V Kregarjevi zbirki so tudi čudovite slike starih stavb iz Prezida, Loža, Žerovnice, Nove vasi, Dan (grablje pred Golobino, slikano po letu 1930), Pudoba, Kozarišč, Markovca, Podgore; precej jih je tudi iz Cerknice.
Slika in moj spomin na konfiguracijo zemljišča in postavitev hiš pred 65 leti kaže na domnevo, da so to morda starotrške Mandrge pred skoraj sto leti, vendar ni zanesljivo. Skočila sem pogledat “na lice mesta”, kot se reče – vse je tako kot na sliki in nič ni tako kot na sliki! Posnetek je mogoče nastal v gruči (nenaseljenih?) hiš nad kaplanijo – ali kdo ve kje drugje, vsekakor nekje v klancu. Nobene oporne točke ni, po kateri bi se dalo točneje določiti lokacijo – fotografa so očitno bolj zanimali arhitekturni detajli, kot je zunanje stopnišče, vhodna vrata z obokom in umestitev hiš v prostor. Mandrge ali ne – vsekakor se je od časa posnetka do zdaj ogromno spremenilo. Tudi Mandrge, ki sem jih nekoč poznala jaz, so bile zelo drugačne kot te zdaj, čeprav so ohranile svojo starožitnost v višini, obliki in razporeditvi hiš ter poti med njimi. Zdaj je to Pot na Ulako z odcepi do posameznih hiš. Če je že stari center Starega trga v veliki meri izginil, vsaj Mandrge dokazujejo, da je tudi pri nas mogoče ohraniti stavbno dediščino; nekatere stavbe, zlasti lesene so res tudi na Mandrgah podrte, marsikaj se tudi še podira, mnoge zidane zasebne hiše pa so večinoma na istih mestih obnovljene in posodobljene. Zgornji del Mandrg pa ostaja prostor z enimi najlepših pogledov na Loško dolino.
Čez podcerkavske in starotrške Mandrge sem hodila v prve razrede osnovne šole. Bilo je zelo dobro za kondicijo – dvakrat na dan s torbo na ramah kak kilometer klanca navzgor in navzdol in še toliko položnejše poti okoli grmov, skal, dreves, ruševin, zanimivih lukenj in skrivališč … nikoli nisem šla naravnost po poti. Na Mandrgah sem prvič srečala partizanskega komisarja, ministra in pisatelja Matevža Haceta in poslušala njegovo pridigo; tam sem poslušala zgodbe o Jurjevčevi kapelici, hodila po bližnjicah in daljšnicah mimo hišice tete Nežke, nad Mohorjevo hišo ali pa pod njo, opazovala ljudi pri delu, se bala strogih starcev – Škrbčevega deda Gašperja, Laženovega očeta … občudovala ličnost, snago in sožitje pri Kandaretovih, srečevala čedno Laženovo Micko; gledala pa Dolini in srkala vase vtise, ki so me zaznamovali za vedno.
V prvem razredu sem nekoč pozimi začela tako zelo kašljati, da sem motila pouk in učiteljica Benčinova me je poslala domov. Pobrala sem svoje stvari in se napotila čez Mandrge, a že nad kaplanijo, domnevno prav nekje blizu mesta s slike, sem v snegu in ledu čisto onemogla in skoraj po vseh štirih še lezla v hrib. Došla me je Baragova mama Štefka iz Podcerkve in vprašala, kako to, da nisem v šoli. Videla je, da vsa zaripla komaj še diham in stojim na nogah, pa mi je vzela torbo in dala roko ter me skoraj vlekla v hrib in naprej do svoje hiše tik onkraj vrha. “Zdaj boš šla pa že sama, ko je navzdol!” je rekla. In sem šla. Doma sem pri priči za dolgo obležala z oslovskim kašljem. Kako smo ga zdravili, povem kdaj drugič ali pa sem morda že, tudi tisto je povezano z Mandrgami …
Na katerihkoli Mandrgah pa bi se lahko dogajala spodnja izmišljena zgodba, napisana že davno.
MIHAELOVA ZGODBA
Mihael je s svojimi knjigami za drugi razred v torbi spešil skozi vas v hrib, preko katerega je vodila pot do šole. Gledal je v tla in hodil naglo, kolikor je le mogel, čeprav je imel dovolj časa, da bi zlagoma prišel k pouku. Danes mu ni bilo do tega, da bi se pomudil pri Kastorju, ki ga je že od daleč pozdravljal z bevskanjem. Razočarano je pogledoval za njim, ko ga je Mihael samo postrani ošinil izpod čela in šel mimo, ne da bi ga ogovoril, se poigral z njim ali ga pobožal, kot je bilo kosmato ščene vajeno, odkar se je jeseni pričel pouk.
Tudi iz drugih hiš na klancu so prihajali šolarji, a se jim Mihael ni niti poskušal pridružiti, kaj šele da bi ga sami povabili medse. S takimi, kot je Mihael, se pošteni otroci ne družijo. Vsa vas je že vedela, da je Mihael ukradel denar stari Mrkački. Ni točno vedela koliko, a denarja ni bilo tam, kamor ga je dala in bil je ukraden, to je kot enkrat ena … Vsem je povedala, od hiše do hiše je šla in pripovedovala, tako da je šel nazadnje nekdo prijavit krajo na milico.
Tam se niso preveč vznemirjali, vseeno pa so poslali raziskat zadevo ravno Vajžnika, ki je bil pri milici že od vsega začetka in se ga je vse balo … Tako je prišel tudi k Mihaelovemu očetu, češ da Mrkačka sumi njegovega sina, ki da ga je videla oni dan, ko je stikal po njenem vrtu. Mihaelov oče je grdo pogledal, poklical sina in ostro vprašal:
“Kaj se zdaj to pravi, da te iščejo miličarji?! … Pazi se me, če je res, kar pravi Mrkačka! Kar v keho naj te odpeljejo! Še tega se manjka, da bom redil tatove v hiši!”
Miličnik pa je udaril kar naravnost:
“Povej, kam si skril denar, ki si ga ukradel pri Mrkačevih!”
Mihael je bil čisto preplašen, saj sta bila videti tako zelo jezna. Le s težavo je doumel, da je Mrkački izginil denar in da zdaj njega dolžijo tatvine. Čutil je, da se je zgodilo nekaj strašnega in hudi pogledi obeh mož so ga kar ohromili.
“Nnnisem jaz,” je zajecljal.
“Kaj nisi, poznamo take tiče!” je grozeče zarenčal Vajžnik.
“Nisem, res nisem,” je zdaj Mihael že zajokal.
Ni mu pomagalo, nista ga izpustila. Miličnik je silil vanj z vprašanji, ki jih je komaj razumel. Kje je bil včeraj, s kom, kaj je delal na Mrkačkinem vrtu … Celo uro. Nazadnje mu je oče rekel:
“Zgini zdaj in ne hodi mi pred oči!”
Mihael se je zatekel v hlev k živini, se naslonil z glavo na mrežo zajčnika in se bridko razjokal. Potem si je za silo obrisal obraz in tiho odšel v kuhinjo k materi. Morda ga ona potolaži.
Toda mati je mrko gledala v lonce na štedilniku in ga ni hotela videti.
“Mama!” je tiho poklical Mihael. Ni se ozrla k njemu.
Poskusil je še enkrat:
“Mama! … Lačen sem.”
Zdaj je mati obrnila jezni obraz proti njemu in rekla:
“Taki, ki sramoto delajo, ne bodo pri naši hiši nič jedli!”
Mihaelu je bilo kot da bi mu nekdo pljusknil poln korec ledene vode v obraz. Molče se je obrnil in odtaval v zgornjo sobo, se zavlekel v posteljo in dolgo jokal, dokler ga ni vzel spanec.
Zjutraj ni vedel, kaj bi. Poklapano je prišel v kuhinjo, tu pa je bilo vse kot po navadi: mati je postavila predenj lonček mlečne kave in kruh, mu pomagala oprtati šolsko torbo in ga pokrila z volneno kapo. Le govorila ni skoraj nič.
Zdaj je deček hitel v klanec in premišljeval, kaj ga čaka v šoli. Gotovo že vsi vedo in vsi bodo proti njemu. Kaj bo rekla učiteljica? Tudi ona mu ne bo verjela … Dala mu bo ukor ali še kaj hujšega. Saj ga lahko še zaprejo v poboljševalnico, slišal je, da tako naredijo, če kdo krade … in potem takega nemara ni nikoli več domov …
Bil je skoraj na vrhu, tam kjer se pot prevezne v dolino, proti šoli. Še nekaj hiš, potem bo dolgo hodil čez pusto gmajno. Komaj je čakal, da bo čisto sam, čeprav je slišal, da daleč za njim gruča otrok glasno kriči in se krohota. Ozrl se je. Nekaj dečkov se je med hrupnim smehom in vpitjem spakovalo in kazalo nanj. Ko so videli, da se je obrnil, je eden pobral kamen in ga zalučal proti njemu, a je bil veliko predaleč, da bi ga dosegel.
Mihael je stekel. Torba mu je opletala po ramenih in zmanjkovalo mu je sape. Pri zadnji hiši že ni mogel nič več. In kot nalašč so se odprla vrata, med njimi pa se je pojavila Barica. V isti razred sta hodila z Mihaelom in skoraj vsak dan pešačila skupaj kos poti. Danes bi mu bilo veliko ljubše, če bi se ji lahko izognil. Gotovo tudi pri njih že vedo. Tudi ona mu bo kaj rekla; ali pa sploh ne bo hotela govoriti z njim. Ni vedel, kaj bi mu bilo bolj mučno.
Barica je postala na pragu, se ozrla v dečka in v gručo, ki je niže spodaj razgrajala ter stopila na cesto. Mihael se je naredil, da je ne vidi in se spet zagnal po poti.
“Mihael, počakaj me!” je zaklicala Barica in stopila za njim. Mihael pa nič, samo hitel je. Barica je nekoliko potekla in že sta bila vštric. Pogledala ga je od strani v obraz in videla, da komaj zadržuje solze … Slišala je posmehovanje za njunim hrbtom in žaljivke, ki so letele na dečka. Pomislila je, kako se počuti … Gotovo strašno, ko pa ga vsi odrasli gledajo in govorijo o njem, otroci pa ga sramotijo. Tudi njena mama je že sinoči prinesla novico, ko je šla po mleko. Ljudje so se zgražali, češ kaj bo še iz pobiča, če že zdaj krade. Pa hiteli so se spominjati vseh nerodnosti, ki jih je kdaj zagrešil Mihael ali njegovi bratje in celo na strica, ki je pobegnil čez mejo, so pomislili …
Vsi poprek so govorili čezenj, le dedu, Baričinemu staremu očetu, se ni zdelo prav, da so šli na Mrkačkine besede. Take stare ženske pogosto kaj pozabijo in izgubijo, ali si iz hudobije in dolgega časa izmislijo, je menil. Ne bi smeli tako ravnati z otrokom, celo če je res kaj vzel. Barica je bila dedku hvaležna za to. Z Mihaelom se je rada pogovarjala, kadar sta šla skupaj. Ni je cukal ali tepel kot drugi dečki, ni grdo govoril in nekoč ji je celo naredil piščalko iz lubja … Po njeno, po Baričino, Mihael ni ničesar vzel … Res bi to težko verjela. Vendar pa zdaj vsi neusmiljeno udrihajo po njem, odrasli in otroci. Kakor da je zavrela davno nakopičena hudobija nekje globoko v njih … Zato je zdaj vztrajala ob njem, čeprav je hodil tako naglo, da ga je komaj dohajala.
“Počakaj, ne hiti tako, slišiš! Saj so daleč!” mu je hlastaje zaklicala.
“Ah, pusti me pri miru!” je deček komaj izdavil skozi solze, ki so se mu že tisti hip udrle z vso silo, da res ni mogel več naprej. Morala sta upočasniti korak in gruča se jima je približevala … Že so bili dovolj blizu, da so lahko videli dečkov objokani obraz.
“O, lej no, saj se cmeri!” je eden od njih pokazal na Mihaela in vsi so se spet zakrohotali.
“Mir mu dajte!” je zavpila Barica jezno. “Saj vam ni nič naredil!”
“Je pa Mrkački, ha! Okradel jo je!”
“Ti si ga pa ravno videl – kaj!” Barica je bila besna. Najraje bi se zaprašila jezikaču pod noge, pa je bil prevelik, da bi mu bila kos. Ta je opazil njeno nemoč.
“Kaj se pa ti poganjaš zanj, kaj?! … A se boš oženila z njim? Saj si ravno prava … Mi že vemo, kakšna si!”
“Mihael je pa itak babja zagojzda!” se je oglasil drugi in sprožil val posmehljivosti v gruči.
Vsi so poprijeli in začeli vpiti: “Mihael je pa babja zagojzda, babja zagojzda, babja zagojzda!!”
Mihael je bil temno rdeč v obraz od sramu in jeze. Vrgel je torbo na tla in se zakadil med otroke. Za njim pa še Barica. Nastal je pretep, v katerem je bilo slišati stokanje, padce in udarce, cvilež in nazadnje glasen jok. Potem se je klopčič odmotal in gruča je odhitela naprej. Mihael in Barica sta ostala sama. Bila sta prašna in umazana. Baričine žabe so bile na kolenu strgane in skozi luknjo je bilo videti opraskano kožo. Mihaelu je krvavel komolec in na levem licu je imel rožnato sled nasprotnikovih nohtov.
“Ali te boli?” je vprašala Brica.
“Ne, me ne …” Mihael je kakor nejevoljno rahlo odrinil deklico, ki se je približala njegovemu obrazu.
“Saj ni nič … Morava hitro iti, da ne bova zamudila,” je še dodal, ko se je jel spuščati po rebri, s katere se je že videlo na šolsko dvorišče.
“Če naju bodo še hoteli napasti ali če bo učiteljica kaj vprašala, bova pa povedala,” je na glas razmišljala Barica, medtem ko sta se spuščala po strmi poti proti šoli.
“Pa misliš, da bo verjela?
“Saj ve, kakšni so! Sami pretepači!”
“Pa če je bil Vajžnik tudi v šoli?”
“Ne boj se! Policaji so za strahopetce, pravi dedek,” je Barica bodrila sebe in njega. “In pravica se mora izkazati.”
“Ko bi se vsaj!” je Mihael roteče dvignil stisnjene pesti pred obraz.
Tistega dne se ni zgodilo nič več razburljivega, vsaj na videz ne, čeprav je nad otroki v razredu viselo nekaj čudnega, nekakšna zlovešča napetost. Oči vseh so vedno znova pogledovale Mihaela in se že hip nato delale, da ga ne vidijo. Učiteljica ni omenila ničesar, ničesar vprašala.
Med odmorom je dolgin s spodnjega konca vasi, ki je najglasneje zmerjal Mihaela in imel najtrše pesti v pretepu, medtem ko je gledal nekam naprej, razločno siknil proti Baričinemu ušesu:
“Pazi se!” in z rokami v žepih šel dalje, kot da ni nič.
Potem ji je med poukom še enkrat pokazal stisnjeno pest in pomenljivo pogledal njo, potem pa še proti Mihaelu. Barica je čutila, kako se ji v drobu nekaj trese. Od gneva in od strahu. Česa vsega so zmožni tile divjaki? Lahko ju napadejo, pretepejo, potrgajo zvezke, pokradejo stvari, se zlažejo po vasi karkoli.
Po pouku je tiho rekla Mihaelu: “Pojdiva danes domov čez Loko!”
“Bom šel že sam, kjer bom hotel!”
Mihaelu ni bilo preveč prav, da bi šla skupaj. Pekle so ga še psovke od zjutraj, čeprav vseh ni niti razumel, a kljub vsemu mu je bilo nekam sitno, da se je Barica tako potegnila zanj … A tudi bal se je … O, kako bal! … Mulcev, vaščanov, miličnika, očeta, matere …
“Kaj tebi niso nič rekli? … Jaz se bojim, lahko naju kje počakajo,” je skrbelo Barico.
“Oh, jaz jih bom tako! … Vse jih bom!” je za trenutek vzkipel deček in že naslednji hip nemočno povesil roke.
“Vseeno je bolje, da ne greva domov tam ko zmeraj,” se je končno vdal.
“Ja, čez Loko je res ovinek, ampak ne bodo si mislili, da sva šla tam.”
“Zdaj pa še tebe preganjajo, ko si me zjutraj zagovarjala,” je tiho rekel Mihael, ko sta se že nekaj časa pretikala skozi grmovje.
“Tebe so pa zmerjali še zaradi mene.”
“Ah, pusti tisto. Bi se pa kaj drugega spomnili.”
Bilo mu je čudno zaradi Barice: samo ona je držala z njim in bil ji je hvaležen za to, hkrati pa se je sramoval, bil je ponižan zaradi zmerljivk, ki jih je sprožila njena prisotnost, jezen je bil na pobalinsko druščino, bolela ga je krivica in nemoč, da bi se branil. Najbolj pa se je bal, kaj ga še čaka. Proti vsej vasi, otrokom, odraslim in še miličnikom povrh tudi skupaj z Barico ne moreta nič, če sta še bolj pogumna.
Tako sta se tistega dne priplazila domov čez gmajno in Loko, popraskana nekaj od jutranjega tepeža, nekaj od trnja ob poti.
Doma je Mihaela pričakala mati:
“Kod pa hodiš tako dolgo?”
Mihael se je prestrašil. Le kaj je spet narobe? Ali je spet prišel Vajžnik? Ga bo tokrat odpeljal v poboljševalnico?
“Kaj pa je?” je plaho vprašal.
“Nič. Teta Jula je povedala, da je Mrkačka našla denar. Samo, da ni sramote! … Ampak le glej, da ne bi res kdaj kaj takega pomislil. Roko ti odsečem – raje kakor da imam tatu v hiši! …” In je odšla po svojih opravkih k svinjaku in na vrt.
Mihael se je od olajšanja sesedel na kamniti prag in kakor odrasel človek, izčrpan po dolgem delu, naslonil glavo v dlani.
Tudi to spominsko fotografijo, kot mnogo drugih, je ob zaključku šolskega leta 1967/68 posnel Jože Žnidaršič. Učenci so se s svojo razredničarko Rozko Berglez postavili pred objektiv kar na stopnicah pred nekdanjim TVD Partizanom.
