Fernandez in Mauricio Magdaleno
Igrajo: Columba Dominguez, Robert Canedo, Fernando Fernandez

Piše, da ta klasični film se jim je že izgubil v njihovi državi Mehiki, ali kopija je shranjena nekje v ‘La Cinematheque de Yugoslavie’.

Slovenski poročevalec, Kinospored za 23. december 1953: film so predvajali v ljubljanskem kinu Triglav in kranjskem kinu Storžič konec leta 1953, v naše kraje pa je najbrž prišel leta 1954. Film so ponovno predvajali nekaj let kasneje, saj se ga spomnimo tudi mlajši gledalci.

Fotografiji sta iz mehiškega spletnega časnika Milenio, ki piše, da je imel film največji uspeh prav v Jugoslaviji. Naša tedanja država se je, tako časnik, sprla s Sovjetsko zvezo in posledično so v kinematografih prenehali predvajati ruske filme. Zato se je odprla na zahod in eden od pomembnih novih filmskih virov je bila prav Mehika.

Izjemno priljubljena je postala tudi mehiška glasba. Dve pesmi iz filma, Mama Huanita in En dan življenja, so posneli tedaj znani izvajalci, recimo Slavko Perović, Mišo Kovač ali Pro arte.

In za konec: film Un dia de Vida so menda zaradi naklonjenosti (kubanski ?) revoluciji neki zagreteži namerno uničili, ko pa so ga filmarji kasneje želeli obnoviti in arhivirati, ni bilo nikjer več nobene kopije. Razen – kot ugotavlja že Milena – v Jugoslovanski kinoteki v Beogradu. Ta verzija je, s srbohrvaškimi podnapisi v latinici, dosegljiva tudi na spletu. (op. ur.)

Slovarček:

• mariachi: tradicionalni mehiški ansambel z značilnim melosom, pevci in instrumentalno zasedbo s trobentami, violino in različnimi vrstami kitar.

Viri:

• Milenio, mehiški spletni časnik
• Spletna stran In dreams only
• Slovenski poročevalec, 23. 12. 1953

Kraj: Stari trg
Datum: 1953/1954
Avtor: neznan
Zbirka: —
Skenirano: 26. 11. 2022
Oblika: slika s spleta; preslikana časopisna stran

Iskala sem fotografijo, ki bi jo lahko povezala s figami, tistimi sladkimi, ki jih je včasih nanizane v venec prinašal Miklavž. Moji sorodniki so imeli ali še imajo na otoku Krku lepo staro figovo drevo, pod katero je tudi v njihovi odsotnosti hodil posedat star mož z imenom Polž, ki je tam počival, se hladil in odganjal požrešne kose – ampak fotografije tega drevesa nimam. Potem sem se spomnila, da je šel Alojz Tomec leta 1929 s še dvema kolegoma za deset dni kolesarit iz Starega trga na otok Krk, v deželo fig in za nazaj še na Dolenjsko. O tem pa fotografije so in za eno od dveh izbranih sem kar prepričana, da je z natanko te poti. Na drugi, oziroma prvi v tem prispevku, je fotografiran dobro zrežiran kolesarski karambol – Tomec je bil ne le fotograf in športnik, ampak skoz in skoz tudi gledališki človek. Po mojem je ta prizor s snetim kolesom, ki ga drži prav on, in zavozlanimi udi med deli biciklov njegovo maslo – zdi se, da je bil posebej nadarjen za komedijo. Kako je samo odigral vlogo dobrega vojaka Švejka!

Ampak bistvena je domnevna slika s Krka spodaj – saj je tam zagotovo Tomec videl tudi kakšno figovo drevo, se mogoče tudi najedel smokev ali suhih fig …

Kaj pravzaprav zganjam s temi figami??… Samo moment … Za recept gre. Za vino pravzaprav.

Ko so moji starši med leti 1954 in 1958 zidali hišo, so bili skromni časi, zelo skromni. Temu ustrezno so si ljudje prizadevali zmanjšati stroške, kjer je bilo le mogoče, narediti čim več sami in vse kar so imeli na voljo maksimalno izkoristiti. Logično, ne?

Toda tudi če skušaš hišo zgraditi čim več sam, je nekaj del, kjer rabiš večjo skupino ljudi za pomoč. In ko svoje naredijo – ker so dobrodelni prostovoljci – je prav, da jih vsaj dostojno nahraniš in napojiš. A tudi hrana, še zlasti pa pijača stane. Posebno vino … In tako je moja iznajdljiva mama nekje izvedela, da se da vino narediti tudi doma, da je celo prav dobro, a cenejše kot v trgovini ali gostilni … Vedela sem, da imamo nekje zapisan recept, a ker sem iskala listek, ga nisem našla. Zapisan je bil – kako pametno – v mamini kuharski knjigi, tam kjer v kazalu piše Priprava likerjev in je bilo spodaj še malo prostora. Takole piše z njeno malo lično pisavo:

Ne vem, ali je mama takšno vino kje poskusila, preden se je lotila dela ali je kar zaupala receptu in izkušnjam drugih. Vsekakor se spomnim, da je fige najprej zmlela na majceni rdeči mesoreznici znamke Titan, kupljeni še v obdobju “na karte”. To in vse druge sestavine je dala v čisto novo rjavo emajlirano vedro, ki nam ga je ravno uspelo kupiti in nalila vanj tudi predpisano količino vode, dobro premešala ter vse skupaj pokrila s štirikrat prepognjenim prtom. Zdi se mi, da je ta reč potem nekaj časa stala v shrambi, skrbno pokrita in pod nadzorom. Ne vem, kako dolgo je morala mešanica fermentirati in tudi ne ali jo je bilo treba kaj mešati in kdaj in kolikokrat precediti – vsekakor je bilo vino gotovo, ko je bilo potrebno.

Ko so delavci končali svoje delo, so na mesto, kjer so prej ročno mešali beton, postavili dve mizarski “kobili” – pravilno se reče “kozi” – dali nanju dve dolgi sveži deski, posedli na prav tako improvizirane klopi in se lotili jedi in pijače, pripravljenih za likof. Bili so lačni in utrujeni – na mizi s kruhom, klobasami in tašcami se je kar ujasnilo. Poleg hrane so vedno bolj korajžno prilivali kot cekin rumeno vino. “Kje ste pa kupili to vino?” je eden vprašal, drugi pa pripomnil:” Dobro je, močno in pijano!” Mama je povedala, da je doma narejeno iz fig. “O, če je pa domače, ga pa le dajmo!” In so v luftu usušili tisti flaškon, potem pa se, že v mraku, nekoliko opotekavi razšli po domovih …

Nekomu se je najbrž predrla zračnica, potem pa so iz tega naredili še malo heca. Šele ob povečavi se izkaže, da je eno od vozil motor oziroma motorno kolo, ostalo pa navadni bicikli. Tomec vihti sneto kolo bicikla, drugi pa leže ali visijo potolčeni in opraskani … Ne vem zakaj se mi vsiljuje misel, da je slika nastala na poti mimo prelepe gozdne jase na t. i. Zagradnih njivah blizu gradu Snežnik, saj ni niti enega samega dokaza za to …

Je Alojz Tomec skrajno desni? Zdi se že tako. Kakšen podvig je bil leta 1929 za deset dni s takimle dirkalnim kolesom potovati do Krka in potem po kozjih stezah otoka, kje je bilo treba včasih kolo nesti na ramenu! Ti trije so bili zagotovo pravi Sokoli do zadnjega vlakna in do zadnje misli!

Slovarček:

• ujasniti se – izginiti
• pijano – opojno
• likof – bolj ali manj slavnostna pogostitev delavcev po končanem delu
• tašce – ocvrti flancati oziroma krapi
• v luftu usušiti – zelo hitro popiti

Viri:

• Beležka v knjigi Pavle Zakonjšek Kuharica, KZ, 1953, domači arhiv

Kraj: Stari trg
Datum: fotografiji 1929 in okoli 1930, zgodba okoli 1955
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 1. 2020
Oblika: 2 fotografiji

Ta lepa spominska fotografija je nastala spomladi leta 1963 pred obzidjem med kaplanijo in župniščem. Z njimi je slikan kaplan Jakob Janša, takratni župnik v župniji in dekaniji Stari trg pa je bil France Lokar. K birmi so šli leta 1966, birmal pa jih je ljubljanski nadškof in metropolit Jožef Pogačnik. Takrat je bila birma tudi na Babnem Polju. Po smrti upravitelja Alojzija Škerlja je bila župnija Babno Polje namreč v soupravi iz Starega trga. France Lokar,takratni župnijski upravitelj, je uvedel na Babnem Polju nedeljsko in praznično mašo popoldne. Ob birmi leta 1966 pa je poročal o delu ženskega pevskega zbora pod vodstvom organistke Lojzke Lipovec in za pet let nazaj o številu rojstev, porok in pogrebov.

France Lokar je prišel v Stari trg 4.4. 1959. Do 9.4.1967 je bil župnijski upravitelj,naprej pa župnik. Tu je služboval do 5. 8. 1970, nato pa je odšel za župnika v Gorenji Logatec. Deset let je bil župnik na Lipoglavu, kot upokojeni duhovnik pa je odšel v Stično, kjer je 1994 umrl in je tu tudi pokopan. Izdal je več pesniških zbirk.

V času Lokarjevega župnikovanja je leta 1962 oblast vrnila cerkvi kaplanijo in začeli so vzdrževalna dela na cerkvenih zgradbah. Njegova največja zasluga je, da je pred propadom rešil cerkev sv. Križa na Križni gori in obnovil v viharju skoraj porušeno cerkev sv. Vincencija na Bloški Polici. Pri tem so mu s prostovoljnim delom nesebično pomagali farani. Rezbarska in pozlatarska dela je izdelal Franjo Vrabec. Vpeljal je mesečna srečanja za može in žene. Leta 1967 pa je priredil «dan starosti«. K maši pa je še posebej povabil devetdesetletnike in druge starejše občane ter njihove svojce.

• Zadnja vrsta: Jože Baraga (Kozarišče), Franci Koren (Nadlesk), Slavko Lekšan (Pudob), neznan, Franc Strle (Podgora).
• Druga vrsta: Mulec Ivanka (Nadlesk), Darinka Truden (Stari trg), Milena Turk (Pudob), Ivanka Mlakar (Iga vas), neznana.
• Prva vrsta: Angelca Urbiha (Podgora), neznan in Franci Strle (Stari trg).

• Zadnja vrsta: Tone Kočevar (Stari trg), Jože Komidar (Nadlesk), Tone Škrbec (Gornje Jezero), Ivan Sterle (Kozarišče) in Rado Žnidaršič (Kozarišče).
• Druga vrsta: Smilja Lipovac (Iga vas), Ljubica Solomun (Stari trg), Ivanka Kočevar (Lož), Darinka Poje (Podcerkev) in Nada Klančar (Viševek).
• Prva vrsta: kaplan Jakob Janša, Andrej Kordiš (Pudob), Viktor Prosenc (Iga vas) in Magda Mlakar (Kozarišče).

Viri:

• Ivanka Rovan
• Andrej Kordiš
• Milena Truden
• Darinka Škrbec
• Pisni vir: Janez Kebe Loška dolina z Babnim Poljem

Kraj: Stari trg
Datum: spomladi 1963
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Rovan
Skenirano: 13. 12. 2022
Oblika: fotografija

Ti učenci so si izbrali zelo zanimiv prostor za slikanje. Ozadje je enkratno, kar precejšen del Starega trga je na sliki. Stole so postavili na cestišče med Benčinovo hišo in hišo, kjer je bil sedež krajevne skupnosti, frizerski salon, knjižnica in stanovanja. Bila je tudi rojstna hiša akademskega slikarja Lojzeta Perka. Danes je ni več.

Za njimi, na levi, je Delikatesa, pred nedavnim pa je bila tu cvetličarna Nina. Hiše na desni tudi ni več. V njej je živela poštna uslužbenka Iva Krajc, po domače se je reklo pr’ Matjaževih. Vidna sta tudi cerkveni stolp in stanovanjska stavba, ki so jo pred leti temeljito prenovili. Cesto, ki nas vodi na Ulako in v Podcerkev, pa so zastrli učenci. V ozadju kraljuje Ulaka.

6. b je bil številna razredna skupnost – na sliki je 28 učencev, manjka le Maruša Kočevar. Pri pouku je veliko manjkala, ker je imela težave s hrbtenico. Ni pa je to oviralo pri učenju, bila je marljiva, zelo uspešna učenka.

Njihova razredničarka je bila učiteljica biologije in kemije Jožica Grabeljšek por. Jurca. Na Osnovni šoli heroja Janeza Hribarja Stari trg se je zaposlila 1. 9. 1969 in postala razredničarka učencem na sliki. Tu je poučevala štiri leta in jih pripeljala do valete. S 1. 9. 1973 se je zaposlila na Vrhniki pri Ljubljani, njeno delo v Starem trgu pa je nadaljeval učitelj Milan Batis.

Na naši šoli so bila to njena prva delovna leta, orala je ledino na vzgojnem in strokovnem področju. Ti učenci pa so bili živahna generacija in za začetnico precej trd oreh. Bila je nežna duša, dostopna in komunikativna, prav to pa so otroci večkrat izkoristili. Med njimi je ostala trdna vez. Po valeti so se redno srečevali dvajset let v razmiku po pet let in Jožica se je srečanj skoraj vedno udeležila. Počutila se je kot ena izmed njih, bila je nasmejana in družabna. Imeli so si veliko povedati, tudi take stvari, ki so bile morda prej zamolčane.

Letos bodo praznovali 50. obletnico valete in po daljšem odmoru se bodo zopet srečali. Priprave nanjo so že stekle in glavni gost bo seveda Jožica Grabeljšek.

• Zadnja vrsta: Damjan Ravšelj (Viševek), Rajko Ris (Kozarišče), Frenk Kovač (Podcerkev) in Marjan Ravšelj (Viševek).
• Srednja vrsta: Milena Perušek (Podcerkev), Marija Kraševec (Lož), Bojana Humar (Lož), Ida Mihelčič (Babna Polica), Martina Nelc (Viševek) in Darja Troha (Babno Polje).
• Prva vrsta: Mimica – Marija Jurkovič (Markovec), Marta Škrbec (Markovec), Tanja Martinčič (Lož), Bojan Hribar (Iga vas) in razredničarka Jožica Grabeljšek.

• Zadnja vrsta: Benjamin Kočevar (Lož), Stane Zabukovec (Lož), Lojze Lekšan (Klance) in Vinko Solomun (Dane).
• Srednja vrsta: Bojan Turk (Iga vas), Ludvik Palčič (Vrhnika), Martin Troha (Babno Polje) in Milivoj Sušanj (Kozarišče).
• Prva vrsta: Franc Urbiha (Podgora), Ivan Antončič (Babno Polje), Zdravko Mlakar (Lož), Jože Strle (Babno Polje), Lojze Okoliš (Dolenje Poljane) in Jože Levec – Oki (Iga vas).

Viri:

• Benjamin Kočevar
• Marija Kordiš
• Ida Turk
• Andreja Ravšelj
• Fani Truden

Kraj: Stari trg
Datum: 8. 6. 1971
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Jožica Šumrada
Skenirano: 13. 12. 2022
Oblika: fotografija

Res ne vem, ali je bil film En dan življenja prvi v mojem življenju, vsekakor pa me je zaznamoval – preko odraslih, ki jih je tako prevzel, da so o njem govorili tedne in mesece – nekateri ga še do danes niso pozabili, kot tudi jaz ne.

Zdaj premišljujem, kaj je ljudi takrat tako pritegnilo v njem – tuja dežela, lepi igralci, melodična in spevna glasba, dinamična zgodba? Ali tudi to, da jih je povezal z ženskami, ki so ostale brez sinov, mož, ljubimcev; z žalostjo in trpljenjem nedavne krvave vojne, ki kar ni hotelo izzveneti; z domoljubjem in žrtvami, ki so bile še živo pred očmi. Je film pomagal izživeti silna čustva, ki so se kopičila v ljudeh in je zato deloval katarzično? Danes bi ga morda gledali drugače, celo z nerazumevanjem, takrat pa je očitno prišel na prava platna v pravem trenutku in povzročil vihar. Tudi jaz se dobro spomnim, da so ga vsaj v Starem trgu čez nekaj let ponovno vrteli in spet so ljudje drli v kinodvorano.

Čudovito je, da se je ohranil ta letak – kako smo jim že rekli? Reklame, preprosto reklame, in vsak je takoj vedel, da gre za film, povzetek njegove vsebine in podatke o njem, saj je bilo drugih in drugačnih reklam le malo, sploh na deželi.(O, blaženi časi!) Za te letake je bilo treba odšteti nekaj dinarjev, zdi se mi, da ne za vse filme enako in mama mi je prepovedala, da bi jih kdaj kupila – še za vstopnico mi je nerada dala denar.

Takrat sem bila že “velika”, v kakem šestem razredu, in sem hodila na nedeljske popoldanske predstave s sosedovimi deklicami. Nič hudega, če je bil dež, blato, burja ali sneg – kaj pa je tisti kilometer pešačenja!… Že v ponedeljek smo hodili šolarji gledat v vitrino na steni trgovine čez cesto, ali že visi plakat za naslednji film in potem vsak dan, tako da smo podobe in besede z njega do projekcije filma znali na pamet. Plakat se je pojavil sredi tedna, najpozneje pa v petek. Film so najprej predvajali v soboto zvečer, potem pa še v nedeljo popoldne in zvečer. Mulci smo smeli v kino le v nedeljo popoldne – lepo vas prosim, kaj pa bo mularija zvečer v kinu! (Ko zvoni Ave Marija – mulci noter, večerjat, scat, pa spat! Brez pardona!)… Zvečer gredo v kino samo odrasli ali vsaj tisti, ki ne hodijo več v šolo. Predvsem pa zaljubljeni parčki. Dekleta so še ves teden šušljala, kako je bilo v kinu, kdo je bil tam in kaj je kdo rekel – o vsebini filma pa le tu in tam, če je bil kakšen posebno lep igralec ali čedna igralka, ki je vzbujala občudovanje in vabila k posnemanju …

Za popoldansko predstavo smo se začeli zbirati že pol ure prej, preden je lepa in resna Bočkova Micka prišla prodajat karte. Držali smo vrsto in sproti onemogočili vse, ki so se hoteli vriniti, če ne drugače pa z batinami. Ko smo si kupili karte, smo čakali na dvorišču, da bodo odprli dvorano, medtem pa se pomenkovali, ogledovali, malo cukali, malo se že spogledovali. Največji in najhitrejši fantje so se nanizali ob ograji takrat še odprtega zunanjega balkona in važno zviška preučevali dogajanje pod sabo. Če smo mi od spodaj preveč zijali vanje, so nam zabrisali v nos trdo zganjen košček papirja ali posmehljivo pripombo. Potem so se odprla vrata dvorane, pred njimi je stal Pavletov ata Tone ali pozneje Rudi Markolčič – oba sta bila tam zato, da sta trgala karte in delala red. Dvorana je bila polna lahkih rumenkastih lesenih stolov in na vsakem je bila pritrjena emajlirana ovalna ploščica s črno številko na beli podlagi. Tako smo se posedli vsak na svoj stol in nestrpno čakali, da se film začne. Dvorana je bila praviloma vedno skoraj polna. Ko so ugasnile luči, se je najprej zaslišala hreščeča glasba, takoj za njo so se pojavile slike na platnu – Tednik. To je bil kratek film o bolj ali manj aktualnem dogajanju v državi. Čez kakih pet minut se je začel pravi film – v začetku so bili še črno-beli, postopoma pa vedno več barvnih, počasi tudi tehnicolor na širokem platnu. Slovenskih je bilo malo, jugoslovanskih nekaj več, večinoma pa so bili ameriški, angleški, francoski, španski, tudi še kak mehiški – ruskih že dolgo ni bilo več, nemških tudi ne. Pač pa so počasi prihajali italijanski in z njimi lepotice, ob katerih smo še mulci omedlevali: Ana Magnani, Sophia Loren, Claudia Cardinale, Gina Lollobrigida  in druge.

V francoskih filmih je bila poleg komikov Totoja in Fernandla največji magnet Brigitte Bardot, ob njej pa lepi dečki Alain Delon, Jean-Paul Belmondo, Jean-Louis Trintignant, Jacques Sorel –  odličnega igralca Jeana Gabina so s svojim bliščem kar zasenčili. Čez lužo smo občudovali Doris Day, Marilyn Monroe, Avo Gardner, Rito Hayworth, Janet Leigh, pa  Freda Astaira, Dannyja Kaya, Gena Kellyja v musicalih, da ne govorim o Stewartu Grangerju, Rocku Hudsonu, Clarku Gablu, Tonyju Perkinsu … saj bi se še kakšnega spomnila, pa nima smisla…Pa ob Charlieju Chaplinu, Busterju Keatonu, Stanu in Oliu smo se seveda držali za trebuhe od smeha … Vse deklice smo takrat hotele postati igralke in vsi dečki kavboji. Pika.

Zbirali smo sličice igralcev iz žvečilnih gumijev (Nerežišće, Otok Brač je pisalo na vsakem), pa prav težko je bilo priti do njih: prvič denar, drugič pa so bili pogosto v vseh zavitkih enake sličice – menjava se je kmalu ustavila in ne vem, ali je kdo res do konca napolnil album, do katerega pa v Starem trgu tako ni bilo mogoče priti – niso ga imeli v trgovini. Bila pa sem že v sedmem ali osmem razredu, ko je začela izhajati barvna mesečna revija Filmski svet v srbohrvaščini. Kaj vse sem bila pripravljena narediti, da sem jo lahko kupila in kolikokrat sem šla vprašat gospo Škvarčevo v trafiko, ali je že prišla! Vsak izvod sem prebrala do zadnje črke, tolikokrat od vseh strani pogledala fotografije, da so se menda znucale in revijo skrbno hranila še leta …

Ko sem šla v srednjo šolo, se je moja otroška ljubezen do filmov preselila drugam, se tudi zelo močno omejila, a še dolgo ne odnehala. Če je le bil denar, sem hodila v kino Udarnik in kino Partizan, ampak od vseh tistih filmov se spomnim le še Imitacije življenja z Rockom Hudsonom (ali Gregoryjem Peckom?) in neke plavolaske … Pa Moje pesmi, moje sanje z Julie Andrews … in Hitchcock je takrat prišel s svojimi grozljivkami in plavolaskami v njih.

Vrniti se moram še malo v Starotrški kino na začetku – večerne predstave so bile poglavje zase, zaradi zaljubljencev in vseh drugih mladih, ki so bili nekateri že zaposleni in so se v soboto in nedeljo tam srečevali. Ti so si lahko privoščili nakup filmskega letaka – in kaj še! Karamele! Najprej so bile samo mlečne, zdi se mi, da so jih prodajali na komad,  potem pa sadne ki-ki, zapakirane v vrečko. Višek razkošja. Kavalir, ki je povabil v kino dekle, je obvezno kupil reklamo in karamele. Nekatera dekleta so reklame zbirala, karamelam se pa tako ni mogla nobena upreti … Zaljubljenci so se najraje posedli na balkon in pod njim. Tam so si v miru in temi šepetaje prisegali večno ljubezen, se otipavali in se za film bolj malo brigali.

Nepozaben praznik pa je bil, ko smo šli v četrtem razredu s šolo gledat prvega Kekca, res nepozaben. Mogoče  je bilo za Dan mladosti ali Dedka Mraza. Nič hudega, če smo ga gledali potem več let zapovrstjo – vedno je bil izvrsten.

V kino so tista leta sčasoma začeli prihajati tudi westerni, kavbojski filmi smo jim rekli. Ti so nas mulce spravljali ob pamet – vsi tisti jezdeci, streljanje in vrhunski pretepi, neukrotljivi divji konji, oblački prahu za jezdeci v puščavi, salooni, pištole, lopovi in šerifi v širokokrajnih klobukih, cigare in whiskey, pijani zdravniki,  čudovita dekleta v nabranih krilih, lepih bluzah in z zlatimi kodri … in na koncu odhajanje zmagovitega glavnega junaka na zvestem konju proti zahajajočemu soncu … Vsi smo jim na poti iz kina hoteli biti podobni … Takrat so bili brez sedel jahajoči Indijanci z loki in puščicami v glavnem bad guys, šele plemeniti divjak Winnetou je pozneje malo popravil krivico. Ta je  v indijanski maniri govoril nemško: “Hou, ih habe gešprohen!” Govoril sem!…

Prišla je tudi Prodajalka vijolic in v njeni vlogi Sarita Montiel. Ah! … “Vsi ki hodite tod mimo,/ šop vijolic si kupite,/ vonj varljive sladke sreče,/ davno pokopan spomin …/ Saj me prav vsi poznate/ in cvetje moje/ ko v noči blodim …” smo si mladenke raznežene popevale ob vsaki priložnosti – same, v dvoje ali v troje … samo še pri šolskem pevskem zboru ne. Še tega bi se manjkalo.

Ko je bilo filma konec, smo planili proti vratom, ko da bi gorelo. Za nami je ostala polna dvorana prevrnjenih stolov, kadar je bilo grdo vreme kakšna blatna lužica, papirčkov pa niti ne – za karamele mulci nismo imeli … Na poti domov smo film predebatirali po dolgem in počez, oponašali junake iz njega in se začeli igrati – mimogrede smo se razdelili v skupine, ki smo jih videli in uprizorili bitko. Včasih smo o filmih fantazirali še nekaj dni – ne veliko drugače, kot smo slišali odrasle. Kaj je kino tiste čase pomenil za nas!!

Pred prvo obnovo kulturnega doma okoli leta 1961 so bile javne sanitarije za obiskovalce kina in vse druge malo čez pot; edine v zgodovini Starega trga, zidane, na pol odprte in bogato okrašene s straniščno umetnostjo, tako likovno kot literarno, predvsem pa neizmerno zasvinjane. Clochemerle bi se skril pred njimi. Tako je bila po kinu v primeru resne nuje boljša izbira kak grm na takrat še nepozidani gmajni pod Mandrgami … K sreči so tisto sramoto kmalu podrli in sanitarije uredili pod kinodvorano, ki pa tudi niso dolgo ostale neoporečne …

Še to: kino so imeli tudi v Babnem Polju, v zadružnem domu. Tudi tam je filme vrtel Vlado Mulec, enako kot v Starem trgu, samo ne vem ob kakšni uri, mogoče v soboto popoldne.

Slovarček:

• reklama: tukaj: filmski letak
• bad guys: slabi fantje
• znucan: obrabljen
• Clochemerle (Klošmerl): satirični roman, v katerem je glavni junak javno stranišče v Clochemerlu

Kraj: Stari trg, Mehika (film)
Datum: 1959
Avtor: ni znan
Zbirka: Dušan Feguš
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka